Osamosvojitev Slovenije: Cerkev si lahko mirne duše pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu všeč ali ne
POSLUŠAJ ČLANEK
Na veličastni petkovi državni proslavi, ki so jo uvedli zvonovi cerkva, je bil po besedah uradne komentatorke popravljen »zgodovinski manjko«: nadškof Stanislav Zore je blagoslovil lipo, ki je bila posajena v park med Parlamentom in Narodnim muzejem. Tokratnemu nadškofu ni nihče »po nesreči« izklopil mikrofona.
To je bil lep trenutek, ki je za nekaj sekund v molitvi očenaša povezal med seboj vse gledalce proslave. Lepe geste ob tridesetletnici so tudi lepa priložnost za razmislek o tem, kaj sta skupnost katoličanov in vrh Cerkve prispevala k zgodbi o slovenski osamosvojitvi.
Skupno molitev očenaša smo omenili prav zato, ker to lepo povzame dobršen del naše zgodovine: od karantanskega osmega stoletja preko svetih Cirila in Metoda, vplivov oglejske in salzburške škofije pa vse do razsvetljenstva lahko zgodovinsko argumentirano spremljamo razvoj slovenskega naroda skozi krščanske vire. Najlepši primeri so seveda starodavni Brižinski spomeniki in prva tiskana knjiga za časa reformacije.
Vsaj do razsvetljenstva smo torej priča prekrivanju naroda, kulture in vere. Vendar tudi po 18. stoletju slovenski narod ostane pretežno katoliški in tradicionalen, o čemer priča začetek prejšnjega stoletja, ko so se slovenski katoličani tudi politično bolje organizirali, neredko pod vodstvom katoliških duhovnikov.
Nič čudnega torej ni, da je Cerkev v ključnih trenutkih jasno podprla prizadevanja za osamosvojitev: naš narod je krščanstvo oplajalo od davnine, v dvajsetem stoletju pa je ideja o osamosvojitvi že vroče tlela. Spomnimo samo na Lamberta Ehrlicha, ki je leta 1941 (leto pozneje ga je likvidirala VOS) v »dokumentu o slovenskem problemu« predvideval tri možnosti razvoja slovenskega naroda, med drugim samostojno slovensko državo, o kateri je govoril kot o »pravi Švici Vzhodne Evrope«.
Ta pregled je absolutno prekratek, a pomaga razumeti, zakaj je slovenska Cerkev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako jasno in z vsemi močmi podprla osamosvojitvene težnje: prvič, kot smo opisali zgoraj, je krščanstvo slovenstvu vpisano v gene in s tem naravni zaveznik v ideji narodne samostojnosti; drugič, Cerkev je bila edina komunizmu nepodrejena družbena organizacija, s tem pa tudi edina prava nasprotnica totalitarizmu, ki je skušal nasilno spojiti narode, in s tem zopet naravna zaveznica osamosvojitve.
To drugo točko pojasnjuje nadškof Anton Stres, ki opozarja, da se slovenski boj za demokracijo ni začel pred tridesetimi leti, ampak mnogo prej. Ta boj namreč izhaja iz »jasne zavesti katoličanov, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice«. Na nek način je totalitarizem s svojim nasiljem izzval slovensko osamosvojitev, vsaj kar se tiče pastirjev in članov Cerkve: vsi ti so po drugi svetovni vojni doma in po svetu upali in snovali novo, drugačno Slovenijo, ko so »vztrajno in potrpežljivo vzdrževali ›pasivni odpor‹, vzgajali mladino v drugačnih vrednotah kakor komunistična šola in ohranjali živo vero in krščanski pogled na svet, človeka in zgodovino«.
Ko gre za bolj počasne družbene spremembe, za katere so zaslužni predvsem katoliški laiki, je treba omeniti celo vrsto takratnih revij: Tretji dan, Znamenje, Revijo 2000, Novo revijo in seveda Družino ter Ognjišče; pot osamosvojitvi pa so tlakovali tudi Teološki tečaji in študijski dnevi Draga, pa nepregledna množica srečanj, predavanj, duhovnih vaj (npr. pri Vinku Kobalu), molitev in sploh katoliških dogodkov, ki so počasi, a zanesljivo pripravljali družbene spremembe.
Ko je šlo zares v smeri osamosvojitve, pa je slovenska Katoliška cerkev podpirala svobodne volitve in spodbujala k čimvečji udeležbi, še posebej je to veljalo za udeležbo na plebiscitu.
Že leta 1983 je bila ustanovljena Pokrajinska slovenska škofovska konferenca, ki je po osamosvojitvi postala Slovenska škofovska konferenca. Leta 1985 je nadškof Šuštar ustanovil tudi Komisijo Pravičnost in mir, ki vse do danes igra pomembno vlogo pri delu za uveljavljanje človekovih pravic. Pred plebiscitom pa je pod vodstvom dr. Stresa izdala Izjavo ob plebiscitu, v njej pa močno poudarila pravico do samoodločbe ter pomen narodne zavesti.
Dva tedna pozneje, v decembru 1990, so slovenski škofje v izjavi »Zrelo, modro, pogumno« opogumljajoč slovenski narod poudarili, da podpirajo parlamentarno odločitev za plebiscit, nadškof Šuštar pa je 20. decembra, torej tik pred glasovanjem, povabil kristjane, naj gredo na plebiscit in glasujejo ZA, da bi plebiscit res uspel.
Tako je bil adventni čas leta 1990 resnično tudi »adventus«, torej »prihod« za našo mlado državo. Nadškof je bil prepričan, da bo 4. adventna nedelja, zadnja pred božičem, resnično postala dan izpolnitve stoletnega pričakovanja slovenskega naroda.
Za dan razglasitve nove države so škofje priporočili zvonjenje z zvonovi vseh cerkva, duhovnikom pa priporočili, da naj v cerkvah govorijo o teh dogodkih in vernikom priporočijo molitev za domovino. Med drugim so zapisali, da so »s tem izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda.«
Skratka, slovenski škofje in na splošno Cerkev na Slovenskem je jasno, močno in z veseljem podprla nastajajočo samostojno in demokratično Slovenijo.
Kot je očitno iz te časovnice, je nepogrešljivo vlogo pri osamosvojitvi igral izjemni nadškof Šuštar. S svojimi mednarodnimi izkušnjami, ki jih je nabiral od Rima pa vse do svoje vrnitve iz Švice leta 1977, je pomembno prispeval k osamosvojitvi, tako na moralnem kot političnem področju.
Potem, ko se je več kot tri desetletja kalil v drugih evropskih državah, je seveda kot nadškof postal odličen korektiv takratnemu totalitarnemu sistemu. To se vidi tudi v njegovem prepričanju, da se strukture lahko hitro spremenijo, samostojnost razmišljanja ljudi pa ne, če so tako dolgo živeli v totalitarnem sistemu. V tem se skriva globoka modrost, ki meče pravo luč tudi na dandanašnjo stvarnost naše države.
Kot primer Šuštarjeve izjemne vloge lahko omenimo pričevanje škofa Antona Jamnika, takratnega Šuštarjevega tajnika. Med drugim se spominja, kako je predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar 29. junija 1991 k nadškofu prihitel s prošnjo, naj po telefonu prosi svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Slovenije. Nadškof je s svojo ekipo prošnji seveda nemudoma ustregel: do noči so telefonirali in pošiljali telefakse.
Nujno je treba omeniti tudi izjemnega Janeza Pavla II., ki je, ko je bil izvoljen za papeža, precej spremenil dotedanjo »ost-politik«, to je politiko previdne odprtosti Cerkve do komunističnih držav Vzhodne Evrope.
Če se omejimo le na slovensko osamosvojitev, to pomeni izjemno povezanost Svetega Očeta, ki je sam dobro poznal poljski komunizem, s slovensko situacijo. Janez Pavel II. se je nemudoma odzval prošnji nadškofa Šuštarja, naj pomaga pri bližnjem prelivanju krvi v vojni za Slovenijo, in v tistih dneh večkrat javno podprl slovenska prizadevanja ter pravico narodov do samoodločbe. Da o njegovi vlogi pri padcu komunizma sploh ne govorimo.
Na kratko: Slovenija se ima za svojo samostojnost deloma, a močno zahvaliti tudi takratnemu papežu in vatikanski diplomaciji. Sveti Sedež je jasno podprl slovenska prizadevanjaza samostojno državo, kot je to storil tudi papež v svojih govorih, to pa se je še stopnjevalo po razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991. Nenazadnje je bilo tudi priznanje Svetega Sedeža Slovenije 13. januarja 1992 odločilno za kasnejša priznanja drugih držav.
Ob koncu lahko le povzamemo, kar je pred kratkim posrečeno zatrdil dr. Ivan Štuhec: spričo zgodovinskih dejstev, vloge nadškofa Šuštarja, papeža Janeza Pavla II. in požrtvovalnih katoliških laikov si Cerkev mirne duše lahko pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu po tridesetih letih všeč ali ne.
Še veliko bi bilo treba povedati, a nekaj osnovnih podatkov smo vendarle nabrali na kup. Ne z namenom poveličevanja vloge neke organizacije, temveč gre za realen, argumentiran pogled na zgodovino, v kateri je vsakdo prispeval svoj delež. Prav je, da se tega deleža tudi zavedamo, posebej tisti, ki osamosvojitve sami nismo doživeli, smo pa zato lahko hvaležni tistim, ki so o naši samostojni domovini stoletja sanjali; ter našim prednikom in sodobnikom, ki ste nam jo priborili.
To je bil lep trenutek, ki je za nekaj sekund v molitvi očenaša povezal med seboj vse gledalce proslave. Lepe geste ob tridesetletnici so tudi lepa priložnost za razmislek o tem, kaj sta skupnost katoličanov in vrh Cerkve prispevala k zgodbi o slovenski osamosvojitvi.
Krščanstvo kot nosilec narodne zavesti
Skupno molitev očenaša smo omenili prav zato, ker to lepo povzame dobršen del naše zgodovine: od karantanskega osmega stoletja preko svetih Cirila in Metoda, vplivov oglejske in salzburške škofije pa vse do razsvetljenstva lahko zgodovinsko argumentirano spremljamo razvoj slovenskega naroda skozi krščanske vire. Najlepši primeri so seveda starodavni Brižinski spomeniki in prva tiskana knjiga za časa reformacije.
Ta boj namreč izhaja iz »jasne zavesti katoličanov, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice«.
Vsaj do razsvetljenstva smo torej priča prekrivanju naroda, kulture in vere. Vendar tudi po 18. stoletju slovenski narod ostane pretežno katoliški in tradicionalen, o čemer priča začetek prejšnjega stoletja, ko so se slovenski katoličani tudi politično bolje organizirali, neredko pod vodstvom katoliških duhovnikov.
Krščanstvo kot nosilec ideje samostojne države
Nič čudnega torej ni, da je Cerkev v ključnih trenutkih jasno podprla prizadevanja za osamosvojitev: naš narod je krščanstvo oplajalo od davnine, v dvajsetem stoletju pa je ideja o osamosvojitvi že vroče tlela. Spomnimo samo na Lamberta Ehrlicha, ki je leta 1941 (leto pozneje ga je likvidirala VOS) v »dokumentu o slovenskem problemu« predvideval tri možnosti razvoja slovenskega naroda, med drugim samostojno slovensko državo, o kateri je govoril kot o »pravi Švici Vzhodne Evrope«.
Na nek način je totalitarizem s svojim nasiljem izzval slovensko osamosvojitev, vsaj kar se tiče pastirjev in članov Cerkve.
Ta pregled je absolutno prekratek, a pomaga razumeti, zakaj je slovenska Cerkev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako jasno in z vsemi močmi podprla osamosvojitvene težnje: prvič, kot smo opisali zgoraj, je krščanstvo slovenstvu vpisano v gene in s tem naravni zaveznik v ideji narodne samostojnosti; drugič, Cerkev je bila edina komunizmu nepodrejena družbena organizacija, s tem pa tudi edina prava nasprotnica totalitarizmu, ki je skušal nasilno spojiti narode, in s tem zopet naravna zaveznica osamosvojitve.
Katolištvo kot alternativa totalitarizmu
To drugo točko pojasnjuje nadškof Anton Stres, ki opozarja, da se slovenski boj za demokracijo ni začel pred tridesetimi leti, ampak mnogo prej. Ta boj namreč izhaja iz »jasne zavesti katoličanov, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice«. Na nek način je totalitarizem s svojim nasiljem izzval slovensko osamosvojitev, vsaj kar se tiče pastirjev in članov Cerkve: vsi ti so po drugi svetovni vojni doma in po svetu upali in snovali novo, drugačno Slovenijo, ko so »vztrajno in potrpežljivo vzdrževali ›pasivni odpor‹, vzgajali mladino v drugačnih vrednotah kakor komunistična šola in ohranjali živo vero in krščanski pogled na svet, človeka in zgodovino«.
Ko je šlo zares v smeri osamosvojitve, pa je slovenska Katoliška cerkev podpirala svobodne volitve in spodbujala k čimvečji udeležbi, še posebej je to veljalo za udeležbo na plebiscitu.
Cerkev z vsemi močmi podpre idejo osamosvojitve
Ko gre za bolj počasne družbene spremembe, za katere so zaslužni predvsem katoliški laiki, je treba omeniti celo vrsto takratnih revij: Tretji dan, Znamenje, Revijo 2000, Novo revijo in seveda Družino ter Ognjišče; pot osamosvojitvi pa so tlakovali tudi Teološki tečaji in študijski dnevi Draga, pa nepregledna množica srečanj, predavanj, duhovnih vaj (npr. pri Vinku Kobalu), molitev in sploh katoliških dogodkov, ki so počasi, a zanesljivo pripravljali družbene spremembe.
Ko je šlo zares v smeri osamosvojitve, pa je slovenska Katoliška cerkev podpirala svobodne volitve in spodbujala k čimvečji udeležbi, še posebej je to veljalo za udeležbo na plebiscitu.
Že leta 1983 je bila ustanovljena Pokrajinska slovenska škofovska konferenca, ki je po osamosvojitvi postala Slovenska škofovska konferenca. Leta 1985 je nadškof Šuštar ustanovil tudi Komisijo Pravičnost in mir, ki vse do danes igra pomembno vlogo pri delu za uveljavljanje človekovih pravic. Pred plebiscitom pa je pod vodstvom dr. Stresa izdala Izjavo ob plebiscitu, v njej pa močno poudarila pravico do samoodločbe ter pomen narodne zavesti.
Dva tedna pozneje, v decembru 1990, so slovenski škofje v izjavi »Zrelo, modro, pogumno« opogumljajoč slovenski narod poudarili, da podpirajo parlamentarno odločitev za plebiscit, nadškof Šuštar pa je 20. decembra, torej tik pred glasovanjem, povabil kristjane, naj gredo na plebiscit in glasujejo ZA, da bi plebiscit res uspel.
Tako je bil adventni čas leta 1990 resnično tudi »adventus«, torej »prihod« za našo mlado državo. Nadškof je bil prepričan, da bo 4. adventna nedelja, zadnja pred božičem, resnično postala dan izpolnitve stoletnega pričakovanja slovenskega naroda.
Slovenija se ima za svojo samostojnost deloma, a močno zahvaliti tudi takratnemu papežu in vatikanski diplomaciji.
Za dan razglasitve nove države so škofje priporočili zvonjenje z zvonovi vseh cerkva, duhovnikom pa priporočili, da naj v cerkvah govorijo o teh dogodkih in vernikom priporočijo molitev za domovino. Med drugim so zapisali, da so »s tem izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda.«
Skratka, slovenski škofje in na splošno Cerkev na Slovenskem je jasno, močno in z veseljem podprla nastajajočo samostojno in demokratično Slovenijo.
Nadškof Alojzij Šuštar
Kot je očitno iz te časovnice, je nepogrešljivo vlogo pri osamosvojitvi igral izjemni nadškof Šuštar. S svojimi mednarodnimi izkušnjami, ki jih je nabiral od Rima pa vse do svoje vrnitve iz Švice leta 1977, je pomembno prispeval k osamosvojitvi, tako na moralnem kot političnem področju.
Potem, ko se je več kot tri desetletja kalil v drugih evropskih državah, je seveda kot nadškof postal odličen korektiv takratnemu totalitarnemu sistemu. To se vidi tudi v njegovem prepričanju, da se strukture lahko hitro spremenijo, samostojnost razmišljanja ljudi pa ne, če so tako dolgo živeli v totalitarnem sistemu. V tem se skriva globoka modrost, ki meče pravo luč tudi na dandanašnjo stvarnost naše države.
Kot primer Šuštarjeve izjemne vloge lahko omenimo pričevanje škofa Antona Jamnika, takratnega Šuštarjevega tajnika. Med drugim se spominja, kako je predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar 29. junija 1991 k nadškofu prihitel s prošnjo, naj po telefonu prosi svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Slovenije. Nadškof je s svojo ekipo prošnji seveda nemudoma ustregel: do noči so telefonirali in pošiljali telefakse.
Sveti sedež
Nujno je treba omeniti tudi izjemnega Janeza Pavla II., ki je, ko je bil izvoljen za papeža, precej spremenil dotedanjo »ost-politik«, to je politiko previdne odprtosti Cerkve do komunističnih držav Vzhodne Evrope.
Če se omejimo le na slovensko osamosvojitev, to pomeni izjemno povezanost Svetega Očeta, ki je sam dobro poznal poljski komunizem, s slovensko situacijo. Janez Pavel II. se je nemudoma odzval prošnji nadškofa Šuštarja, naj pomaga pri bližnjem prelivanju krvi v vojni za Slovenijo, in v tistih dneh večkrat javno podprl slovenska prizadevanja ter pravico narodov do samoodločbe. Da o njegovi vlogi pri padcu komunizma sploh ne govorimo.
Na kratko: Slovenija se ima za svojo samostojnost deloma, a močno zahvaliti tudi takratnemu papežu in vatikanski diplomaciji. Sveti Sedež je jasno podprl slovenska prizadevanjaza samostojno državo, kot je to storil tudi papež v svojih govorih, to pa se je še stopnjevalo po razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991. Nenazadnje je bilo tudi priznanje Svetega Sedeža Slovenije 13. januarja 1992 odločilno za kasnejša priznanja drugih držav.
Zlata medalja
Ob koncu lahko le povzamemo, kar je pred kratkim posrečeno zatrdil dr. Ivan Štuhec: spričo zgodovinskih dejstev, vloge nadškofa Šuštarja, papeža Janeza Pavla II. in požrtvovalnih katoliških laikov si Cerkev mirne duše lahko pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu po tridesetih letih všeč ali ne.
Še veliko bi bilo treba povedati, a nekaj osnovnih podatkov smo vendarle nabrali na kup. Ne z namenom poveličevanja vloge neke organizacije, temveč gre za realen, argumentiran pogled na zgodovino, v kateri je vsakdo prispeval svoj delež. Prav je, da se tega deleža tudi zavedamo, posebej tisti, ki osamosvojitve sami nismo doživeli, smo pa zato lahko hvaležni tistim, ki so o naši samostojni domovini stoletja sanjali; ter našim prednikom in sodobnikom, ki ste nam jo priborili.
Zadnje objave
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Ekskluzivno za naročnike
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
7 komentarjev
irena
Kristjani in Cerkev imajo velike zasluge tudi za začetek feminističnih gibanj začetek prejšnjega stoletja ter pri odpravi suženjstva, kar se je prvič v zgodovini zgodilo v Ameriki, to pa zato, ker nas je Bog ustvaril svobodne in nas take tudi želi.
omega
Ogromne zasluge RKC za ohranitev Slovencev tu in v tujini so nesporne. Prav tako pomembna vloga papeža za priznanje Slovenije, saj je vplival na klasične krščanske demokrate kot sta bila avstrijski zunanji minister Mock in nemški kancler Kohl. Po osamosvojitvi pa slovenska RKC ni storila kar bi lahko, oz kar bi morala. Ni se namreč jasno opredelila, pred volitvami so kvečjemu omenjali naj verniki gredo volit. Manjkala je jasna beseda: Kristjani naj gredo volit, volijo pa kandidate tistih strank, ki s svojim delovanjem izkazujejo pozitiven odnos do vernikov RKC, to pa so doslej bili le NSi, SDS in SLS, če ne omenjam manjših strank, ki niso presegle praga za vstop v DZ. Mogoče bo kdo spet o mariborski škofiji itd. Vendar je Krekova družba certifikate vložila v dobra podjetja, Cinkarno, Helios, Avtoelektriko (sedaj Mahle) in druga. Vendar je pri njih t. i. pravna država z svojimi mahanizmi povzročila propad in, da so po krivici izpadli kot prevaranti enako kot številna draga podjetja , ki so zbirala certifikate ( Mercata, Atena, DZS ipd) ,
nejo
Največ zaslug za osamosvojitev Slovenije imajo tisti, ki so še pred napadom JLA na Slovenijo, skušali našo državo razorožiti. In so jo tudi zares razoroževali.
Odgovor tistim,, ki prav v vsem skušajo nasprotovati uredništvu Domovine.
korosec.france
Je tako.
Že naslov vse pove!
-------------------------------------------------
Le uveljavljeno ni vedenje in zavedanje da je temu tako, zato je treba poskrbeti, da se bo vedelo in zavedalo, ponavljati in ponavljati, obeleževati in bolj poudarjati-samo se ne bo spromoviralo
nič!
Berger
Danes, ob 12.45 uri na nemškem prvem programu ARD v oddaji Bericht aus Bruesel" je bila prva točka SLO in predsedovanje. Trajala je cca 6 minut
Oddajo je pripravila ARD dopisnica iz Bruesla gospa Veronique Gatenberg. Oddaja zelo ozko usmerjena v populizem te oblasti Govorila je nemška poslanka V EU iz SPD Katarina Barly, nekdanja nemška poslanka v Bundestagu. Seveda tema Janšev napad na medije.
Iz Ljubljane je govorila samo Mojca Zorko iz STA ( slovensko, izgleda da ne pozna tujega jezika) seveda spet o napadu na STA in kako se bojijo za službe
Tema je bila tudi nizozemska EU poslanka Sofie t" Veld. To je tista, ki je hotela (kot poslanka) zaslišati Janšo ( kot predsednika neodvisne države)
Največ pa je govoril dr Florian Biber predavatelj na Univerzi v GRAZU. Organizator je bil dopisnik ARD na Dunaju, ki naj bi pokrival tudi SLo in sicer Nikolas Neumaier. On je sicer znan iz nekaj oddaj o SLO, kjer je sicer intervjuval razne ljudi v SLO, vendar potem sestavil oddajo samo z levičarji. največ z Milosavljevičem iz FDV
G Biber je govoril o Janši kot o populistu češ da on je za svobodo govora samo za tiste, ki mu kimajo in da poskuša obvladovati medije ???
Oddaja, ki bi zaslužila, da se oglasijo nevtralni intelektualci iz SLo tudi Društvo novinarjev in publicistov.
Jaz sem jim že poslal kratek dopis, da če ne vedo SLo ni več v Avstroogrski in ni več del Avstrije in če delajo prispevek o SLo bi se spodobilo in iščejo informacije, da jih iščejo v SLO in ne na Univerzi v Avstriji.
Podton oddaje je bil vzvišen. Manj pripravljalci oddaje kaj vedo o zadevi, ki naj bi jo predstavili, bolj nastopajo arogantno, da skrije nevednost
IgorP
Osamosvojitev Slovenije: Cerkev si lahko mirne duše pripne zlato medaljo za zasluge, pa če je to komu všeč ali ne
Prosim, če mi kdo pove samo eno zaslugo cerkve za osamosvojitev Slovenije?
nejo
"To se vidi tudi v njegovem /Šuštarjevem/ prepričanju, da se strukture lahko hitro spremenijo, samostojnost razmišljanja ljudi pa ne, če so tako dolgo živeli v totalitarnem sistemu. V tem se skriva globoka modrost, ki meče pravo luč tudi na dandanašnjo stvarnost naše države."
Modra ugotovitev še za dandašnji čas, ko se še vedno časti najhujše slovenske morilce.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.