Do 86. leta je koval železo: zgodba zadnjega ormoškega kovača

Družinska obrt se je končala leta 1996, a kovačnica ni izginila – ostala je v spominu kraja, umetnosti in zgodbah njegovih potomcev.

Podkev, izdelana v stari Šoštaričevi kovačnici na Dobravi, je po desetletjih znova dobila posebno mesto. Izdelal jo je Otmar Šoštarič mlajši, sin zadnjega ormoškega kovača, njegov sin Dalibor pa jo je ob odprtju razstave o družinski kovaški dediščini izročil Pokrajinskemu muzeju Ptuj–Ormož. Majhen kos železa je tako povezal tri generacije iste družine.

Ded Otmar Šoštarič starejši je bil kovač po poklicu. V družinski kovačnici je vztrajal do svojega 86. leta in delo zaključil šele leta 1996. Njegovi sinovi obrti niso prevzeli. Časi so se spremenili, delovne konje so zamenjali stroji in avtomobili, vaški kovači pa so počasi izginjali. Toda znanje ni povsem ugasnilo. Sin je še znal izdelati podkev, vnuk pa jo je desetletja pozneje predal naprej kot del družinskega spomina. Kovačnica, v kateri so nekoč odmevali udarci kladiva govori o svetu, ki je skoraj izginil, in o družini, ki njegove sledi še vedno ohranja.

Kovačnica, v kateri so nekoč odmevali udarci kladiva govori o svetu, ki je skoraj izginil.

Kovačnica, ki je preživela več generacij

Natančno leto, ko je na Dobravi začela delovati Šoštaričeva kovačnica, ni znano. Po ustnem izročilu je stara približno 150 let, drugi dokumenti jo opisujejo kot več kot sto let staro kovačijo. Po doslej znanih pisnih virih je bil prvi kovač iz družine Šoštarič Franc Šoštarič. Obrt se je nato prenesla na njegove sinove Franca, Ivana in Otmarja. Tako je nastala družinska tradicija, ki je trajala skoraj do konca 20. stoletja.

Zadnji med njimi, ki je kovaštvo opravljal kot poklic, je bil Otmar Šoštarič starejši. Velja za zadnjega kovača na območju Občine Ormož. V domači kovačnici je delal še sredi devetdesetih let in vztrajal do svojega 86. leta. Kovačnica je delovala v času, ko so bili avtomobili, traktorji in sodobni kmetijski stroji že nekaj povsem običajnega.

Otmar si je na Dobravi ustvaril družino z ženo Alojzijo. Rodili so se jima trije sinovi, Otmar, Franček in Branko. Nihče od njih očetove obrti ni prevzel kot svoj poklic, so pa mu pri delu pomagali. Kovaško znanje zato ni nenadoma izginilo. Najstarejši sin Otmar je še znal vzeti železo v roke in izdelati podkev, eno takšnih pa je njegov sin Dalibor desetletja pozneje podaril ob odprtju razstave o zgodovini kovačnice. Danes sinovi in njihove družine skrbijo, da domača kovačija in spomin na njihove prednike ostajata ohranjena.

Danes sinovi in njihove družine skrbijo, da domača kovačija in spomin na njihove prednike ostajata ohranjena.

Pomemben del kovaškega dela je bilo podkovanje konj. V delavnici so izdelovali podkve in opravljali druga kovaška dela, povezana z vsakdanjim življenjem in kmetijstvom. Ohranjeni so tudi izvirni kovaški pripomočki in orodje. Javno dostopni viri ne naštevajo vseh posameznih predmetov, ki so jih Šoštariči izdelovali, zato jim brez dodatnega muzejskega gradiva ne moremo pripisati vsakega izdelka, značilnega za takratne vaške kovače. Gotovo pa je, da je prav zmanjševanje števila delovnih konj močno poseglo v njihovo delo.

Prelom je prišel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmetijska mehanizacija je počasi nadomeščala živino, ki je prej opravljala velik del težkega dela na kmetijah. Manj konj je pomenilo manj podkovanja. Tudi številne druge naloge, zaradi katerih so ljudje prej prihajali h kovaču, so prevzeli stroji in industrijsko izdelani predmeti. Otmar Šoštarič pa je kljub temu vztrajal.

Kovačnica je bila nekaj več kot delavnica. V lokalnem spominu je ostala kot prostor srečevanja, kjer so se ljudje ustavljali ob delu in se pogovarjali. Ta pomen se ni končal niti z zadnjimi udarci kladiva. Kovačnica še danes stoji, skupaj z originalnim orodjem pa velja za enega redkih ohranjenih primerov kovaške dediščine na širšem Ormoškem. Za njeno ohranjanje je Branko Šoštarič leta 2016 prejel tudi priznanje Krajevne skupnosti Ormož.

V lokalnem spominu je kovačnica ostala kot prostor srečevanja, kjer so se ljudje ustavljali ob delu in se pogovarjali.

Kovačnica danes ohranja več kot le staro obrt

Šoštaričeva kovačnica na Dobravi še vedno stoji tam, kjer je več generacij družine Šoštarič opravljalo kovaško obrt, za njeno ohranjanje pa skrbijo potomci zadnjega kovača. V kovačnici so ostali izvirni kovaški pripomočki in orodje. Ohranjena ni samo stavba, ampak tudi sled načina dela, ki je bil nekoč pomemben del življenja na podeželju. Kovač je podkoval konje in opravljal dela, brez katerih je bilo vsakdanje življenje na kmetijah težko predstavljivo. Ko so delovne konje začeli nadomeščati traktorji in drugi stroji, je počasi izginjala tudi potreba po vaškem kovaču.

Kovač je podkoval konje in opravljal dela, brez katerih je bilo vsakdanje življenje na kmetijah težko predstavljivo.

Danes kovačnica zato pripoveduje širšo zgodbo. Ohranja pa tudi spomin na ljudi. Na Otmarja Šoštariča starejšega, ki je koval do svojega 86. leta, in na družino, ki poklica sicer ni nadaljevala, vendar njegove dediščine ni pustila propasti. Zgodba je danes predstavljena tudi širši javnosti. Pokrajinski muzej Ptuj–Ormož je septembra pripravil razstavo »Šoštaričeva kovačnica na Dobravi – zgodovina, obrt in dediščina«, ki je do 11. decembra 2026 na ogled v avli Občine Ormož. Predstavljeni so ohranjeni predmeti, fotografije in zgodovinski podatki o kovaški družini.

Ob odprtju je ormoški podžupan Zlatan Fafulič izrazil željo, da bi kovačnica v prihodnosti postala tudi del turistične ponudbe Ormoža. Za zdaj ostaja predvsem družinsko ohranjen prostor dediščine.