Ko znani levičarski časopis zaskrbi "militarizacija mladih vernikov"

Pretekli teden je spletna Mladina poskrbela za »poživitveni odmerek« nestrpnosti in zopet pokazala, kako globoko v prejšnjem stoletju so miselno ostali nekateri slovenski novinarji.

Tokrat jim je uspel nov presežek, nekaj še ne videnega: uspeli so povezati Cerkev in Slovensko vojsko. Kar je dobronamernemu in zdravorazumskemu človeku morda težko razumljiva povezava, pa je v resnici odlična poteza v marksističnem načinu razmišljanja.

»Militarizacija mladih vernikov«

V članku z naslovom »Puške na oratoriju: militarizacija mladih vernikov na Polici pri Grosupljem« si je Mladina privoščila kup neutemeljenega natolcevanja na račun dejstva, da se je otrokom na oratoriju predstavila tudi Slovenska vojska in jim predstavila svoje poslanstvo.



Oratorij so opisali kot »širjenje nauka in vpliva Katoliške cerkve«, in to prek »animatorjev, laikov«. Že poudarek na laikih namigne na hudo bolečino nekaterih neomarksistov ob dejstvu, da za širjenje evangelija niso pristojni in navdušeni le »farji«, ampak tudi cela vrsta laikov.

V nadaljevanju pa »izvemo« tudi, da je predstavitev poslanstva vojakov otrokom v bistvu »pakt med sedanjo vlado in RKC«, češ da želi obrambni minister Matej Tonin »v vojski čim več mlade krvi, Katoliška cerkev pa jo zagotavlja«.

Skratka, avtorica že z naslovom podtika oratoriju željo, otroke navdušiti »nad puškami, vojaškimi vozili in vojaškim poklicem«, Cerkvi pa brezsramno očita »militarizacijo mladih vernikov«.

Dve alergiji

Dobro: da so nekateri skrajneži v Sloveniji strašansko alergični na Slovensko vojsko, ni nobena skrivnost. Od »deklaracije za mir« (predlog demilitarizacije Slovenije nekaj mesecev pred osamosvojitveno vojno), preko Mladinine peticije »Ukinimo vojsko« leta 2010 ter dolgoletnega finančnega izčrpavanja obrambnega sistema se pne ta stalni poskus razgradnje Slovenske vojske. Zadnjo epizodo smo spremljali v debati o financiranju vojske pred nekaj meseci. V tem primeru gre za alergijo mlajšega izvora: le-ta nekaterim povzroča srbečico zaradi slovenske samostojnosti in vsega, kar je z njo bistveno povezano, na primer nekdanja Teritorialna obramba, danes Slovenska vojska.

O tem, da so nekateri v naši državi že povsem spraskali izpuščaje, ki jih dobijo ob omembi Katoliške cerkve, pa sploh ni treba zgubljati besed.

Ni naključje, da avtorica že v naslovu poveže Cerkev, puške in mladino, kar v spomin nezgrešljivo prikliče desetletja dolgo obkladanje z belogardisti, kolaboranti in podobnim, z namenom delitve naroda, iskanja notranjih sovražnikov in družbenega boja

 »Notranji sovražnik«

In kaj v omenjenem članku poveže obe »alergiji«? Dobra stara taktika iskanja »notranjega sovražnika«, ki jo določeni nestrpneži v naši deželi s pridom uporabljajo vse od druge svetovne vojne. Katoliška cerkev, domobranci, vojni ujetniki in »sumljivi« civilisti, pa še mnogi drugi … vse vrste nasilja in represije nad temi so bile »upravičene«, ker je šlo za »notranje sovražnike« države oziroma Partije.

Zato ni naključje, da avtorica že v naslovu poveže Cerkev, puške in mladino, kar v spomin nezgrešljivo prikliče desetletja dolgo obkladanje z belogardisti, kolaboranti in podobnim, z namenom delitve naroda, iskanja notranjih sovražnikov in družbenega boja.

In tu smo še tri desetletja po tem, ko naj bi pustili totalitarizem za seboj: pri srditem boju za oblast, v katerem nek slovenski medij brez oklevanja oblati celo najbolj dobronamerne projekte v naši državi, kot je počitniški oratorij.

Treba je seveda razumeti, da gre tu tudi za staro bolečino ob dejstvu, da se Katoliška cerkev sploh ukvarja z mladino, še globlje pa gre za globoko nerazumevanje delovanja državnih institucij v času demokracije in svobode, vse to pa za ceno omalovaževanja Slovenske vojske in Katoliške cerkve.

Vojska ni samo puška

Ne bi bilo torej slabo, če bi gospod župnik na oratorij povabil tudi nevedne novinarje Mladine, da se ne bi obnašali in pisali kakor otrok, ki prvič od blizu vidi policista ali vojaka in si ne more kaj, de ne bi zijal samo v njegovo pištolo ali puško. Vojska pač še zdaleč ni samo puška, kot tudi oratorij ni samo verouk.

Če bi se ga udeležili, bi ti novinarji skozi leta imeli priložnost spoznati tudi delo policistov, letalcev, čebelarjev, jamarjev, gorskih reševalcev, novinarjev … skratka vseh tistih, ki po katerih zaslugi je naša družba boljša in katerih poklici v svoji osnovi ne poznajo marksističnih delitev na take in drugačne državljane.

Vojska pač še zdaleč ni samo puška, kot tudi oratorij ni samo verouk

Problem je vzgoja za domoljubje

Organizatorji oratorijev se trudijo iskati zanimive poklice in govorce, ker poskušajo otrokom poleg življenja v veri ponuditi tudi košček splošne izobrazbe in razgledanosti, če že kar ne državljanske vzgoje. Paradoksalno sicer oratorijem po moji presoji drugi cilji bolje uspevajo od prvega, vzgoje za življenje po evangeliju, a to je že neka druga tema.

In zato je smiselno in dobro, da se Slovenska vojska predstavlja, pa naj bo to na oratorijih, v šolah ali kje drugje, saj gre za enega od temeljev naše državnosti. In to je srž tega umetnega problema: narodna zavednost in spodbujanje domoljubja.

Nekaterim gre strašansko v nos, če si kdo prizadeva za vzgojo v pravem domoljubju, in to se je skozi stoletja negovalo v cerkvah, danes pa ga med drugim predstavlja Slovenska vojska, kakršnakoli že je. Zato pa čestitke snovalcem oratorija na Polici, če jim je uspelo poleg življenja po evangeliju otrokom predati tudi nekaj žlahtnega domoljubja.

Ker ta dva – evangelij in domoljubje – živita v sožitju, eden drugega podpirata in dopolnjujeta, se lahko povežeta tudi oratorij in Slovenska vojska. Ne čudi torej, da gresta nekaterim državljanom tudi družno na živce.