Debeluh – Kazimir Malevič

Spoštovani bralci!

Ker je na dan objave pričujočega pisanja debeli četrtek, smo se v uredništvu odločili, da objavimo intervju z enim od premnogih debelih ljudi, ki bivajo med nami. Kljub njihovi obilnosti, jih dostikrat spregledamo in ne opazimo. Morda se bo tudi med vami našel kdo, ki bo ob izpostavljanju problematike debelih ljudi imel zdravstvene, svetovno-nazorske ali zgolj estetske pomisleke, a naj vas spomnim, da so, če govorimo o odrinjenih, marginaliziranih in zapostavljenih skupinah, še ženske obravnavano vsaj enkrat na letni ravni – ob dnevu žena, in pa ciklično ob velikih športnih dogodkih, kot so evropska in svetovna prvenstva in pa seveda olimpijske igre, tako da se nam vsekakor zdi primerno, da se pred prihajajočimi pustno-karnevalskimi dogodki oziroma volitvami spomnimo tudi na debeluhe. Zaradi varstva osebnih podatkov ne bomo razkrili prave identitete našega intervjuvanca, vam pa zagotavljamo, da ime in priimek hranimo v uredništvu.

Torej gospod debeluh … oprostite, vam smem reči debeluh?

Eh, marsikaj sem že slišal in moral požreti (smeh). Požreti … saj razumete? (še glasnejši smeh) (Nisem razumel, op. a.) Običajno mi rečejo bajs, bajsi, špehar, zavaljenec, pujs, prase, slon … Debeluh je vsaj knjižno, tako da ne boste imeli težav z lektorico.

Torej … Kako se počutite danes, na vaš dan, na vaš praznik, če smem tako reči?

Moram reči, da sem vesel, skorajda vzhičen. Po eni strani je zame danes povsem običajen dan. Hočem reči: Seveda bom pojedel kak krof ali dva … ali dvaindvajset, a pravzaprav ne bom jedel nič več, pa tud nič manj, kot katerikoli drugi dan v letu. Lepo pa je videti okrog sebe nasmejane obraze. Lepo je gledati te suhe, koščene, izmozgane ljudi, ki dnevno napeto  preštevajo kalorije in pretečene kilometre, na današnji praznik pa se nekoliko sprostijo in si dajo duška. Glejte, tako sproščeni smo debeluščki sleherni dan. Ne, da si dajemo duška, mi smo duša te družbe, tega sveta.

No, seveda, vsekakor vam je treba priznati, da družba kot celota z vami pridobiva na teži. In širini.

Da se razumemo: nikakor ne trdim, da smo mi, ki nas je malo več skupaj, boljši od suhcev, vsekakor pa smo na boljšem. Čisto na jezikovni ravni, če hočete. Poglejte: reče se, da smo močnejše postave. Ni res? Ne samo, da smo močni, smo celo močnejši! In kar je res, je res, meni nobeden ne more reči, da me je premalo v hlačah! (smeh) Razumete? (še močnejši smeh) (Nisem razumel, op. a.) Jaz sem, če malo pofilozofiram, pravzaprav Übermensch, nadčlovek … Superman, kot so to prevedli Angleži.

Če vas prav razumem, vseeno trdite, da ste boljši od suhih ljudi?

Še enkrat: ne. Nismo boljši. So pa suhci precej slabši! Predvsem pa počnejo marsikaj bolj debelo kot mi.

Ne razumem.

Suhi ljudje za razliko od nas debelo lažejo – nam se ne da! Suhi ljudje imajo debele denarnice – naše so prazne, ker denar porabljamo za vzdrževanje supermenske postave. Suhi ljudje debelo gledajo, ko v debelem tisku berejo debele laži, ki so jih sami izrekli in čeprav imajo debelo kožo, pretakajo debele solze. Kljub temu, da so suhi, so zvečine debeloglavci in imajo posledično debel krompir, ki ga na debelo prodajajo nam, ki smo lahko tako samo – debeli! Jaz osebno preziram vse, kar je suhega, razen suhomesnatih proizvodov in lastnih misli, ki so suho zlato!

Smo pred volitvami. Koga boste kot predstavnik debelih ljudi podprli?

Ne vem. Kaj pa ponujate?

SD?

Slovenski Debeluhi.

SDS?

Stranka debelušnih Slovencev.

NSi?

Nikoli siti.

LMŠ?

Loj, mast, špeh!

Levica?

Nikakor, jem z obema rokama.

Morda LIDE – lepi in debeli?

Ne. To je oksimoron, kot: liberalen demokrat.

Golob?

Golob je majhna porcija in je vedno postrežen s preveč prilogami.

Nič torej?

A, to pa ne. Nekaj bo treba prebaviti.

Srečno, gospod debeluh.

Hvala. In Bog žegnaj!