Zakaj ima Cerkev tako stroga merila glede spolnosti

Sodobna promiskuitetna družba katoliški spolni morali pogosto očita zastarelost, preživetost ter nepotrebno in nesmiselno omejevanje užitka v spolni svobodi.

A uničena življenja, ko gre v bežnih ad hoc zvezah kaj narobe, nas spominjajo, zakaj ima Cerkev tako stroge standarde, ko gre za spolnost.

Katoliška pravila glede spolnosti niso naključni izbor prepovedi, zakuhan s strani starcev v rdečih haljah iz Rima, ki želijo vsem drugim preprečiti zabavo, piše oče Dwight Longenecker za Cruxnow.

25. februarja je imel papež Frančišek avdienco z duhovniki, ki pripravljajo pare na zakrament svetega zakona. Dejal je, da imajo duhovniki resno dolžnost pomagati tem mladim parom na poti do veljavnega zakona.

Kot ponavadi so njegove besede vzeli iz konteksta in jih napačno interpretirali, opozarja Longenecker.

Cerkev mora poskrbeti za svoje najmanjše

Papež je dejal, da so pari, ki živijo skupaj, ne da bi se cerkveno poročili, po "duhovnih in moralnih standardih med najbolj revnimi, glede katerih Cerkev, ki gre po stopinjah svojega učitelja in Gospoda, želi biti mati, ki ne zapušča, temveč jih pritegne k sebi in skrbi zanje v nežnosti in sočutju." 

Papeževi kritiki so njegove besede usmiljena interpretirali kot dopuščanje zunajzakonskih skupnosti. Toda papež je besede izrekel v kontekstu zagovarjanja poroke kot zakramenta odrešenja, saj je ob teh besedah dodal, da je župnija "mesto rešitve duš".

Župnik kot zdravnik na bojnem polju ljubezni

Župnik je tisti, ki se zaveda družbene realnosti lokalne kulture, kompleksnost individualnih situacij: o parih, ki se poročajo v cerkvi, o civilno poročenih, o zunajzakonskih skupnostih, neuspešnih zakonih, srečnih in nesrečnih družinah ter mladih.

Nanj se lahko obračajo mladi pari v želji po cerkveni poroki in že poročeni pari, ki se srečujejo s težavami v zakonskem življenju in si želijo oživitve vere in ponovnega odkritja blagoslova zakramenta poroke. Župnik je osebna priča razdrtih družin, zlomljenih src, uničenih življenj, propadlih ljubezni.

Sodobni pristop k ljubezni in poroki prepogosto odraža bojišče, polno ranjenih in umirajočih. Sredi tega je Cerkev kot bolnišnica na terenu in župnik kot zdravnik.

Prizadeta življenja, ki jih vidimo, ko gre v ljubezni kaj narobe, nas spominjajo, zakaj ima Cerkev tako stroge standarde glede spolnega greha. Katoliška spolna pravila niso samovoljne prepovedi, namenjene kvarjenju zabave in užitka. So napotki, ki ščitijo sveti zakon, otroke, varujejo moške in ženske pred tem, da bi postali žrtve na nevarnem bojišču ljubezni.

Tudi seksualna revolucija je bila nasilna

O spolnih vedenjih, ki jih Cerkev označuje za grešne, ljudje pogosto trdijo, da nikogar ne prizadenejo.

Nič ne more biti dlje od resnice. Kot vse revolucije, je tudi seksualna revolucija nasilna. In Cerkev določena dejanja obsoja, ker se je v človeški zgodovini pokazalo, da v resnici zelo močno prizadenejo ljudi.

Prešuštvo tako prizadene tistega v zakonu, ki je bil nalagan in izdan. Prizadene otroke, ki začnejo dvomiti v starša, ki ni bil zvest drugemu. Ko pride do ločitve, trpi celotna družina. Prizadeto je duševno zdravje, saj je bila poteptana zakonska obljuba zvestobe. Prizadene tudi celotno družbo, saj je družina njen sestavni člen.

Življenje v zunajzakonski skupnosti najeda zaupanje, saj tako moški kot ženske dobijo občutek, da bo partner lažje spal s kom drugim, ker pač nista poročena. Takšna partnerska skupnost prizadene ženske, saj jih brez poročne zaveze moški zapusti veliko lažje kot sicer.

Brez obveze in zaupanja srca otrdijo in sobivanje postane težje, ne lažje. Prizadeti so tudi drugi družinski člani, saj takšen zgled slabi vero v zakonsko obvezo. Življenje v zunajzakonski skupnosti škodi skupnemu dobremu, saj je zakonski zvezi zatajevan njen smisel, namen in družbena vloga, s čimer se načenjajo tudi temelji dobre in pravične družbe.

Pornografija, samozadovoljevanje, prostitucija, spolna zloraba otrok, sodomija, umetna kontracepcija, nadomestno materinstvo, sadomazohizem, promiskuiteta ... to je dolg seznam spolnih grehov, ki prizadenejo ljudi, ker izvirajo iz sebičnosti. Prinesejo razdrte družine, nezakonske otroke, mame samohranilke, revščino, zapuščene otroke, splav, trgovino z ljudmi, otroke brez očetov, spolno prenosljive bolezni, neplodnost, osamo, obup.

Svet, meso in hudič nas želijo prepričati, da je popolna seksualna svoboda pot k brezskrbnemu in veselemu življenju, kar je laž. Sila človeške spolnosti prinese največ veselja, ko je usmerjena k zvesti doživljenjski zvezi med moškim in žensko.

Papež Frančišek ima prav, da morajo biti duhovniki sredi te zakonske zmešnjave na voljo, da povežejo zlomljene, vodijo izgubljene in spodbujajo obupane. A medtem, ko skrbijo za "ranjene", ne smejo pozabiti opozarjati ostalih na pasti in stranpoti spolnega greha ter jih usmerjati k resnični sreči v zvesti, nesebični ljubezni.