Tomaž Vernik, Portal Plus: Kemis in Slovenci; v odpadkih je denar

Še dobro se uporabniki niso odločili za nove dimnikarje, v Sloveniji že gorijo tovarne. Na prvi novinarski konferenci civilne inciative pokojnega Toneta Kristana za ukinitev državnih dimnikarskih koncesij , je nedko od prisotnih dejal, bomo raje uvozili dimnikarje iz Avstrije, saj bodo zagotovo boljši ko ti iz Slovenije !!!! In zakaj so kranjskemu Dovrtelu vzeli koncesijo? Ker nekaterim kranjskim magnatom ni dovolil odprtja lokalov in obratov, ker so bili požarno nevarni zaradi slabih plinskih instalacij, ki so spuščale v zrak več strupenih snovi, kot bi sme e in bile tudi nevarne za eksplozije. Le ti so se poskrili, M. Bogataj se je nedavno hudo ponesrečil, občina pa plačuje milijonske odškodnine, kljub temu, da se hvali, koliko je z dogovori privarčevala.

Že v času Avstro-Ogrske so pri hudourničarstvu ugotovili, da so Tirolci in Korošci vedno ravnali preventivno, torej so storili vse, da so se maksimalno zavarovali pred divjanjem hudournikov, Kranjci pa so vedno ravnali kurativno. Odstranjevali so posledice divjanja hudournikov. Le teh niso mogli nikdar odstraniti in se nekako zaščititi pred njihovimi havarijami. Septembra leta 1926 je bila največja vodna ujma na ozemlju Slovenije od Trsta do Maribora in naprej. Ljubljanski in mariborski veliki župan sta izdelala podrobno poročilo o njej in navedla vzroke in povode za ogromno škodo. Po njej so naredili 20-letni program urejanja hudournikov, ki ga je odgovorno pripravil in vodil nestor slovenskih hudourničarjev inž Alojzij Štrancar, katerega imajo še danes v dobrem spominu številni ljudje. Pri njem je veljala le stroka, pred političnim obračunavanjem pa je varoval tudi svoje delavce. Celovito uresničitev projekta je žal prekinila II. svetovna vojna. Leta 1996 je bilo na številnih predelih Slovenije podobno hudourniško divjanje. Ko sem ju kot novinar in poznavalec te tematike primerjal, sem ugotovil, da se Kranjci in Štajerci v sedmih desetletjih niso prav nič naučili in popravili.
In še nekaj, z mojega sedanjega področja zanimanja. Smo edina država na svetu, ki dovoljujemo, da naš simbolni očak Triglav na obešenih zastavah leži. Zanimivo, to ne moti niti tistih, ki tako radi še vedno neutemeljeno slavijo OF, niti onih, ki se trkajo po prstih za zasluge za nastanek neodvisne Slovenije. Niti sina Zdenke Cerar, ki mi je v devetdesetih letih priznala v tedniku Nedeljski dnevnik, da sem edini, ki v Sloveniji operativno pravilno tolmačim zakon o zastavi Slovenije ter slovenski narodni zastavi in, ki ga znam v praksi to tudi ponazoriti in uporabiti. Ko sem včeraj neko sodišče opozoril, da imajo napačno in neugledno obešeni zastavi Slovenije in EU ob vhodu v zgradbo, me je četrti sogovornik poslal na pot od Poncija do Pilata, na kateri naj bi vsem v 26. četu obstoja države po 24.6.1991. leta razložil kaj ni prav. Gospodje/tovariši, jaz nisem prejel od vas stotisoče evrov, da bi to naredil, ampak imam doma le ekskluzivno zbirko vaših sprenevedanj, odgovorov, da imate vse v redu urejeno, da vam to delajo taki in drugačni poznavalci tvarine. Organiziranega hudourništva nimamo več, pa tudi po ISO 3166 neobstoječa država SLO je vedno bolj odpisana. Tudi taki in drugačni (podtaknjeni) požari agresivne konkurence krepko prispevajo k temu. Da to ni nič nenavadnega, so nas učili na IAA. Mi pa, kot, da smo pozabili na črtico Frana Erjavca, »Ni vse zlato, kar se sveti« oziroma sodobno rečeno, kar je tuje. Že znantno, znatno preveč denarja se odliva iz Slovenije na tuje.