Sveti Leopold Mandić – apostol sprave

Danes, 12. maja, goduje sveti Leopold Mandić, ki se je rodil 12. maja 1866 v kraju Herceg Novi v današnji Črni gori hrvaškima staršema, ki sta izvirala iz Bosne in Hercegovine, in umrl 30. julija 1942 v Padovi. Ker je spovedoval od 12 do 15 ur na dan, ga imenujemo apostol sprave.

Življenje

Sveti Leopold Mandić se je rodil kot Bogdan Ivan Mandić v kraju Herceg Novi v današnji Črni gori kot dvanajsti otrok Dragice Carević in Petra Mandića, ki je bil lastnik ribiškega ladjevja. Čeprav se je rodil v Črni gori, ni bil Črnogorec, ampak Hrvat, saj sta njegova starša izvirala iz Hrvaške. Kljub nekaterim motnjam v njegovem telesnem razvoju, visok je bil le 1,35 m pa tudi jecljal je, je razvil veliko duhovno krepost, ki ga je vodila do tega, da je postal zelo dober in priljubljen spovednik.

Toda začnimo na začetku. Oče in mati svetega Leopolda Mandića sta bila pobožna in predana katolika. Ko je bil sveti Leopold (takrat še Bogdan) majhen, ga je oče vsak dan spremljal k sveti maši, kar je bilo takrat povsem neobičajno. V tako zelo krščanskem vzdušju se je Bogdan že zelo zgodaj naučil moliti. Njegova družina je čez čas izgubila večino svojega premoženja in obubožala, kar je pozneje svetemu Leopoldu pomagalo v spovednici, da je lažje razumel težave in stiske ljudi.

Ko je opazoval predane kapucinske brate iz beneške province v svojem rodnem mestu, se je odločil, da vstopi v njihov red. Ko je bil star 16 let, leta 1882, je v italijanskem Vidmu vstopil v njihovo semenišče. Dve leti pozneje so ga prestavili v samostan Bassano del Grappa, kjer je privzel ime Leopold. Leta 1888 je naredil večne zaobljube v Padovi.

Septembra 1890 je bil pri 24 letih v Benetkah posvečen v duhovnika. V duhovnika ga je posvetil kardinal Domenico Agostini, beneški patriarh.

Potem ko je bival v Zadru, Reki in Kopru, je bil leta 1906 poslan v Padovo, kjer je preživel skoraj ves preostanek svojega življenja. V Padovi je bila njegova glavna zaposlitev spovedovanje, kar je opravljal 34 let. Njegovi sobratje so ga pogosto kritizirali, češ da je, ko spoveduje, preveč sočuten in prizanesljiv. Ker je bil sočuten, je pri spovedi ljudi obravnaval zelo blagohotno. V svojem življenju je celo postavil sirotišnice za otroke brez staršev.

Sveti Leopold je bil zelo vdan Devici Mariji, ki jo je imenoval 'moja sveta gospodarica'. Pogosto je molil rožni venec in vsak dan daroval sveto mašo pri stranskem oltarju Marijine podružnice. Po teh opravilih je obiskoval bolnike po domovih in bolnišnicah v Padovi. Rad je šel tudi v kapucinsko bolnišnico, kjer je bodril svoje sobrate, naj ne obupajo.

Smrt in nedotaknjena spovednica

Pri starosti 76 let je smrt svetega Leopolda povzročil rak na požiralniku, za katerim je bolehal. 30. julija 1942, ko se je pripravljal na sveto mašo, se je zgrudil na tla. Sobratje so ga odpeljali v njegovo celico, kjer je prejel bolniško maziljenje. Zbrani menihi so peli Salve Regina in ko so prišli do besed O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija, je izdihnil.

Med drugo svetovno vojno sta bila cerkev, kjer je sveti Leopold spovedoval in del samostana, kjer je živel, porušena, vendar sta spovednica, kjer je spovedoval, in njegova celica čudežno ostali nedotaknjeni. Sveti Leopold je ta dogodek pred svojo smrtjo celo napovedal, kar že kaže na njegovo svetost: »Cerkev in samostan bosta zadeta z bombami, ne pa tudi ta majhna celica. Tu je Bog izvrševal tolikšne milosti ljudem, da mora ostati kot spomenik Božje dobrote.« V Padovi so zgradili svetišče svetega Leopolda Mandića in ga tam pokopali. Ta cerkev oziroma svetišče se nahaja na Piazzale Santa Croce v Padovi.

Cerkev in samostan bosta zadeta z bombami, ne pa tudi ta majhna celica. Tu je Bog izvrševal tolikšne milosti ljudem, da mora ostati kot spomenik Božje dobrote.

Sveti papež Pavel VI. je Leopolda 2. maja 1976 razglasil za blaženega, sveti papež Janez Pavel II. pa 16. oktobra 1983 za svetnika.