Usmiljenje do vseh

Vsako leto na predvečer slovesnosti v Kočevskem rogu se pri jami pod Krenom zbere deset in več mladih in starejših, ki noč preživijo v molitvi in spominjanju na tiste, ki so v povojnih pobojih umrli v kraških jamah, breznih, rudniških jamah, razpršenih po vsej slovenski zemlji. Ko gledamo zemljevid do zdaj odkritih morišč, se zdi, da bratomorno zlo, zadejano po koncu vojne, ni prizaneslo niti koščku naše lepe domovine.

Kri mučencev je prepojila skoraj vsak del raja pod Triglavom. Večer se v zbranosti začne s sveto mašo, v katero so vključeni ne le naši mučenci, temveč tudi rablji, ki so sejali smrt – nekateri, ker so hoteli biti morilci svojih bratov, spet drugi, ker so bili v to prisiljeni, zavedeni ali iz strahu za lastno življenje. Nanje se kliče Božje usmiljenje.

Sledi celonočno bedenje, v katerem se prepletajo molitev, tišina ter branje imen, zapisanih na farnih spominskih ploščah, ki jih najdemo po vseh koncih Slovenije. Pretresljivo je poslušati imena teh, ki so bili umorjeni zaradi zvestobe Bogu, narodu in rodu. Tone, Janez, Jakob, France, Jožef … odmeva v temini noči. Zdi se, da vsako izgovorjeno ime sprašuje vest vsakega, ki je tam, o njem samem, o njegovem odnosu do svetih reči, za katere so ti fantje, možje, očetje dali življenje.

Še preden se zaveš, se že sprašuješ – kakšen je pa moj odnos do Boga? Je tudi tako trden, kot je bil trden teh, ki se ob smrtni uri, izdani in razčlovečeni, niso obrnili proč od Njega, temveč Mu ostali zvesti? Z molitvijo na ustnicah so padali v brezno in v molitvi za umirajoče iskali utehe, zavedajoč se, da se bodo kmalu, prekmalu srečali s svojim Stvarnikom. In ob tem prosili za svoje krvnike. Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo, so ponavljali za Križanim.

Res, »nikjer drugod človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem,« je nekje zapisal dr. Ogrin. Njihov zgled me sprašuje – zmorem tudi jaz odpustiti krivice, storjene meni in mojim bližnjim? Zmorem tudi jaz v odpuščanju zreti v našo zgodovino in odpustiti zlo, storjeno nad narodom, nad mojim rojakom? Odpustiti, ne pozabiti. Kdor pozablja, namreč ponavlja.

Ko sem v sveti tišini sredi Kočevskega roga, ko ni okoli mene ničesar, samo temen gozd, in poslušam imena tistih, ki so bili umorjeni zaradi zvestobe Bogu, narodu in rodu, se tudi sama sprašujem – kakšen je moj odnos do moje domovine, do mojega rodu? Znam prepoznati in ceniti zvestobo, ki so jo premnogi rodovi pred menoj živeli v odnosu do svoje zemlje, do slovenske besede, pesmi, do duhovne dote, prejete od preteklih rodov?

To ni bila nekakšna abstraktna zvestoba, temveč v vsakdanjem življenju udejanjena ljubezen do tega, kar so bili – lubi Slovenci. Kazala se je v jutranji in večerni molitvi v domačem jeziku, v slovenski pesmi, peti ob otroški zibelki, ob domačem ognjišču ali pod lipo sredi vasi, v znamenjih in kapelicah, postavljenih ob poteh in poljih, v skrbnem obdelovanju zemlje in dobrem opravljenem delu, v spoštovanju tradicije in običajev.

Ko tako zatopljena izprašujem samo sebe, svojo vest o svojem odnosu do domovine, nekje v globini srca zaslišim odmev čudovite slovenske pesmi, ki se poje v naših cerkvah še posebej v mesecu oktobru … »Ljubljena slovenska hiša, tiha sredi tihih trat, ali še spoštljivo hraniš nad vse dragi svoj zaklad?« Vsak si odgovarja sam, v svoji notranjosti, in vendar je čutiti, da smo vsi, ki smo zbrani tisti večer v Rogu, povezani tudi med seboj, pa tudi z vsemi našimi živimi in mrtvimi brati. S tistimi, ki so pokopani na pokopališčih, kot tudi s tistimi, ki ležijo v breznih, kraških jamah ali plastičnih vrečah v kostnici. Preprosto kot eno samo občestvo bratov in sester po rodu.

V tisti noči pred dnevom roške slovesnosti ni prostora za sovraštvo. Prav nasprotno. Čutiti je veliko usmiljenje do vseh, ki so sejali zlo, ki so prizadejali toliko krivic in za to niso nikoli odgovarjali. Vsaj ne v očeh zgodovine in z merili sveta.

Kakšno bitko je morda vsak od teh, ki so prizadejali toliko gorja, bil v samem sebi, ve on sam. In Sodnik. Sodnik, ki meri s pravičnostjo in usmiljenjem obenem. Toda to ni naša skrb. V tisti prečuti noči je predvsem pomembno, da je zamolčana, teptana stran že davno oprostila. Da je že tistega junija pred osemdesetimi leti, ki je tako kruto zarezal v naš narod, ljubezen in odpuščanje postavila pred zlo.

Prav zaradi tega so nam zgled, prav zato nas tudi osemdeset let kasneje sprašujejo – ali si tudi ti odpustil? Svojemu bratu, ker te je žalil? Svoji sestri, ker te je prizadela? Svojemu sosedu, sodelavcu, prijatelju, ki ti je naredil krivico?

Pot sprave in pomiritve se začne pri meni in samo pri meni. Od tu se širi v družini, med prijatelji, sosedi, pa tudi v narodu, v našem narodu, ki to pomiritev še kako potrebuje.

V mesecu juniju, ko se spominjamo svojih mučencev, je zato prav vsak, tudi jaz, poklican k premisleku o tem, kaj lahko naredim, da bo naš narod kot celota sposoben sprejeti našo skupno zgodovino, popraviti krivice, pokopati mrtve in jim vrniti dostojanstvo in spoštovanje, ki jim gre. Ne le zato, ker so bili ljudje, temveč, ker so resnično umirali kot mučenci za tisto, kar so ljubili.

Naj ne gre mimo nas vprašanje – kaj lahko naredim, da bo največja narodna daritev obrodila največji in najplemenitejši sad.

Pot sprave in pomiritve se začne pri meni in samo pri meni. Od tu se širi v družini, med prijatelji, sosedi, pa tudi v narodu, v našem narodu, ki to pomiritev še kako potrebuje.