Letos so gobe po hudi suši rešile septembrske padavine

Ko po vročem in sušnem poletju končno pade dež, se na slovenskih družbenih omrežjih iz leta v leto ponovi isti prizor. Fotografije polnih košar jurčkov, lisičk in golobic preplavijo gobarske skupine, gozdni parkirni prostori pa se v jesenskih tednih hitro zapolnijo. Gobarjenje je namreč v Sloveniji izjemno priljubljena dejavnost, lahko bi rekli kar nekakšen »nacionalni« gozdni šport, ki vsako jesen v gozdove privablja na tisoče ljudi. Letošnja sezona je bila do začetka septembra pod velikim vprašajem, zdaj pa je, vsaj na nekaterih koncih naše države, v polnem razmahu.

Poletna suša je gobe uspavala, dež jih je prebudil

Poletje 2026 je bilo za rast gob izrazito neugodno. Dolgotrajna suša, ki je najbolj prizadela vzhod države, je rast gliv močno zavrla. Glive so take razmere preživele v nekakšnem mirovanju, saj njihov podzemni del, imenovan micelij, ob pomanjkanju vlage preprosto počaka na ugodnejše razmere. To mirovanje lahko traja tudi več mesecev ali let.

Preobrat je prinesel dež ob koncu poletja in v začetku septembra. Prve fotografije polnih košar so se na družbenih omrežjih začele pojavljati v prvih dneh septembra, največ najdb pa je bilo sprva na višje ležečih območjih, predvsem na Pohorju in Pokljuki. Postopoma so se gobe začele prebujati tudi v nižinah. Konec septembra je gobarska sezona v marsikaterem delu Slovenije že v polnem zamahu, med gobarji pa krožijo poročila o polnih košarah.

Razmere kljub temu ostajajo neenakomerne. Na Goričkem so na primer še sredi septembra opozarjali, da je zaradi vztrajno sušnih razmer sezona komaj zaznavna in da bo njen pravi začetek odvisen predvsem od nadaljnjih padavin. Toliko bolj torej velja, da se gobarske razmere lahko že na razdalji nekaj kilometrov občutno razlikujejo, zato je pred odhodom v gozd smiselno preveriti stanje na izbranem območju.

Stara dejavnost z globokimi koreninami

Nabiranje gob v slovenskih gozdovih ni novost zadnjih desetletij, temveč sega daleč nazaj v preteklost. V nekaterih gozdnatih pokrajinah, na primer na Škofjeloškem, je bilo neprekinjeno gospodarjenje z gozdovi prisotno že več kot 250 let, kar je ustvarilo ugodne razmere za rast gob. Ljudje so si dolgo upali nabirati le peščico vrst, ki so jih dobro poznali, predvsem jurčke, lisičke in marele, medtem ko so se neznanih gob, ker medicinska uporaba gliv pri nas ni bila razširjena, izogibali ali jih preprosto puščali pri miru.

Nabiranje gob v slovenskih gozdovih ni novost zadnjih desetletij, temveč sega daleč nazaj v preteklost.

Poleg praktičnega pomena kot vira hrane so gobam nekoč pripisovali tudi nadnaravni pomen. Kroge gob, ki v gozdu zrastejo v obliki obroča, so v ljudskem izročilu imenovali čarovniški krogi in veljali so za zbirališča bajeslovnih bitij. Z urbanizacijo se je gobarjenje postopoma spremenilo iz nujne dopolnitve prehrane v priljubljeno rekreacijsko in kulinarično dejavnost, kakršno poznamo danes. Po Sloveniji delujejo tudi številna gobarska društva, nekatera med njimi obstajajo že desetletja in se, poleg nabiranja, posvečajo tudi izobraževanju o prepoznavanju in preprečevanju zastrupitev z gobami.

Kaj sploh je goba?

Preden gremo v gozd, je vredno vedeti, kaj pravzaprav iščemo. Glive so posebno kraljestvo živih bitij, kamor poleg gob sodijo tudi kvasovke in plesni, pojasnjuje revirni gozdar kranjske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Rok Debeljak, sicer tudi sam ljubiteljski poznavalec gob.

»Gozdovi niso zgolj zbirka dreves. So kompleksni ekosistemi, v katerih igrajo številni organizmi ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, rodovitnosti tal in naravnega ravnovesja. Med njimi imajo gobe oziroma glive, zlasti mikorizne glive, izjemno pomembno mesto. Njihova vloga v gozdarstvu je pogosto prezrta, a brez njih bi gozdni ekosistemi delovali precej slabše, če sploh.« (Rok Debeljak, revirni gozdar kranjske območne enote ZGS)

Goba, kot jo poznamo iz gozda, je pravzaprav le del glive, ki ga vidimo nad zemljo, njeno plodišče. Njegova naloga je predvsem razmnoževanje. Večina glive je skrita pod površjem in je sestavljena iz drobnih nitk, imenovanih hife, ki skupaj tvorijo micelij, po domače tudi podgobje. Prek podgobja je povezan celoten gozdni ekosistem.

»Največji znani organizem po površini na svetu je gliva iz rodu mraznic (Armillaria spp.), ki jim pri nas po domače rečemo štorovke. V ZDA, v zvezni državi Oregon v narodnem parku Malheur National Forest, se razprostira na več kvadratnih kilometrih pod zemljo in je stara več tisoč let,« pojasnjuje Debeljak.

Gobe so izjemno občutljive na spremembe v okolju, na onesnaženje, vlago, kislost tal, ki jo merimo z vrednostjo pH, in na spremembe v sestavi rastlinja. Njihova prisotnost ali odsotnost je zato pogosto dober pokazatelj stanja gozdnega ekosistema, številne redke vrste pa uspevajo izključno v nedotaknjenih ali sonaravno gospodarjenih gozdovih.

Razgrajujejo odmrlo snov in povezujejo drevesa

Ena glavnih nalog gob v gozdu je razgrajevanje odmrle organske snovi, torej lesa, listja in odmrlih živali, kar omogoča kroženje hranil. Brez te funkcije bi se v gozdu nabirala debela plast nepredelanih ostankov, tla pa bi sčasoma izgubila rodovitnost.

Ena glavnih nalog gob v gozdu je razgrajevanje odmrle organske snovi, torej lesa, listja in odmrlih živali, kar omogoča kroženje hranil.

Druga ključna vloga gob je tvorba mikoriznih povezav. Beseda mikoriza izhaja iz stare grščine, kjer mykes pomeni gliva in rhiza korenina, in označuje simbiotski odnos med glivami in koreninami rastlin, predvsem dreves. Pri tem gliva ovije ali prodre v korenine drevesa. Drevo glivi v zameno za njene storitve odda ogljikove spojine, torej sladkorje, ki jih pridobi s fotosintezo, gliva pa drevesu omogoči boljši dostop do vode in mineralov, med njimi fosforja, dušika in drugih mikroelementov. Sadike z mikoriznimi glivami so sodelavci ZGS sadili tudi na Fajtem hribu na Krasu, ki ga je leta 2002 opustošil požar.

Mikorizne glive, med njimi jurček, lisička in golobice, s svojimi podzemnimi mrežami povezujejo različna drevesa, tudi različnih vrst, in med njimi omogočajo prenos hranil. »Nekateri znanstveniki govorijo celo o gozdnem internetu ali v angleščini, Wood Wide Web,« pravi Debeljak.

Hrana za živali in kazalnik zdravja gozda

Gobe so pomemben, a pogosto spregledan del prehrane številnih prostoživečih živali, opozarja vodja Službe za lovsko načrtovanje pri ZGS Matija Stergar. Z gobami se prehranjujejo veliki rastlinojedi parkljarji, torej srnjad, jelenjad in divji prašiči, pa tudi medvedi in številni manjši sesalci, na primer veverice, miši in voluharji.

Ko gozdarji sekajo, se odziva tudi glivni svet

Gozdarji glive dobro poznajo tudi zato, ker nekatere med njimi povzročajo bolezni in gospodarsko škodo na gozdnem drevju, druge pa so nujne za zdrav in naraven gozd. Nekatere gozdarske prakse lahko na glivno združbo v gozdu močno vplivajo, opozarjajo na ZGS.

Intenzivna sečnja lahko poruši mikorizna razmerja, saj odstranitev dreves pomeni izgubo glivinih partnerjev. Monokulture, na primer izključno smrekovi gozdovi, podpirajo le omejeno število glivnih vrst, kar zmanjšuje biotsko pestrost, vožnja s težko mehanizacijo izven poti pa lahko uniči micelij v tleh in zmanjša možnost za rast gob.

Načela sodobnega in trajnostnega gozdarstva, ki jih spodbuja tudi ZGS, se takšnim posegom izogibajo. Pri svojem delu tako poudarjajo ohranjanje starih dreves, mešanih gozdov in čim manjše motenje tal, kar pozitivno vpliva tudi na glive.

Gozdni bonton: kaj sme in česa ne sme gobar

Gobe imajo v slovenski družbi pomemben prehranski, rekreativni in kulturni pomen. Nabiranje gob je razširjena oblika prostočasne dejavnosti, ki povezuje uporabo gozdnih dobrin, tradicionalno znanje in doživljanje gozdnega prostora,« pojasnjuje vodja Območne enote ZGS Kranj Martin Umek.

Gobe imajo v slovenski družbi pomemben prehranski, rekreativni in kulturni pomen.

Nabirajo se izključno nadzemni deli gliv, ki glivam služijo predvsem za razmnoževanje, medtem ko je glivino telo, torej micelij, skrito pod zemljo. Množično nabiranje gob zato po besedah Umka ne škoduje toliko glivam samim, kolikor gozdnemu ekosistemu na druge načine. Vznemirja prostoživeče živali, moteče je za lastnike gozdov, ki v svojem gozdu za gobe tekmujejo z drugimi nabiralci, zaradi prekomernega prometa po gozdnih cestah pa je lahko v napoto tudi gozdni proizvodnji.

Pravila nabiranja gob:

• Za lastne potrebe je po podatkih ZGS dovoljeno nabrati največ dva kilograma gob na osebo na dan, enaka omejitev velja tudi za gozdne plodove, mahove in kostanj, za zelnate rastline, na primer čemaž, pa največ en kilogram.
• Za prekoračeno količino je zagrožena globa od 200 do 400 evrov, za nabiranje zavarovanih vrst ali poškodovanje podgobja pa od 250 do 2500 evrov.
• Slovenija ima okoli 200 vrst strupenih gob, med njimi jih je približno 30 smrtno nevarnih, zato velja pravilo, da domov nesemo le tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo po celotnem videzu, ne le po klobuku.

Tiho delo pod površjem

Gobe in gozdovi so torej v neločljivem odnosu, ki sega precej dlje od razgrajevanja lesa ali nabiranja jurčkov, poudarja Debeljak. Gobe so temeljna sestavina gozdnih ekosistemov in tihi delavci pod površjem, ki povezujejo, hranijo in varujejo gozdni svet.

Ne glede na to, ali letošnjo jesen v gozd odhajamo s košaro ali brez nje, torej velja isto vodilo. Gozd si zasluži spoštovanje, gobe pa naj v naravi igrajo svojo vlogo, ki presega tisto, ki jo imajo na našem krožniku.

Gobe so temeljna sestavina gozdnih ekosistemov in tihi delavci pod površjem, ki povezujejo, hranijo in varujejo gozdni svet.