Po rojstvu zapuščeno Claire-Marie danes posluša na stotine mladih

Njeni biološki materi so zaradi Downovega sindroma svetovali prekinitev nosečnosti. Claire-Marie Rolland je bila kljub temu rojena, kmalu zatem pa jo je mati pustila v bolnišnici. Pri osmih mesecih je dobila novo družino, pozneje pa se je odločila za posvečeno življenje. Danes 41-letna Francozinja svoje poslanstvo povezuje z Lurdom, kjer pomaga družinam otrok z Downovim sindromom. Srečala se je tudi s tremi papeži.

Ob rojstvu jo je mati zapustila, pri osmih mesecih je dobila novo družino

Claire-Marie Rolland se je rodila 8. decembra 1984 v Franciji, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Že med nosečnostjo so zdravniki ugotovili, da ima otrok Downov sindrom. Njeni biološki materi so zdravniki in pravniki svetovali prekinitev nosečnosti, vendar se zanjo ni odločila. Deklico je rodila, kmalu po rojstvu pa jo je pustila v bolnišnici.

Claire-Marie ni nikoli izvedela, zakaj se je njena biološka mati odločila nadaljevati nosečnost. Sama svoje rojstvo povezuje z Devico Marijo. »To je bila Devica Marija, saj sem se rodila 8. decembra,« je povedala za Vatican News.

Poleti 1985 je v ustanovo, kjer so skrbeli za zapuščene otroke z invalidnostjo, prišla Annie Rougier. Med ogledom prostorov je opazila majhno deklico. Drugi otroci so spali, ona pa je bila budna.

Njuna pogleda sta se srečala

»Nekaj mi je govorilo, da se moram vrniti in jo znova obiskati,« se je Annie pozneje spominjala v pogovoru za katoliški portal Aleteia. O njunem odnosu je povedala: »Na neki način sem jo posvojila.« Vatican News navaja, da jo je pri približno osmih mesecih posvojil par, vendar okoliščin posvojitve ne opisuje podrobneje. Annie je postala njena posvojiteljica. Nekdanja uslužbenka francoskega ministrstva za mornarico je deklico z Downovim sindromom poznala že iz otroštva. V njeni pariški soseščini je namreč živela družina s hčerko, ki je imela Downov sindrom. Deklica ji je ostala v spominu še vrsto let.

Claire-Marie je otroštvo preživljala med Francijo in Poljsko. Annie jo je vzgajala v katoliškem duhu. Učila jo je ljubezni do drugih, deljenja z bližnjimi in spoštovanja ljudi. Pri tem ji je puščala prostor, da je svojo vero razvijala tudi sama. O enem izmed dogodkov iz otroštva je Claire-Marie pozneje pripovedovala učencem, ki so jo spraševali, kako sprejema svojo drugačnost.

Kot majhna deklica se je nekoč pogledala v ogledalo. »Nisem lepa,« je rekla in začela jokati. Mati ji je povedala, da je lepa takšna, kakršna je, in da jo ima rada. Claire-Marie jo je objela in poljubila. Ko so jo učenci vprašali, ali se počuti drugačno, jim je odgovorila: »Vsi smo različni. To me ne plaši. Srečna sem takšna, kakršna sem.« Dodala je, da ljubezen ne pozna razlik.

»Vsi smo različni. To me ne plaši. Srečna sem takšna, kakršna sem.« 

Annie se posebej spominja obiskov pri Claire-Mariejini botri, ki je bila Bogu posvečena ženska. Ko sta prišli na obisk, deklica najprej ni pozdravila navzočih. Odšla je naravnost v molilnico, kjer je izrazila svojo naklonjenost Jezusu, šele nato se je vrnila k drugim. »To veliko ljubezen do Jezusa nosi v sebi že od malega,« je Annie povedala za Aleteio.

Tudi Claire-Marie je pozneje povedala, da je Jezusa vedno nosila v sebi. Med enim od obiskov šole je ob koncu pričevanja vstala, stopila do matere in jo objela. Pred učenci ji je povedala, da je najlepša, nato pa jo je poljubila. Med dvanajstdnevnim romanjem na Poljskem je začutila Božji klic. Pred svojo posvetitvijo se je Claire-Marie udeležila dvanajstdnevnega peš romanja proti Čenstohovi, enemu najpomembnejših poljskih romarskih središč. Tam stoji svetišče Jasna Gora, znano po podobi Črne Marije. Med romanjem je doživela poseben trenutek pred relikviarijem. Začutila je Jezusov klic, naj mu sledi.

»Poslal bom Svetega Duha, če se boš odločila hoditi za menoj,« je povzela povabilo, ki ga je doživela. »In začutila sem mir,« je dodala. O tem dogodku je pozneje govorila učencem francoske šole Fénelon. Njeno pričevanje o romanju in poklicanosti je zapisano v dokumentu združenja Pôle de Lumière. Annie Rougier se je Bogu posvetila že leta 1993. Dvajset let pozneje se je za posvečeno življenje odločila tudi Claire-Marie.

Petnajstega septembra 2013 je v cerkvi v Rontignonu blizu mesta Pau potekala slovesnost, ki jo je vodil škof Marc Aillet. Claire-Marie je bila takrat stara 28 let. Postala je Bogu posvečena ženska v škofiji Bayonne. Škof ji je zaupal poslanstvo molitve in oznanjevanja evangelija.

Po poročanju Aleteie sta Annie in Claire-Marie leta 2022 že sedem let prebivali v Lurdu, kjer sta molitev povezovali z delom in obiskovanjem bolnikov. Njeno pričevanje je poslušalo tudi 700 romarjev, Claire-Marie je začela dobivati povabila, naj pričuje pred večjimi skupinami. Eno izmed njih je sledilo njenemu nastopu na Radiu Présence. Odgovorni za pastoralo oseb z invalidnostjo v francoski škofiji Albi je poslušal njeno pripoved. Po pričevanju Annie Rougier so ga njene besede tako ganile, da je ustavil avtomobil ob cesti in zajokal.

Nato je navezal stik z njo. Claire-Marie je bila povabljena, da nagovori 700 romarjev škofije Albi, ki so se zbrali v Lurdu. Govorila jim je o svoji veri in življenju. Po srečanju je hodila od enega bolnika na invalidskem vozičku do drugega in se z njimi pogovarjala.

Posebno mesto med njenimi poslušalci imajo mladi. Na povabilo šol jim pripoveduje o odraščanju z Downovim sindromom, veri in posvečenem življenju. Govori tudi o splavu. »O splavu vem že dolgo, saj sem bila ob rojstvu zapuščena,« je povedala za Aleteio.

Med obiskom neke poklicne šole so jo povabili, da bi spregovorila o invalidnosti in drugačnosti. Claire-Marie se je odločila govoriti o premagovanju skušnjav ter mladim predstavila svoje poglede na splav. Annie je pozneje pripovedovala, da so jo dijaki poslušali v popolni tišini. Ob koncu srečanja so skupaj molili. Claire-Marie je zmolila tudi molitev papeža Leona XIII. proti hudemu duhu. Po pričevanju je takrat neka dijakinja v solzah povedala, da je bila tudi sama zapuščena. Claire-Marie je stopila k njej in jo potolažila.

Na drugem šolskem srečanju, ki ga je opisala šola Fénelon, je ob koncu vodila koreografijo ob Marijinih pesmih. Mlajši učenci so jo opazovali, starejši pa so se ji pridružili.

O svojem Downovem sindromu govori odkrito. V pogovoru za Vatican News je povedala, da se Bogu zahvaljuje, ker ima kljub invalidnosti dve roki in dve nogi ter lahko hodi, govori in moli. Ob neki priložnosti je učiteljici, ki jo je vprašala, od kod ji moč za tako neposredno oznanjevanje, v šali odgovorila, da je učiteljici težje, saj ima en kromosom manj kot ona. »Moliti moramo za osamljene ljudi in za tiste, ki so v bolnišnici. Zanje molim v Lurdu,« je povedala za Aleteio.

O svojem Downovem sindromu govori odkrito. 

Srečala je tri papeže in objela Frančiška

Claire-Marie je Rim obiskala večkrat. Do septembra 2022 je bila v italijanski prestolnici že petkrat. S papežem Janezom Pavlom II. se je srečala ob svoji birmi. Pozneje je spoznala tudi Benedikta XVI. Zanj je izdelala portret v tehniki križnega vboda in mu ga podarila. Ob izročitvi mu je predlagala, na ga obesi v svojo sobo. Po zapisu združenja Pôle de Lumière se je papež ob njenem predlogu nasmehnil. Marca 2017 se je prvič srečala še s papežem Frančiškom. Ponovno ga je videla 21. septembra 2022, ko je v Vatikanu sodelovala pri predstavitvi dokumenta o vključevanju oseb z invalidnostjo v življenje Katoliške cerkve.

V pogovoru za Vatican News je povedala, da se Bogu zahvaljuje, ker ima kljub invalidnosti dve roki in dve nogi ter lahko hodi, govori in moli.

Pri pripravi dokumenta z naslovom Cerkev je naš dom je sodelovalo približno 35 oseb z različnimi oblikami invalidnosti z različnih koncev sveta. V okviru sinodalnega posvetovanja so govorile o svojih izkušnjah in sodelovanju v cerkvenih skupnostih.

Opozorile so, da ne želijo biti zgolj prejemnice pomoči. Želijo dejavno sodelovati tudi pri oznanjevanju evangelija in drugih dejavnostih Cerkve.

Claire-Marie je bila med petimi predstavniki skupine, ki so po splošni avdienci papežu Frančišku izročili pripravljeni dokument. Ko se mu je približala, ga je spontano objela. Papež jo je prosil, naj moli zanj. »Seveda, za vas bomo molili v Lurdu,« mu je po lastnem pričevanju odgovorila.

O srečanju je še istega dne pripovedovala novinarju Vatican News. Govorila je v francoščini, prepleteni z italijanskimi besedami, ki se jih je naučila med obiski Italije. V Lurdu obiskuje bolnike in pomaga družinam otrok z Downovim sindromom

Po predstavitvi združenja Pôle de Lumière dejavnosti Claire-Marie in Annie vključujejo molitev, obiskovanje bolnikov in ročna dela. Med njimi sta šivanje in vezenje s križnim vbodom. Občasno molita tudi rožni venec pri lurški votlini. Sodelujeta pri združenju Pôle de Lumière, ki pomaga družinam otrok in mladostnikov z Downovim sindromom. Staršem omogoča srečevanje, pogovor in medsebojno pomoč, mladim pa vključevanje v različne dejavnosti, versko življenje in romanja.

Pri delu želi pomagati staršem, ki se srečujejo z vprašanji o vsakdanjem življenju otroka z Downovim sindromom.

Annie je na spletni strani združenja opisala svoje dolgoletne izkušnje z otroki in mladostniki ter izobraževanja, ki se jih je udeležila. Pri delu želi pomagati predvsem staršem, ki se srečujejo z vprašanji o odraščanju in vsakdanjem življenju otroka z Downovim sindromom. Claire-Mariejino pričevanje je seglo tudi zunaj Francije. Za 28. marec 2025 je bilo v cerkvi Notre-Dame de Laeken v Bruslju napovedano srečanje z njo na temo Marijinega veselja. Program je vključeval njeno pričevanje in sveto mašo.