[Video] P. dr. Andraž Arko: Mussolini je po sv. Frančišku uvedel državni praznik (Vroča tema, 11. 10. 2026)

Pater dr. Andraž Arko, frančiškan, duhovnik in filmski kritik je gost nove epizode podkasta Vroča tema. Pogovor je tekel ob 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega in o njegovih podobah na filmskem platnu.

Pred osemsto leti, 3. oktobra 1226, je v Assisiju umrl Frančišek Asiški, revni menih, ki je v cerkveno zgodovino vstopil kot eden najbolj priljubljenih svetnikov vseh časov. 

Pater dr. Arko je avtor knjig Svetniki na filmskem platnu in Frančišek Asiški na filmskem platnu, obsežne antologije o filmih, posvečenih svetemu Frančišku in drugim frančiškanskim ter serafinskim svetnikom. Knjigi je spremno besedo namenil tudi Massimo Fusarelli, generalni minister reda manjših bratov in trenutno najvišji predstavnik frančiškanskega reda na svetu. V njej je zapisal, da gre za izvirno idejo, ki v frančiškanski literaturi nima precedensa in prihaja v najbolj primernem trenutku, ko se frančiškanska družina spominja 800. obletnice smrti asiškega ubožca.

Ideja o zbirki je po Arkovih besedah dozorevala skoraj deset let. »Moram priznati, da je ta ideja že kar nekaj časa nastajala v meni. Že v času, ko sem pisal doktorat, sem rekel, da bi bilo enkrat dobro narediti eno zbirko o Frančiškovih filmih,« pove Arko.

Kdo je bil Frančišek?

Pogovor teče tudi ob vprašanju, zakaj je Frančišek Asiški tako velik in nepozaben svetnik, da je Italija 4. oktober razglasila za državni praznik. Arko opozori, da ima ta praznik presenetljivo zgodovino: uvedel ga je leta 1926 – ob 700. obletnici Frančiškove smrti – diktator Benito Mussolini, ki je Frančiška takrat razglasil za pravega Italijana. »To ima zgodovinsko razsežnost, tudi v kontekstu s filmom Brat Frančišek, ki so ga posneli leta 1927. Pred sto leti je namreč diktator Benito Mussolini razglasil 4. oktober za državni praznik,« pojasni Arko in doda, da je Frančišek v resnici mnogo več kot le katoliški in italijanski svetnik, saj je priljubljen tudi med neverniki, predvsem kot mož, ki je gradil mostove z vsemi, tudi na znamenitem obisku pri egiptovskem sultanu Al Kamilu, kamor se je odpravil v upanju na mir med kristjani in muslimani.

Pogosto ga po Arkovih besedah slikovno upodabljajo kot nekakšnega zgodnjega ekologa, obkroženega z rožicami, pticami in srnami, kar po njegovem mnenju ne zajame bistva. »Frančišek je bil v resnici človek, ki je doživel močno izkustvo Boga in šel skozi več stopenj spreobrnjenja. Ko je dojel, da je kljub vsej svoji nevrednosti ljubljen v božjih očeh, je to začel prepoznavati tudi pri vseh okrog sebe, in od tod izvira njegov odnos do stvarstva, še bolj pa do ljudi, ki jih je dojemal kot brate in sestre,« pove Arko in doda, da je prav ta preobrazba odnosov pred 800 leti pretresla takratno cerkveno hierarhijo in družbo.

Jubilejno leto in obred »transitusa«

Vatikan je letos razglasil posebno jubilejno leto svetega Frančiška, ki traja od 10. januarja 2026 do 10. januarja 2027 in vernikom prinaša možnost prejema popolnega odpustka. Arko v pogovoru natančno pojasni več podrobnosti o odloku. »Odlok je izdala Apostolska penitenciarija, papež pa jo je za to pooblastil, zato je natančneje reči, da je jubilejno leto razglasil Vatikan, ne papež,« opozori. Pogoji za prejem odpustka so podobni tistim iz prejšnjih jubilejnih let: zakrament spovedi, obhajilo in obisk ene od frančiškanskih, minoritskih ali kapucinskih cerkva.

Posebno pozornost nameni tudi izrazu transitus, s katerim frančiškani označujejo Frančiškovo smrt. »Transitus pomeni prehod. Ne gre za evfemizem, s katerim bi skrili besedo smrt, ampak za to, da v ospredju ni tragičnost, temveč dejstvo, da je Frančišek prešel iz zemeljskega v nebeško življenje,« razloži Arko.

Vsako leto 3. oktobra zvečer manjši bratje po večerni maši obhajajo poseben obred transitusa, pri katerem v redovnih oblačilih in s svečami obujajo spomin na Frančiškovo smrt ter berejo njegove spise in poročila o njegovem zadnjem dnevu. »Je vsako leto enako, ampak letos ima mogoče malo bolj posebno težo, ker je prav 800 let od tega trenutka,« pravi Arko.

V frančiškanskem samostanu v Nazarjah, kjer Arko trenutno deluje, so ob jubileju 3. oktobra pripravili prvi frančiškov festival z gledališko predstavo o svetem Frančišku, glasbenim programom in večernim obredom transitusa. Podobna praznovanja pripravljajo frančiškani po vsem svetu, med drugim tudi v Novem mestu, kjer se na osrednji večer pripravljajo z devetdnevnico.

Assisi in grob svetega Frančiška

V pogovoru ne manjka niti popotniški nasvet za tiste, ki bi si Frančiškov grob radi ogledali sami. Assisi, srednjeveško mesto v osrednji Italiji, je po Arkovih besedah od Ljubljane oddaljeno dobrih sedem ur vožnje. »Gre za italijanski nacionalni spomenik, cerkev, v katero prihajajo tisoči in tisoči romarjev in turistov,« pove in doda, da baziliko sestavljajo tri ravni; zgornja, znana po Giottovem ciklu fresk, spodnja in najnižje ležeča kripta z Frančiškovim grobom. V Assisiju počivata tudi sveta Klara Asiška in mladi svetnik Carlo Acutis, kar po Arkovih besedah daje mestu posebno dušo.

Skrivnosti frančiškanske knjižnice v Ljubljani

Del pogovora je namenjen tudi frančiškanom v Ljubljani, njihovi zgodovini na osrednjih ljubljanskih trgih in knjižnici, ki je bila dolga leta zaprta za javnost, ne zaradi kakršnekoli skrivnostnosti, temveč ker prostori preprosto niso bili prirejeni za obiskovalce. Za to, da je danes dostopna, sta po Arkovih besedah največ postorila brata Jan Dominik Bogataj, ki je lani v Rimu doktoriral iz cerkvene zgodovine, in Bernardin Iljaš, ki je pred kratkim v redu naredil slovesne zaobljube.

Arko spomni tudi na zgodovino prvega frančiškanskega samostana, ki ni stal na Prešernovem trgu, temveč pod današnjim Vodnikovim trgom, kjer je zdaj ljubljanska tržnica. Tam je bilo nekoč tudi eno od ljubljanskih pokopališč, na njem pa je pokopan baročni slikar Valentin Metzinger. Frančiškani so se na sedanjo lokacijo preselili šele v času cesarja Jožefa II., ko so avguštinci zapustili Ljubljano in prevzeli vodenje tamkajšnje župnije.

Med zakladi frančiškanske knjižnice Arko izpostavi izvod slovarja jezika čipeva, ki ga je v Ljubljano prinesel misijonar Friderik Baraga, Slovenec, ki je med indijanskimi plemeni ob Velikih jezerih v Severni Ameriki deloval kot misijonar in pozneje postal prvi škof v Marquettu. Baraga si je prizadeval ohraniti jezik in kulturo domorodnih ljudstev in se zavzemal proti takratni ameriški politiki odvzemanja zemlje, zato velja za problematičnega lika z ameriške strani, s slovenske pa za velikana.

Nemi filmi in Frančiškova duhovnost

Med pogovorom si gledalci ogledajo tudi izseke iz najstarejših filmov o svetem Frančišku, med drugim film Brat Frančišek iz leta 1927. Arko opozori na fenomenalno snemalno tehniko, s katero so ustvarjalci ujeli mesto Assisi, ne da bi v kader ujeli baziliko svetega Frančiška. Pogovor se dotakne tudi filma italijanskega neorealista Roberta Rossellinija Francesco, Giullare di Dio, pri katerem je zanimivost, da si je režiser želel vlogo svete Klare zaupati takratni partnerici Ingrid Bergman, a je bil načrt opuščen, ker je bila znamenita švedska igralka takrat ravno noseča.

Novo epizodo podkasta »Vroča tema«, v kateri pater dr. Andraž Arko obuja osebno zgodbo, pot v frančiškanski red, ljubezen do filma in dela z mladimi ter seveda osrednjo temo, 800. obletnico smrti svetega Frančiška, si oglejte v celoti.