Kamen, ki ga narod še ni odvalil

Sprava ni prevleka, ki bi lahko prekrila zločin in trpljenje, ne da bi življenje zločinu prej odločno reklo »ne« in dovolilo prizadetim žalovati. Ni državniški akt, v katerem narod ob breznu s kostmi spregovori nekaj slovesnih besed, položi venec … in se nato vrne k starim sencam, sporom in sovraštvom. Sprava je prizadevanje, da se to, kar je bilo necivilizirano pahnjeno v kri in blato, počasi in odgovorno izravna v civilizirani prav.

Toda ne v prav udobja, ki bi lahkotno izenačeval razlike in krivde. Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice. Njena domovina ni pozaba in gledanje v prihodnost, temveč red: red pravice, dostojanstva in obsodbe. Zločini ne izginejo, če o njih molčimo.

Sprava je prizadevanje, da se to, kar je bilo necivilizirano pahnjeno v kri in blato, počasi in odgovorno izravna v civilizirani prav.

Slovenska razklanost med drugo svetovno vojno ni bila zgolj politični spor ali spopad različnih pogledov na prihodnost naroda. Med okupacijo, v času narodove največje stiske, se je na odpor proti okupatorju namreč prisesala revolucija. Ta nenasitni parazit, ki ga je vodila Partija, se ni hranil z voljo po osvoboditvi, ampak s težnjo po prevladi in oblasti za vsako ceno.

Zločini ne izginejo, če o njih molčimo.

V revolucionarni logiki ni nasprotnikov, rojakov ali tekmecev, ampak so zgolj sovražniki. Iz takšne miselnosti so zrasli strah, monopol nad odporom in revolucionarno nasilje. Življenje med mlinskima kamnoma okupacije in revolucije je običajnim ljudem povzročalo neskončno trpljenje. Temu so se po vojni pridružili še poboji tisočev dejanskih ali zgolj domnevnih nasprotnikov komunistične oblasti. Njihova smrt ni bila posledica sodbe, temveč obračuna. Ni bila dejanje pravnega reda, ampak njegovo naduto izigravanje.

Nihče izmed po vojni pobitih ni dobil možnosti, da bi mu bila pred sodiščem dokazana krivda. Zato jih mora demokratična zavest videti kot ljudi, ki jim je bilo odvzeto vsako človeško dostojanstvo: pravica do postopka, sodbe, imena, groba in spomina. Tudi če bi bil kdo osebno kriv, bi bilo treba njegovo krivdo dokazati. Brez postopka ni sodbe. Brez sodbe ni pravno ugotovljene krivde. Brez razlikovanja med domnevano in dokazano krivdo pa ni mogoče razumeti logike sprave.

Nihče izmed po vojni pobitih ni dobil možnosti, da bi mu bila pred sodiščem dokazana krivda.

1. Lažna simetrija

Seveda so bile v vojni žrtve na obeh straneh. Hvala Bogu pa se več kot 700 evidentiranih prikritih morišč revolucionarne strani v stvarnosti ne preslika v enako število morišč na protirevolucionarni strani. Tu ni bilo nikakršne simetrije. Tega dejstva ne more ukiniti nobena interpretacija. In sprava, ki se boji asimetrije dejstev, je lažna sprava.

Demokracija mora prenesti, da je bil odpor proti okupatorju zgodovinsko dejstvo, obenem pa tudi, da ga je Komunistična partija z nasilnim favoriziranjem lastnih zgodovinskih interesov kot splošnih interesov vseh zlorabila in umazala. Prenesti mora, da so posamezni partizani lahko ravnali pogumno, hkrati pa tudi, da poboj razoroženih ljudi ni niti maščevanje niti kazen, temveč ... zločin.

2. Lažna asimetrija

Protirevolucionarni oziroma domobranski strani je bila v vsem povojnem obdobju kot največji greh očitana kolaboracija s totalitarno oblastjo okupatorja, čeprav je bila, kot kažejo sodobne raziskave, zaradi revolucionarnega nasilja izsiljena in prisilna. Revolucionarna oziroma partizanska stran pa je bila v zgodovinski znanosti in v šolski zgodovini po 2. svetovni vojni stalni in absolutni antipod kolaboracije, njeno kot solza čisto nasprotje. In to kljub temu, da je na siamski način kolaborirala z internacionalnim komunističnim totalitarizmom.

Komunistična partija Jugoslavije, katere slovenski del je vodil revolucijo na Slovenskem, je bila pred vojno, med njo in še po njej vključena v sistem Kominterne ter ideološko in organizacijsko vezana na Moskvo. Po vojni je nova oblast z njo sklenila zavezništvo in svojo ureditev v pomembnih potezah oblikovala po sovjetskem vzorcu in s sovjetsko pomočjo. To prostovoljno ideološko zavezništvo seveda ni bilo istovetno s prisilnim zavezništvom domobranskih formacij z italijansko in nemško okupacijsko upravo, zato ju ni mogoče mehanično enačiti. A tudi spregledati je ne moremo in izvzeti iz presoje.

Če sodelovanju z enim tujim totalitarnim središčem nadenemo ime kolaboracije, moramo brez olepševanja govoriti tudi o političnem, ideološkem in organizacijskem sodelovanju revolucionarnega gibanja z drugim totalitarnim  središčem izven domovine. Pa naj to »sodelovanje« (lat. collaborare) imenujemo kakor hočemo. Vsekakor pa molk o tem ne varuje resnice, temveč jo ponovno podreja ideologiji ene strani. Gre torej za simetrijo, ki je bila vse doslej brez osnove in načrtno skrivana za asimetrijo.

Revolucionarna oziroma partizanska stran je bila v zgodovinski znanosti in v šolski zgodovini po 2. svetovni vojni stalni in absolutni antipod kolaboracije, njeno kot solza čisto nasprotje. 

Sprava mora izstopiti iz začaranega kroga sovraštva in laži. Njeno mesto je prostor, kjer preteklost ni več orožje kulturnega boja, temveč resnicoljubno in moralno ovrednoteno zgodovinsko izročilo. To pomeni razlikovanje med dejstvi in ideologijo, med človekom kot žrtvijo in režimom, ki si je naduto lastil pravico odločati o tem, kdo sme v zgodovini živeti in kdo mora preklet iz nje izginiti.

Prvi korak sprave je mrtvim vrniti imena, grobove in dostojanstvo. Drugi je priznati, da sta bili revolucionarna prisila in nasilje zločinska. Tretji korak pa je v tem, da iz javnega diskurza odstranimo skušnjavo, da bi nasprotnike razvrščali na pravo in napačno stran zgodovine.

Zgodovina nima strani. Zgodovina je prostor odgovornosti ali neodgovornosti. Po vsej deželi razsejana morišča žrtev komunističnega nasilja so neizbrisni dokazi zločina, ki ga nobena ideologija ne more spremeniti v zgodovinsko nujnost.

Sprava ne zahteva, da o preteklosti vsi mislimo enako. Zahteva pa, da se odpovemo laži, da je mogoče prihodnost skupnosti graditi na ideološki prisili, na zatajevanih grobovih in na zamolčanih zločinih. Ko bomo zmogli reči: »To je naša zgodovina, čeprav je grozljiva, to so naši mrtvi, čeprav so jih nekateri želeli za vedno prikriti, to je naša zgodovinska odgovornost,« takrat sprava ne bo več fraza, ampak znamenje zrelosti in odprte prihodnosti.

In čas je, da demokratična Slovenija to izreče – ter od groba svoje zgodovine končno odvali težki kamen iluzije, ki hromi njeno prihodnost.