Vsi Golobovi priveski

Prvi dnevi novega leta so že dodobra nakazali strategijo, ki se je bodo politične stranke posluževale v tednih pred parlamentarnimi volitvami 22. marca. Če v pomladnih strankah, kot je to običajno, lahko spremljamo vsebino, pospremljeno z ostro kritiko odhajajoče vlade in ščepcem sarkazma, tega za stranke tranzicijske levice ne bi mogli trditi. Kar ni nič nenavadnega. Retorične bravure o Sloveniji kot raju, ki nam ga zavida vsa Evropa, sodijo v vzporedni domišljijski svet aktualnih oblastnikov, ki jih res lahko kupijo le še z Instagram politiko zavedeni naivneži, medtem ko tisti z obema nogama na tleh niti z lučjo pri belem dnevu ne bi mogli najti kakšnega izjemnega dosežka, kaj šele presežka njihovega štiriletnega mandata. 

Če resne vsebine ni bilo doslej, je bilo seveda težko pričakovati, da bi jo čez noč našli pred volitvami. Za to bi morali staviti na nov obraz, ki pa ga tokrat niso našli. Tako pa ostajajo pri tisti vsebini, ki temelji na utopičnih zamislih sistema, ki smo ga že pred 35 leti poslali na smetišče zgodovine. Iz istega miselnega in pojmovnega miljeja pa izhaja tudi ostalo, kar so levičarske stranke uspele ponuditi v dosedanjem predvolilnem javnem diskurzu. In to ostalo je sejanje delitev in ustvarjanje zunanjega sovražnika, ki ga skušajo vnaprej izključiti iz razprav o prihodnji vladi. Razlog je jasen: po notranjepolitični in mednarodni blamaži bodo le stežka prepričale zadostno število volivcev. Zato jih je z retoričnimi prijemi tipa »vsi politiki so isti« treba karseda pasivizirati. 

Takšen cilj zasledujejo tudi razna kosila pri premierju Robertu Golobu, kosila, na katerih mu iz roke očitno še vedno jedo prav vsi dosedanji priveski, od SD, Levice in Vesne do Kordiševih socialistov, Piratov in Preroda Vladimirja Prebiliča. Čeprav je Zoran Stevanović tokrat dal košarico Robertu Golobu in se kosila ni udeležil, si ne gre delati utvar, da ne sodi v isti krog. Je pač populistično izkoristil priložnost, da ponovno opozori nase. Za razliko od Vladimirja Prebiliča, ki je takšno priložnost spet zamudil. Še več. Potem ko je pred mesecem dni sam predlagal srečanje levičarskih strank, pa ga nihče niti povohal ni, je tokrat pohlevno prikimal predsedniku vlade, s tem pa zapravil še tisto malenkost političnega kapitala, ki si ga je zgradil potem, ko je Hanovim Socialnim demokratom dal dvojko. 

Slednji so javnomnenjsko škodo hitro sanirali z odmevnim prestopom prejšnjega vodje poslancev Levice Mateja Tašnerja Vatovca. In čeprav nov kader doslej relativno zmerno levičarsko politiko SD potiska v radikalnejše vode, je videti, da so si vendarle nekoliko opomogli. Verjetno tudi na račun skrajnežev iz Levice in Kordiševih socialistov, ki bi se lahko ob samostojnem nastopu kratko malo poslovili od parlamentarnih hodnikov. Samo Luka Mesec za Levico najbrž ne bo dovolj, da bi še naprej lahko v slovensko družbo uvajala utopične ideje in anarhistične zamisli o 70 spolih. Da o Asti Vrečko niti ne izgubljamo besed. 

Pozornemu spremljevalcu političnega dogajanja pa ni ušlo niti to, da je v kampanjo brezkompromisno posegla tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Njena napoved, da mandata za sestavo vlade ne bo nujno podelila relativnemu zmagovalcu, pač pa tistemu, ki ji bo prvi prinesel 46 poslanskih glasov, je seveda logična. Razume se, da ga ne bo podeljevala Karlu Erjavcu. A podton te napovedi je prozorno jasen. Že s tem, ko je Pirc Musarjeva to obesila na veliki zvon, je vsaj posredno pritrdila izključevalni retoriki levice. Po vseh javnomnenjskih poizvedovanjih SDS Janeza Janše namreč drži zanesljivo prednost pred konkurenti, četudi se nekateri osrednji mediji trudijo prikazovati drugačno sliko. 

A bodi dovolj o »predsednici vseh državljank in državljanov«. Ne nazadnje je Janša že sam napovedal, da šibke vlade tokrat ne bo sestavljal. Ali bo koalicija močna ali pa je ne bo. In v prvem scenariju si lahko Slovenija dejansko obeta korenite spremembe v odnosu do države in njenih podsistemov, od zdravstva do obrambe, pa tudi do državljanov, vključno s skupinami, ki ustvarjajo in ki jih Golobova vlada na vsak način skuša onemogočiti – od podjetnikov do kmetstva. 

Vsaj za zdaj je videti, da prav veliko možnosti za drugi scenarij ni. To posredno dokazuje tudi sam Golob, ki skuša iz bojazni pred porazom z neformalno predvolilno koalicijo voditelje levih strank privezati nase oziroma jim z izdatno asistenco osrednjih medijev izbiti iz glave misel, da bi razmišljali izven levičarskih okvirov. 

Bi se pa tudi na desnici od njih lahko nečesa naučili. Kljub vsebinski praznini so namreč na levi pred volitvami sposobni stopiti skupaj, takšno držo pa volivci praviloma nagradijo. V SDS in NSi so sicer vsaj pred javnostjo po prihodu Jerneja Vrtovca na čelo slednje zakopali bojno sekiro. Tudi skupna lista NSi, SLS in Fokusa za zdaj obeta, upati je le, da se ne ponovi spopad egov iz zgodbe o koaliciji Povežimo Slovenijo. A navedene stranke desne sredine za parlamentarno večino zelo verjetno ne bodo dovolj, treba bo iskati vsebinske sinergije tudi z drugimi, ki se v tem krogu prepoznajo. Poleg Logarjevih Demokratov morda tudi kdo od tistih, ki mu Golobovo kosilo ni prav dobro teknilo. 

(D234, 3)