Tenis na pesku – Jules Lefranc

Sanjalo se mi je, da sem nekje na morski obali.

Dolga brezkončna peščena plaža, šumenje valov, rahel vetrc … Raj, vam rečem.

Res lepe sanje. Kadarkoli sanjam morje, mi je lepo. Morda zato, ker zaenkrat še nisem sanjal viharja ali cunamija ali Simonovega zaliva. In vsakič, ko sem poleti na enem od dalmatinskih otokov, se mi zdi, da sanjam. Ampak … tole ni Dalmacija. Če dobro pogledam, povoham in prisluhnem, v teh svojih sanjah pogrešam vonj borovcev in škržate … pa tudi galebi ne prepevajo Dragojevičeve »Lipo mi je, lipo mi je …«, temveč se oglašajo v angleščini, pa še to s čudnim naglasom. In sploh: zdaj je januar, v sanjah pa mi je vroče še v kopalkah, da bi jih najraje odvrgel. Pa jih – v izogib pohujšanja – ne bom, ker je tole, kot sem že velikokrat poudaril, revija, ki jo v roke lahko vzamejo tudi mladoletne osebe! A take temperature sredi koledarske zime?! Kot da sem kje na drugem koncu sveta …

Avstralija?

Dežela »Down Under« kot ji rečejo anglo-američani, »tam spodaj«, kot bi rekli mi, ali po domače: »kod naših dole«! Avstralci so »balkanci« sveta!

In prav tedaj mi je v nos butnil neprijeten vonj, ki bi ga zlahka pripisal z evkaliptusom prenažrti koali. Obrnil sem se, da bi v svojih sanjah pozdravil to kosmato, simpatično živalco, a sem zagledal le visokoraslega gladko obritega mladeniča, oprtanega s številnimi potovalkami. Vonj, ki me je neprijetno žgečkal v nosnicah torej ni imel nikakršne zveze s koalami, temveč je šlo za Pitralon – vodico po britju, ki so jo mnogi moji balkanski soborci med služenjem nekdanji domovini, ki sem ga seveda opravil »kod naših dole«, v pomanjkanju alkohola tudi pili.

Mladenič je opazoval gručo ljudi, pretežno moških, ki so na pesku te prečudovite sanjske plaže igrali med dvema ognjema. Zavedal sem se, da sanjam in da je v sanjah vse mogoče, pa vendar mi je bilo čudno, da so ti ljudje kraju in vremenu popolnoma neprimerno oblečeni, saj so svojo igro igrali v oblekah in kravatah. Tudi tistih nekaj predstavnic nežnejšega spola – se pravi: žensk … da ne bo kakšnega nesporazuma glede mojega pogleda na svet, ki bi jih z veseljem rad videl v bikinkah in bi jih v svojih sanjah verjetno lahko slekel vsaj z očmi, pa jih ne bom, ker je tole, kot sem že velikokrat poudaril, revija, ki jo v roke lahko vzamejo tudi mladoletne osebe – je bilo do vratu zapetih!

Kar pa je bilo še bolj čudno od tega, da so se otroške igre lotili tako odraslo in resno oblečeni, pa je bilo dejstvo, da je vsak od njih imel svojo žogo, kar je seveda neizogibno pomenilo, da se je med dvema ognjema spremenilo v med nekaj ducati ognjev! Kaj naj rečem: gorelo je! Kar je na plaži, kjer je že samo po sebi vroče, povzročilo pravo peklensko vzdušje!

Mladenič jih je, otovorjen s svojimi športnimi torbami in z žalostnim izrazom na obrazu, napeto opazoval.

Sanje in miren spanec gor ali dol … pristopil sem in ga vprašal:

»Kaj se dogaja?«

»Saj vidiš,« mi je odvrnil, »igrajo.«

»To vidim. Kdo pa so?«

»Odvetniki. Uradniki. Diplomati. Vladni predstavniki. In odvetnice. Uradnice. Diplomatke. Vladne predstavnice.«

»Aha, razumem,« sem rekel, čeprav nisem. »Kakšno igro pa igrajo?«

»Brez pravil. Oziroma vsak po svojih pravilih.«

»No, potem bi bilo bolje, da bi vlekli štrik. Tam so pravila jasna.«

»Ja, ampak štrik ima samo dva konca. Ti pa vlečejo vsak na svoj konec.«

»Razumem,« sem rekel, čeprav nisem. »In ti?«

»Nič,« je rekel. »Čakam.«

»Kaj čakaš?«

»Da bom igral.«

»Kaj pa? Med dvema ognjema ali karkoli to že je?«

»Ne,« je rekel. »Tenis.«

»Tenis?« sem se začudil. »Tenis na pesku?«

»Ne. Tisto je v Wimbledonu. Tu se igra na trdi podlagi.«

»Nisem čisto prepričan,« sem še rekel, preden sem se zbudil in tako ne vem, kako se je zgodba končala.