Najprej plačaj, potem čakaj. In bodi tiho, ker gre za solidarnost
Stara sem 34 let, za seboj imam 14 let delovne dobe in vsak mesec plačujem državi, od katere pričakujem, da bo svoj del dogovora tudi izpolnila. Toda ob razpravah o interventnem zakonu poslušam predvsem opozorila, kako bomo zaradi razbremenitve najbolje plačanih ogrozili socialno državo. Katero socialno državo pravzaprav branimo? Tisto, v kateri ljudje mesece čakajo na zdravstvene storitve, bolni in invalidi pa se morajo za pomoč prebijati skozi birokratske postopke? In zakaj je v Sloveniji tako preprosto izračunati, koliko bo država izgubila z nižjimi davki, precej težje pa ugotoviti, kaj državljani dobimo za milijarde, ki jih že pobere?
Pred dnevi sem na družbenem omrežju Facebook zapisala nekaj svojih razmišljanj o interventnem zakonu, ki so ga sindikati in del nevladnih organizacij poimenovali kar zakon za bogate. Odziv je bil izjemen. Komentarji so se vrstili, z njimi pa tudi očitki, da ne razumem solidarnosti, da branim bogate, da sem politično motivirana in da je moje razmišljanje celo nekakšna propaganda kapitala. Nekdo mi je očital, da je moj zapis samopromocija, drugi so mi razlagali, da nasprotovanje zakonu ne pomeni sovraštva do premožnih. Tretji so zahtevali pojasnilo, kdo bo financiral socialno državo, če bodo ljudje z visokimi prihodki plačevali manj prispevkov.
Med vsemi temi odzivi pa so bili tudi drugačni. Oglasili so se ljudje, ki so opisovali svoje izkušnje z zdravstvom, socialnimi postopki in državnimi institucijami. Eden od komentatorjev je opozoril na položaj bolnih, invalidov in ljudi v stiski, ki morajo svojo upravičenost do pomoči dokazovati z izvidi, mnenji in odločbami, na koncu pa jim odobrena pomoč komaj zadostuje za preživetje.
Prav ob takšnih komentarjih sem se vprašala, ali sploh še razpravljamo o isti socialni državi. Eni jo v svojih političnih sporočilih predstavljajo kot nekaj, kar je treba za vsako ceno zaščititi pred davčnimi razbremenitvami. Drugi pa v njej vsak dan živijo, čakajo, dokazujejo upravičenost do storitev in se sprašujejo, zakaj sistem, v katerega so leta vplačevali, takrat, ko ga potrebujejo, ne deluje tako, kot bi moral.
Štirinajst let dela. Država svoj denar dobi vedno
Sem samozaposlena, kar pomeni, da nimam zagotovljene mesečne plače. Če želim zaslužiti, moram delati. Iskati naročnike, sprejemati projekte, izpolnjevati dogovore, izdajati račune in razmišljati, kaj bom počela naslednji dan. Če zbolim, imam težavo. Če mi naročnik odpove sodelovanje, imam težavo. Če imam slab mesec, je to moj problem. Država pa svoj denar pričakuje vsak mesec. Prispevki imajo rok plačila, davčne obveznosti so določene in pri njih ni veliko prostora za osebne okoliščine. Na finančni upravi ne bodo posebej ganjeni, ker sem prejšnji mesec delala manj, ker sem zbolela ali ker se mi je nepričakovano zmanjšal prihodek.
In veste kaj? Ne pričakujem, da bodo. Razumem, da država potrebuje denar. Razumem, da moramo prispevati za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in pomoč ljudem, ki se znajdejo v stiski. Nimam težav s tem, da del svojih prihodkov namenim skupnosti. Prav nasprotno: menim, da brez solidarnosti normalna družba ne more delovati. Toda ali ni prav, da lahko po štirinajstih letih dela tudi jaz pričakujem nekaj od države? Da bom lahko takrat, ko bom potrebovala zdravnika, do njega prišla v razumnem času. Da bo moj otrok imel kakovostno javno izobraževanje. Da bodo institucije opravljale svoje naloge, da se zadeve ne bodo izgubljale med uradi in da bo denar, ki ga vsak mesec vplačujemo, porabljen odgovorno.
Zakaj smo državljani tako pogosto obravnavani kot dolžniki države, država pa tako redko kot dolžnica svojih državljanov?
Morda sem res še premlada, da bi razumela vse zgodovinske razsežnosti slovenske socialne države. Sem pa dovolj stara, da razumem položnico. V Sloveniji smo se očitno navadili na zanimiv odnos med državo in državljanom. Od državljana zahtevamo natančnost, odgovornost in pravočasno izpolnjevanje obveznosti. Ko pa se zaplete pri državni storitvi, postanejo pojasnila precej bolj zapletena. Primanjkuje kadra, primanjkuje denarja, postopki so zahtevni, sistem potrebuje reformo, težave so se kopičile desetletja.
Vse to je lahko res. Toda kdo je odgovoren, da se desetletja stare težave končno začnejo reševati? Zakaj smo državljani tako pogosto obravnavani kot dolžniki države, država pa tako redko kot dolžnica svojih državljanov?
Solidarnost ni izum sindikatov
Beseda solidarnost je v trenutni referendumski kampanji postala skoraj obvezna sestavina vsakega nastopa. Sindikati opozarjajo, da je treba zaščititi solidarnost, nevladne organizacije svarijo pred razgradnjo socialne države, politični predstavniki pa govorijo o pravičnosti. Ob vsem tem se mi zdi, da bi beseda solidarnost, če bi lahko stopila pred sodišče, lahko vložila že kakšno odškodninsko tožbo zaradi pretirane uporabe. Če ne zlorabe. Slovencem res ni treba vsak dan razlagati, kaj pomeni biti solidaren.
Poglejmo, kako se odzovemo, ko nekdo izgubi dom v požaru. Ko družino prizadene huda bolezen. Ko naravna nesreča uniči hiše in ljudje ostanejo brez vsega. Takrat ne čakamo, da nam nekdo iz sindikalne centrale pojasni, kaj je moralno pravilno. Pomagamo. Z denarjem, oblačili, prostovoljnim delom, donacijami, hrano in svojim časom. Ob tem smo solidarni tudi skozi sistem javnih financ. S prispevki financiramo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter druge oblike socialne varnosti, z davki pa številne javne storitve in transferje. Pri tem ne gre za prostovoljno dobrodelnost, temveč za obveznosti, ki so temelj našega družbenega dogovora. Toda prav zaradi tega dogovora imamo državljani tudi pravico zahtevati rezultate.
Solidarnost ni izgovor, da je mogoče vsako zahtevo po razbremenitvi dela odpraviti z očitkom, da nekdo ogroža socialno državo.
Tukaj se moje razumevanje solidarnosti očitno razhaja z retoriko nekaterih njenih najglasnejših zagovornikov. Sama namreč ne verjamem, da je najbolj solidarna država nujno tista, ki pobere največ denarja. Verjamem, da je to država, ki zna ljudem v stiski dejansko pomagati, zaposlenim omogočiti dostojno življenje in hkrati ustvarjati pogoje za gospodarski razvoj. Kaj pomaga bolnemu človeku, da mu nekdo na televiziji razlaga, kako pomembno je ohraniti solidarnost, če mora na zdravstveno storitev čakati nerazumno dolgo? Kaj pomeni socialna pravičnost invalidu, ki se mora prebijati skozi zahtevne postopke, da sploh pridobi pravico do pomoči? In kakšno uteho ima mlada družina od političnih govorov o socialni državi, če kljub dvema plačama težko pokrije življenjske stroške?
Nočem posploševati, da javne storitve nikjer ne delujejo. V javnem sektorju so številni predani zaposleni, ki vsak dan opravijo ogromno dela. A njihovega truda ne smemo zamenjevati z učinkovitostjo celotnega sistema. Tudi zdravniki, medicinske sestre, učitelji in socialni delavci so lahko žrtve slabe organizacije in napačnih odločitev. Prav zato bi morala biti razprava o solidarnosti precej širša od vprašanja, koliko denarja bo država pobrala. Solidarnost ni politična blagovna znamka. Nihče je nima v lasti. In predvsem ni izgovor, da je mogoče vsako zahtevo po razbremenitvi dela odpraviti z očitkom, da nekdo ogroža socialno državo.
Zakon za bogate ali zakon, o katerem ne želimo govoriti v celoti?
Interventni zakon za razvoj Slovenije, o katerem bomo 6. decembra odločali na referendumu, je v javnosti dobil precej udarno oznako. Sindikati in del nevladnih organizacij ga predstavljajo kot zakon za bogate. Inštitut Danes je nov dan je 16. novembra zapisal, da naj bi šlo za poskus največjega prenosa bogastva od delavstva k peščici najbogatejših od slovenske tranzicije dalje. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije pa v svojih kampanjskih sporočilih opozarja, da zakon ruši solidarnost in koristi najbogatejšim. To so njihove politične ocene in do njih imajo vso pravico.
Toda tudi sama imam pravico vprašati, zakaj je za opis zakona, ki vsebuje vrsto različnih ukrepov, izbrano prav takšno sporočilo. Da ne bo nesporazuma: zakon res predvideva razbremenitev ljudi z najvišjimi plačami. Tako imenovana razvojna oziroma socialna kapica bi določila najvišjo mesečno osnovo za plačevanje prispevkov za socialno varnost pri 7.500 evrih bruto. Prispevki po zakonu o prispevkih za socialno varnost se nad to mejo ne bi več obračunavali. To ni odprava dohodnine, prav tako ne pomeni, da ljudje z visokimi dohodki ne bi več plačevali prispevkov. Neposredno bi od ukrepa pridobili najbolje plačani zaposleni in njihovi delodajalci. To je dejstvo, ki ga nima smisla prikrivati.
Toda zakon vsebuje tudi predvideno znižanje DDV na izbrana osnovna živila z 9,5 na pet odstotkov, spremembe za normirane podjetnike, ugodnejšo prispevno osnovo za določene najmanjše samozaposlene, spremembe pri delu upokojencev, obdavčitvi najemnin in prispevku za dolgotrajno oskrbo. Ali so vse te rešitve dobre? Zagotovo ne nujno. Ali bi koristile vsem enako? Ne. Tudi znižanje DDV se ne bi nujno v celoti preneslo v nižje cene za potrošnike, če bi del davčne razbremenitve zadržali trgovci.
Zakon je treba presojati po njegovi dejanski vsebini, ne zgolj po sloganu, s katerim ga želijo njegovi nasprotniki predstaviti javnosti. Sama nimam plače, ki bi presegala 7.500 evrov bruto. Zato se mi zdi toliko bolj nenavadno, ko me nekdo ob kritiki takšne kampanje obtoži, da branim lastne finančne koristi. Ne branim svojega položaja med najbolje plačanimi, ker tja ne sodim. Sprašujem se, v kakšnem gospodarskem okolju bom delala prihodnjih trideset let. In predvsem: zakaj se nam zdi tako pomembno opozarjati, koliko imajo nekateri ljudje več od nas, precej manj pa, zakaj se povprečnemu zaposlenemu tako težko občutneje izboljša življenjski standard?
Zakaj se nam zdi tako pomembno opozarjati, koliko imajo nekateri ljudje več od nas, precej manj pa, zakaj se povprečnemu zaposlenemu tako težko občutneje izboljša življenjski standard?
Od kdaj je 7.500 evrov plače dokaz, da človek živi na račun drugih?
Med odzivi na mojo objavo so me posebej presenetili komentarji, v katerih so nekateri ljudje zaposlene z visokimi plačami kar samodejno uvrščali med elito. Eden od komentatorjev je celo poudaril, da ljudje z več kot 7.500 evri plače niso običajni pridni delavci ali inženirji, temveč pogosto tisti, ki živijo na plečih drugih. Res? Od kdaj višina plače pove, koliko je nekdo pošten, priden ali koristen za družbo? Ali je vrhunski inženir, ki razvija zahtevno tehnologijo, zato, ker je odlično plačan, kar naenkrat manj vreden spoštovanja? Ali je zdravnik, ki je več kot desetletje vlagal v izobraževanje in strokovni razvoj, avtomatično privilegiranec? Kaj pa podjetnik, ki je zgradil podjetje in prevzel finančno tveganje?
Seveda obstajajo tudi ljudje, ki so do velikega premoženja prišli s korupcijo, političnimi povezavami in spornimi posli. Takšne primere je treba preiskovati, odgovorne pa v primeru dokazanih kršitev sankcionirati. Toda ali zaradi tega res lahko v isti koš vržemo vse, ki so nadpovprečno plačani?
Pa še nekaj je pomembno. Plača v višini 7.500 evrov bruto in večmilijonsko premoženje nista ista stvar. Človek z visoko plačo je lahko zelo dobro plačan strokovnjak, nekdo z velikim premoženjem pa lahko svoje prihodke ustvarja predvsem iz kapitala. Davčna politika mora razumeti razliko med obdavčevanjem dela in obdavčevanjem premoženja. Sama ljudem z visokimi prihodki ne zavidam. Pravzaprav bi si želela, da bi jih bilo v Sloveniji precej več. Da mladim ne bi bilo treba razmišljati o odhodu v tujino, če želijo občutno napredovati.
To je zame bistveno vprašanje. Ne zakaj nekdo zasluži 7.500 evrov, ampak kaj moramo storiti, da bodo takšne plače dosegljive širšemu krogu ljudi. Višje plače ne nastanejo z dekretom in tudi ne zgolj z znižanjem davkov. Potrebujemo produktivnost, znanje, inovacije, vlaganja in uspešna podjetja. Toda brez konkurenčnih pogojev za delo in poslovanje bo takšen razvoj še težji.
Ne živimo na otoku. Zagreb je za vogalom
Po podatkih OECD je davčni primež za samskega zaposlenega brez otrok s povprečno plačo v Sloveniji leta 2025 znašal 45,3 odstotka celotnih stroškov dela. Povprečje držav OECD je bilo 35,1 odstotka. Slovenija je imela šesto najvišjo obremenitev med 38 članicami organizacije. To niso občutki ali politične parole. To so primerljivi podatki o obremenitvi dela. In ob njih se mi zdi povsem razumno vprašati, ali moramo poleg zagotavljanja prihodkov države več pozornosti nameniti tudi davčni konkurenčnosti.
Ko potujem po svetu, vedno znova vidim, kako različno države razmišljajo o gospodarskem razvoju. Pred časom sem obiskala tudi Dubaj, ki sem ga omenila v svoji objavi. Nekateri so me nemudoma opozorili na tamkajšnje razmere migrantskih delavcev in kršitve njihovih pravic. Kritika je upravičena. Združeni arabski emirati niso zgled na vseh področjih, še najmanj bi smeli prezreti položaj ranljivih delavcev. Toda Dubaja nisem omenila kot družbenega ideala. Zanimal me je njihov drugačen pristop do obdavčevanja in privabljanja kapitala. V Emiratih ni osebne dohodnine na plače, splošna stopnja DDV znaša pet odstotkov, njihov gospodarski sistem pa je zaradi številnih posebnosti težko neposredno primerjati s slovenskim.
Če je komu Dubaj preveč oddaljen primer, lahko pogledamo precej bližje. Avstrija, ki jo pogosto omenjamo kot zgled urejene evropske socialne države, ima leta 2026 najvišjo mesečno osnovo za obračun običajnih socialnih prispevkov pri 6.930 evrih bruto. To seveda ne pomeni, da ima enako ureditev kot predlagani slovenski zakon ali da je njen celotni davčni sistem manj obremenjujoč v vseh pogledih. Pomeni pa, da omejevanje prispevne osnove ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi nezdružljivo z evropskim modelom socialne države.
Ali nekateri res mislijo, da lahko kupimo otok, nanj preselimo vse Slovence in se pretvarjamo, da konkurenca med državami ne obstaja.
Pri nas pa se ob predlogu kapice pri 7.500 evrih razprava tako hitro spremeni v zgodbo o privilegijih in razgradnji solidarnosti. In tu nastopi še eno vprašanje, ki ga pogosto preslišimo. Slovenija je članica Evropske unije. Ljudje, podjetja in kapital imajo možnosti, ki jih pred desetletji niso imeli. Uspešen strokovnjak lahko sprejme zaposlitev v Avstriji, ustanovitelj podjetja lahko svojo dejavnost razvija na Hrvaškem, vlagatelj pa izbira med številnimi gospodarskimi okolji. Tudi Zagreb ni na drugem koncu sveta. Čez mejo je. Če nekdo ugotovi, da ima tam boljše pogoje za poslovanje, mu selitev dejavnosti ni nedosegljiva odločitev.
Zato me včasih ob slovenskih davčnih razpravah prime, da bi vprašala, ali nekateri res mislijo, da lahko kupimo otok, nanj preselimo vse Slovence in se pretvarjamo, da konkurenca med državami ne obstaja. Ne moremo. Kadar podjetje odide drugam, ne izgubimo nujno samo davčnih prihodkov. Izgubimo lahko delovna mesta, znanje, investicije, prihodnje projekte in priložnosti za ljudi, ki bi v njem delali. To ne pomeni, da moramo zaradi strahu pred odhodi odpraviti davke ali pristati na kakršnekoli zahteve kapitala. Pomeni pa, da davčna politika ne more ignorirati okolja, v katerem Slovenija tekmuje.
Kaj pa 647 milijonov evrov? Tega vprašanja ne gre preskočiti
Nasprotniki interventnega zakona imajo argument, ki ga je treba vzeti resno. Ministrstvo za finance je novembra pojasnilo, da bi zakon po njegovi oceni, ki upošteva tudi pričakovane gospodarske učinke, zmanjšal javnofinančne prihodke za približno 647 milijonov evrov letno. Fiskalni svet pa je ocenil, da bi neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 lahko znašalo okoli 1,2 milijarde evrov. Ob tem je opozoril, da niti pričakovana gospodarska rast v desetih letih ne bi povsem nadomestila izpada.
To so resna opozorila, na katera morajo zagovorniki zakona odgovoriti. Pojasniti morajo, kako bodo zagotovili financiranje javnih storitev, saj nižji davki sami po sebi še ne zagotavljajo gospodarske rasti. Toda ravno tukaj bi si želela bolj odrasle politične razprave. Če lahko tako natančno izračunamo, koliko prihodkov bo država izgubila, zakaj ne zahtevamo enako natančnih odgovorov o tem, koliko nas stanejo neučinkoviti postopki, slabo upravljanje, napačne investicije in izgubljene gospodarske priložnosti?
Zakaj bi bilo prvo vprašanje odgovorno, drugo pa skoraj bogokletno? Seveda učinkovitejše upravljanje samo po sebi ne more nadomestiti tako velikega izpada prihodkov. Za to potrebujemo konkretne reforme, merljive prihranke in jasne odločitve. Toda nič manj odločni ne bi smeli biti pri preverjanju, kaj država naredi z milijardami, ki jih že pobere. Če znamo do zadnjega evra izračunati, koliko ji bomo dolžni državljani, je skrajni čas, da začnemo račun izstavljati tudi njej.
Če znamo do zadnjega evra izračunati, koliko bomo državi dolžni državljani, je skrajni čas, da začnemo račun izstavljati tudi njej.
Socialna država mora najprej delovati za ljudi, ki jo potrebujejo
Najbolj me pri celotni razpravi moti, da se včasih zdi, kot da je socialna država že sama po sebi uspešna, če ji zagotavljamo dovolj prihodkov. Pa je res? Ali je socialna država uspešna, če ljudje zaradi bolezni mesece čakajo na zdravstveno storitev? Ali je uspešna, če starejši težko dobijo ustrezno oskrbo? Če se invalidi srečujejo z zapletenimi postopki in se ljudje v socialni stiski izgubljajo med različnimi institucijami? To niso razlogi za odpravo socialne države, ampak za njeno izboljšanje. Socialna država ni zgolj postavka v proračunu, ni institucija sama zase in ni last sindikatov, nevladnih organizacij ali političnih strank.
Njen smisel je človek, ki potrebuje pomoč. Človek, ki po desetletjih dela ostane brez zaposlitve. Človek, ki zaradi bolezni ne more več opravljati svojega poklica. Upokojenec, ki mu pokojnina ne zadošča za dostojno življenje. Družina, ki se nenadoma znajde v hudi stiski. Če takšnim ljudem sistem ne pomaga dovolj hitro ali dovolj učinkovito, imamo problem. Ne glede na to, koliko denarja se vanj steka. Prav tako pa bi morali prisluhniti ljudem, ki vsak mesec delajo, plačujejo prispevke in pri tem nimajo občutka, da od države zahtevajo karkoli posebnega. Želijo si le, da bi sistem deloval.
Ne želim si države, v kateri si mora človek, ki ne more plačati zasebne zdravstvene storitve, pomagati zgolj z upanjem, da bo nekoč prišel na vrsto. Toda tudi ne želim si države, ki vsak predlog spremembe obremenitev dela obravnava predvsem kot napad na solidarnost. Oboje je mogoče zahtevati hkrati: kakovostno javno zdravstvo in konkurenčno gospodarstvo. Dostojne pokojnine in spodbudno okolje za ustvarjanje dobro plačanih delovnih mest. Pomoč najranljivejšim in odgovornost pri ravnanju z javnim denarjem. To niso nasprotujoče si vrednote. Mar tega ne beremo v skorajda vsakem predvolilnem programu?
Trideset let na sindikalnem vrhu. Kdo pa ocenjuje rezultate?
Ob vseh razpravah o zaščiti socialne države se mi zastavlja še vprašanje odgovornosti tistih, ki že desetletja sooblikujejo socialni dialog. Branimir Štrukelj je na čelu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije od leta 1996. Torej tri desetletja. SVIZ je v tem času sodeloval pri številnih pogajanjih, dosegal spremembe plačnega položaja svojih članov in se boril za njihove pravice. To mu je treba priznati.
Toda trideset let je tudi dovolj dolgo obdobje, da bi se lahko pogovarjali o širših rezultatih sindikalnega delovanja, ne zgolj o naslednji zahtevi in naslednjem protestu. Katere težave zaposlenih so bile v tem času uspešno rešene? Katere ostajajo? Kaj se je izkazalo za učinkovito in kaj bi morali sindikati pri svojem delu spremeniti? Štrukelj seveda ni odgovoren za vodenje zdravstva ali za vse težave javnega sektorja. Toda kot dolgoletni sindikalni predstavnik in voditelj konfederacije sindikatov javnega sektorja ima pomembno javno vlogo. Prav zato je vprašanje odgovornosti za dosežke njegovega dela legitimno.
Če od podjetnika pričakujemo odgovornost za poslovne rezultate, od politika za njegove odločitve in od zaposlenega za opravljeno delo, zakaj bi bila sindikalna vodstva izvzeta iz kritičnega preverjanja učinkovitosti njihovega delovanja? Nihče ne dvomi, da imajo sindikati v demokratični družbi pomembno nalogo. Toda tudi sindikalni voditelji ne morejo imeti monopola nad razlago, kaj je pravično in kaj solidarno. Zame je povsem legitimno tudi vprašanje, ali sindikati dovolj razmišljajo o ustvarjanju novih, bolje plačanih delovnih mest ali pa njihova javna sporočila prepogosto ostanejo pri obrambi obstoječih ureditev. Ker če bomo vedno branili samo tisto, kar že imamo, bomo težko ustvarili nekaj boljšega.
Ne želim, da bi moj otrok odraščal z občutkom, da je uspeh nekaj sumljivega
Morda je generacijska razlika pri tem vprašanju res pomembna. Nisem odraščala v socializmu. Odraščala sem v samostojni Sloveniji, ki je postala del Evropske unije, odprla svoje meje, prevzela evro in se vključila v svetovno gospodarstvo. Zame ni nič nenavadnega, da ljudje potujejo, delajo v tujini, odpirajo podjetja ali sodelujejo s tujimi naročniki. Že dolgo ni več samoumevno, da bo človek vse življenje zaposlen v istem podjetju, v istem kraju in pod enakimi pogoji. Tudi sama ne vem, kje in kako bom delala čez deset let. Vem pa, da si želim imeti izbiro. In želim si, da bi jo imel tudi moj otrok. Da bi lahko pridobival znanje, bil ambiciozen, ustvarjal in za svoje sposobnosti prejel dobro plačilo. Da ne bi odraščal ob sporočilu, da je nadpovprečen uspeh že sam po sebi moralno vprašljiv.
Ob tem mu želim privzgojiti tudi solidarnost. Da pomaga ljudem v stiski, da spoštuje tiste, ki imajo manj, in razume, da življenje ni vsem namenilo enakih možnosti. Toda eno ne izključuje drugega. Lahko spoštujemo uspeh in hkrati pomagamo šibkejšim. Lahko želimo visoke plače in dostopne javne storitve. Lahko podpiramo podjetništvo in zahtevamo poštene delovne pogoje. Lahko se zavzemamo za nižjo obremenitev dela, ne da bi si želeli ukiniti javno zdravstvo. Predvsem pa lahko kritično razmišljamo o nekem zakonu, ne da bi bili zaradi tega nemudoma razdeljeni na bogate in revne, leve in desne, solidarne in sebične.
V Sloveniji smo teh delitev že tako ali tako deležni dovolj. Zato bi si od sindikatov, nevladnih organizacij in politikov želela nekaj več kot zgolj opozorila, komu naj bi novi zakon koristil. Želela bi si tudi odgovore, kako nameravajo doseči, da bodo v Sloveniji prihodnje generacije lahko zaslužile več, delale v bolj konkurenčnem okolju in imele dostop do kakovostnih javnih storitev.
Država ne potrebuje še enega slogana. Potrebuje rezultate
Še enkrat: ne trdim, da je interventni zakon brez pomanjkljivosti. Niti ne trdim, da ga je treba podpreti ne glede na njegove javnofinančne posledice. Nasprotno: pri tako obsežnem zakonu je odgovornost predlagateljev, da predstavijo jasne izračune, konkretne učinke in način zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Toda zavračam razmišljanje, da je že samo vprašanje o višini obremenitve dela nekakšen napad na socialno državo. Zavračam tudi samoumevnost, s katero se v javnosti visoko plačane strokovnjake in uspešne podjetnike pogosto predstavlja predvsem skozi vprašanje, koliko imajo več od drugih. In predvsem zavračam miselnost, da je dovolj braniti obstoječi sistem, ne da bi se morali vprašati, ali dejansko izpolnjuje pričakovanja ljudi, ki ga financirajo in potrebujejo.
Po štirinajstih letih dela nimam občutka, da državi karkoli dolgujem poleg obveznosti, ki jih redno poravnavam. Sem pa prepričana, da mi država dolguje kakovostno opravljene javne storitve in odgovorno ravnanje z denarjem, ki ga pobere od mene in vseh drugih davkoplačevalcev. Ne želim si manj solidarne Slovenije. Želim si Slovenijo, v kateri solidarnost ne bo zgolj beseda, s katero politiki in interesne skupine upravičujejo svoje odločitve, ampak nekaj, kar bodo ljudje občutili takrat, ko bodo potrebovali pomoč.
Kar nam država dolguje, niso nove pridige o solidarnosti, ampak dokaz, da zna z našim denarjem tudi kaj narediti.
Želim si Slovenijo, v kateri bodo ljudje lahko s svojim delom zaslužili več, ne da bi morali ob tem poslušati, kako so zaradi nadpovprečne plače del neke privilegirane elite. In želim si državo, ki bo znala z enako vnemo, s kakršno od nas pobira davke in prispevke, poskrbeti tudi za delovanje storitev, ki jih z njimi financiramo. Kajti če se že leta pogovarjamo o tem, da moramo za zaščito socialne države predvsem zagotoviti dovolj denarja, potem je skrajni čas, da se začnemo pogovarjati tudi o tem, kakšno zaščito ta država dejansko zagotavlja svojim državljanom.
Solidarnosti nam ni treba vedno znova prodajati. Slovenci jo živimo in financiramo vsak dan. Kar nam država dolguje, niso nove pridige o solidarnosti, ampak dokaz, da zna z našim denarjem tudi kaj narediti.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.