Kult Titove osebnosti še vedno traja

Zadnje tri tedne smo v primorskih medijih lahko večkrat brali zapise o tem, da naj bi napis Tito na Sabotinu postal kulturni spomenik lokalnega pomena. Za to si prizadeva civilna iniciativa Naš Tito. Mediji navajajo, da lahko občina kulturni spomenik lokalnega pomena razglasi na podlagi strokovnih ugotovitev, odločitev pa mora sprejeti občinski svet. Sprašujem se, ali je napis Tito res lahko nesporen kulturni spomenik lokalnega pomena. 

Napis Tito na Sabotinu je nekaj, kar za mojo generacijo Novogoričanov, rojenih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, obstaja skoraj od vedno, zagotovo od takrat, ko smo se učili brati. Spomnim se, da sem poskušala črkovati napis na hribu kaj hitro potem, ko se mi je vzbudilo zanimanje za črke. Občasno se je pozneje pojavila na Sabotinu kakšna domiselno pomenljiva sprememba, a ne za dolgo časa. Edina trajna razlika je nastala v prvem desetletju novega tisočletja, ko je beseda 'naš' izginila. Zakaj in kako, mi je postalo jasno šele sedaj, ko raziskujem ozadje. Tisto parcelo je namreč tedaj kupil nekdanji poslanec Ivo Hvalica, ker s tem napisom ni soglašal.  

Kult osebnosti 

Kakšne slike in spomine nam vzbuja beseda Tito? Večina moje generacije ga bo morda videla v uokvirjeni sliki, ki je visela vsepovsod – v vsaki javni stavbi, v vsaki učilnici. Drugič se nam bo naslikal v beli uniformi maršala, s sončnimi očali, kako se smehlja in maha množicam – kaj takega smo lahko nemalokrat videli na poročilih po televiziji. Spomnili se bomo sirene, ki je ob treh popoldne naznanila njegovo smrt. In čeprav kot otroci nismo vedeli veliko, je bilo predstave za čustva dovolj, da smo potočili solzico, ko smo prekinili otroško igro pred blokom, na primer skakanje elastike ali gumitvista (kot so tej igri rekli v osrednji Sloveniji). Spomnili se bomo tudi vlaka, okrašenega s cvetjem, ki naj bi maršala odpeljal v krsti iz Ljubljane na zadnjo pot v Beograd. Sicer sem nekje prebrala, da so pravo krsto odpeljali že prej in da je bila to le predstava za javnost.  

Kakorkoli, predstava za javnost je bila vseskozi v igri: prijazen dosmrtni predsednik, ki nikomur ne skrivi lasu, ki učence spodbuja »Učite se, učite se in še enkrat učite se«, ki delavcem zagotavlja službe v rudnikih in tovarnah, ki niso več v lasti grdih zasebnikov. Voditelj države, ki je zaslužen za izgradnjo novih mest, kot sta Nova Gorica in Velenje (takrat še Titovo Velenje); maršal, ki mu moramo biti hvaležni za to, da je Primorska končno vrnjena k matični domovini. Sin Slovenke in Hrvata, ki zagotavlja bratstvo in enotnost med jugoslovanskimi narodi.  

S skrbnim gojenjem kulta osebnosti so v ljudeh budili vero v zlato prihodnost. In to je kar trajalo in trajalo, tako da nas je v prvem razredu učiteljica oziroma t'ršica (kot smo jo takrat nazivali) po več kot enem letu po Titovi smrti zjutraj še vedno pozdravila: »Za domovino!« In mi smo morali odgovoriti: »S Titom naprej!« Po nekaj mesecih je sicer ta pozdrav čudežno izzvenel in se spremenil v dvojni »Zdravo«, Titove slike pa so s slovensko osamosvojitvijo dokončno izginile iz učilnic in drugih javnih prostorov. Toda kult Titove osebnosti še vedno ostaja. 

S skrbnim gojenjem kulta osebnosti so v ljudeh budili vero v zlato prihodnost.

Avtokratska država 

Kult Tita in poveličevanje komunizma hočejo določeni krogi ohranjati, čeprav imata tako njegova osebnost kakor tudi komunistični režim – kot vsaka medalja – še drugo stran. Začnimo z dejstvom, da je bil Tito maršal. Vsi, ki smo zrasli v Jugoslaviji, smo to vedeli, saj smo besedno zvezo maršal Tito pogosto slišali. To torej pomeni, da je imela naša država vojaško oblast, pa to redkokdaj problematiziramo. Čudno. Poleg tega je bil neizpodbitni dosmrtni predsednik in ni imel nikoli protikandidata. Na volitvah v zvezni skupščini so ga poslanci z dvigom rok 'demokratično' potrjevali, leta 1974 pa so mu podelili dosmrtni mandat. Podobno so državljani hodili na volitve in obkrožali zgolj predstavnike komunistične partije.  

Se sploh zavedamo, v kakšni avtokratski državi smo takrat živeli? Zaukazano nam je bilo družbenopolitično enoumje. Če pa je kdo na glas izrazil nestrinjanje, je država poznala najrazličnejše metode utišanja in nadziranja: zapor, odvzem službe, onemogočeno napredovanje, neodobrena štipendija, skrbna izbira in vzgoja učiteljskih kadrov, prisluškovanje, ovajanje, v prvem desetletju po vojni celo likvidacija oziroma umor. Vse te pritiske so izvajali skrivni operativci in ne Tito osebno, a vse je bilo storjeno z njegovim odobravanjem, zato je za vse to odgovoren tudi on. Tito je bil kot mnogi drugi komunisti oblikovan v Sovjetski zvezi, ki je prva izpeljala komunistično revolucijo in dodelala represivne ter manipulativne metode. Znal se je obdati z ustreznimi ljudmi in si med njimi utrditi položaj. Bil je cvet rdeče buržoazije, ki je užival razkošno življenje v številnih jugoslovanskih vilah (čigavih že?), ob raznovrstnih eksotičnih živalih, v lovu, izvrstni hrani in še čem. Nikakor ni bil enak med enakimi, a njemu (in njegovim) to spregledamo. Saj je bil naš Tito, naš predsednik, naš maršal, naš voditelj, naš rešitelj. 

Slišimo lahko veliko 'argumentov', zakaj je bil Tito pomemben, a jih je treba stehtati. Nekaterim se zdi na primer argument, da Nova Gorica obstaja zaradi Tita, tehten. Trdim, da so naši predniki Novo Gorico morali zgraditi, ker smo izgubili Gorico. Podobno nekateri Velenjčani trdijo, da je Velenje Titova zasluga. A dejstvo je, da je bila po vojni industrializacija v razmahu. Rudnik lignita je dal razvoju mesta glavni zagon. Ravno tako ne moremo trditi, da so slovenski delavci pridobili delavske pravice zaradi Tita. Delovne razmere so se namreč enako izboljšale delavcem v vseh kapitalističnih državah Zahodne Evrope, v katere je oblast rada vzbujala nezaupanje. (Medtem smo Primorci brez občutka krivde radi hodili v Italijo po omejenih nakupih dobrin, ki jih pri nas ni bilo moč dobiti.) 

Naslednji argument, ki ga nekateri navajajo v prid Titu, je, da je bila ravno zaradi njega Primorska vrnjena k takratni Jugoslaviji in da je bila zaradi NOB Slovenija rešena izpod fašistično-nacističnega jarma. Jaz pa sem prepričana, da so o teh vprašanjih bistveno odločale višje svetovne sile – Churchill, Stalin in še kdo. Zaradi ohranjanja trdnosti zavezništva s Stalinom je Churchill po kapitulaciji Italije preračunljivo podprl Tita in partizansko vojsko. Glede te odločitve je nekoč po vojni sicer izrazil obžalovanje, a poti nazaj ni bilo več. Pot za vzpon komunizma v Jugoslaviji je bila tako na široko odprta. Pod krinko boja za svobodo so komunisti v vojnih in povojnih razmerah izpeljali revolucijo in krvavo obračunali s svojo politično konkurenco. Pri tem niso prizanesli niti svojim članom, ki niso odobravali revolucionarnih likvidacij. Dejstvo, da je bila komunistom revolucija pomembnejša od narodnega vprašanja in zaščite, nakaže že njihova podpora paktu Hitler-Stalin. 

Zaukazano nam je bilo družbenopolitično enoumje. Če pa je kdo na glas izrazil nestrinjanje, je država poznala najrazličnejše metode utišanja in nadziranja. 

Primorski pogled 

Znano je, da smo imeli v Evropi tri totalitaristične režime – nacizem, fašizem in komunizem – in da je komunizem med vsemi tremi povzročil v svetovnem merilu največ žrtev. A ravno s priznanjem tretjega totalitarizma imamo Slovenci velike težave. Lahko nam je obsoditi nacizem in fašizem, ki sta bila uperjena v zatiranje tujega naroda – tudi našega. A kako težko je spremeniti zgodovinopisje in mentaliteto znotraj naroda, kjer je komunistični prevzem oblasti prišel od znotraj in ne z invazijo od zunaj. Tragedija je, da je naš komunizem samo po vojni v Sloveniji z izvensodnimi poboji umoril najmanj 16.000 ljudi. Vse te poboje je ukazalo komunistično vodstvo s Titom na čelu. Žrtve so bili večinoma ljudje, ki pod nobenim pogojem niso podpirali komunističnih revolucionarjev.  

Morda je to nekoliko težje razumeti Primorcem, ki so 25 let trpeli zatiranje pod fašistično oblastjo. Italijanski fašisti so jim kratili pravico do maternega jezika, pošiljali so jih v internacijo, jih mučili in kar nekaj tudi umorili. V primorskih ljudeh je močno tlel odpor do tujega agresorja, zato so se po kapitulaciji Italije večinoma hitro pridružili OF. A ta je – mimogrede – poskrbela, da je povsem zasenčila in zatrla tigrovce, prvo odporniško gibanje na Primorskem. Kljub navdušenju za OF pa so bile tudi na Primorskem protirevolucionarne žrtve. Še vedno jih kakšnih 900 leži nepokopanih po breznih trnovske in kraške planote.  

Lahko razumem dejstvo, da so bili Primorci bolj dovzetni za narodnoosvobodilno gibanje in da so dve dolgi leti željno upali in čakali, da jih bodo priključili k Jugoslaviji. Lahko razumem, da so v tem hrepenenju pisali po fasadah hiš »Tukaj je Jugoslavija«, v nepoznavanju vsega revolucionarnega dogajanja pa tudi: »Živel Tito!« V tistem času sta jim Jugoslavija in Tito pomenila sopomenko za svobodo brez narodnega zatiranja. Megalomanski napisi Tito na hribih so nastali pozneje, v 50. oziroma 60. letih prejšnjega stoletja. Njihov namen je bil utrjevanje komunističnega režima in kulta Titove osebnosti, za kar je bila na Primorskem zelo plodna zemlja. Zato ne čudi, da imamo v Sloveniji ravno na Primorskem sedem takih napisov. 

V primorskih ljudeh je močno tlel odpor do tujega agresorja, zato so se po kapitulaciji Italije večinoma hitro pridružili OF.  

Spomenik razdora 

Vendar védenje o komunistični revoluciji in njenih voditeljih, o delovanju enoumnega režima, ki svojim deli privilegije, nasprotnike pa tako ali drugače utiša, nikakor ne more podpirati predloga, da bi bil napis Tito kulturni spomenik lokalnega pomena. Še več. Če poznamo širše zgodovinsko ozadje, vidimo v takšnem napisu simbol totalitarnega režima, zato se nam zdi v demokratični družbi povsem nesprejemljiv. Ni niti najmanj kulturen in za lokalno skupnost ne more biti pomemben, temveč škodljiv, ker jo razdvaja. Za marsikoga, ki je v izvensodnih pobojih izgubil najdražje, pa je celo boleč in žaljiv. Zato se nikakor ne morem strinjati z Matejo Sedmak z Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper, ki sicer v navezavi na dekanski napis Tito pravi, da je treba tako pobudo »razumeti onkraj političnih polarizacij in sporov; moramo jo razumeti v okviru težnje družin, vaške skupnosti«. Po tej logiki naj bi tudi v primeru Sabotina stala za to pobudo težnja mestne skupnosti, kar pa še zdaleč ne drži. 

Kot Primorka, rojena v Novi Gorici, čutim dolžnost, da izrazim nestrinjanje s takšnimi pobudami in napisi na hribih. Prepričana sem, da mnogi doživljajo besedo Tito kot moteč element, ki kali in vznemirja javni prostor, in to ne glede na to, ali je na javni, na zasebni ali komunski parceli. Napis Tito ohranja duh nedemokratičnega komunističnega enoumja, neguje kult osebnosti, je izraz skrajnega levičarstva in hkrati odsev velike nevednosti. Je simbol totalitarnega režima in poveličuje osebo, ki je bila diktator, kar v demokratičen prostor nikakor ne sodi. 

Napis Tito ohranja duh nedemokratičnega komunističnega enoumja, neguje kult osebnosti, je izraz skrajnega levičarstva in hkrati odsev velike nevednosti. 

Civilizacijska dolžnost 

S časovno distanco se zgodovinska resnica vedno jasneje izriše. Nekoč absolutne stvari postanejo relativne; na dan privrejo tudi njihove temne strani. Po 81 letih bi bil čas, da šola, mediji in politika pošteno spregovorijo o kompleksnosti okoliščin v slovenskem, jugoslovanskem ter evropskem prostoru pred vojno, med vojno in po njej. Priznajo vse zmote, zablode in zločine. Umaknejo iz javnega vsakdana totalitarne simbole ter pokopljejo naše slovenske rojake, ki so postali žrtve komunistične ideje, ker je niso podpirali. V zvezi s tem trdim, da je pokop nepokopanih Slovencev tisto dejanje, ki ga moramo »razumeti onkraj političnih polarizacij in sporov« – kot svojo civilizacijsko dolžnost in izraz človečnosti.  

Ob vsem tem pa moramo obuditi zavedanje, da nam je resnična skupna vrednota samostojna država, naša slovenska kultura in spoštljiva demokracija. In v to moramo usmeriti svoja prizadevanja. 

(D265, 12-14)