Trije smrtni grehi slovenske krščanske demokracije

Naročeno mi je bilo napisati »kaj aktualnega« ampak dragi moji, kaj naj vam povem novega? Modus operandi, ki smo ga vajeni že leta, starejši pa že desetletja. Sprejet proračun, ki je zgolj bianco menica za tako ali drugačno krajo, Erjavčeva izsiljevanja, ki na koncu ne prinesejo nič drugega razen njegovega parazitskega preživetja ter to, da vlada bo, ali ne bo, ne spreminja življenja običajnega državljana, ampak vpliva samo na podsisteme, ki živijo od skoraj uzakonjenega klientelizma in korupcije. Vsi ostali se bodo pa pač »znašli« in s tem prispevali svoj delček k še malo globlji luknji, v kateri smo …



Temu dogajanju vseeno morajo slediti novice, komentarji, analize in ankete. Vsi ti pogledi, strokovna mnenja ter ideje in predlogi so lahko na zelo visoki ravni ali pa na ravni »ciganke in kave«, toda ne spreminjajo temeljne politične razdelitve na približno tretjino in dve tretjini. Prvo tvori desna sredina s pomladnim trojčkom. Drugi dve tretjini pa tvori vsakršno nadaljevanje LDS-a ter podobnih plemenskih združenj rdečih odtenkov, ki so ljudstvu dopustili vdih svobodnega sonca v zameno za ekonomsko obvladovanje te Potemkinove vasi svobode na sončni strani Alp.

Najkrajši možni opis skupnega imenovalca slovenskega naroda je večinska vrednostna konservativnost, pomešana s socializma vredno ekonomsko egalitarnostjo.

Najkrajši možni opis skupnega imenovalca slovenskega naroda je večinska vrednostna konservativnost, pomešana s socializma vredno ekonomsko egalitarnostjo. Prevod: Največja katastrofa za povprečnega Slovenca je to, da sin oznani, da je gej ravno na dan, kot ugotovi, da sosedu še vedno ni crknila krava, čeprav je mašo vplačal ravno s tem namenom. Sistemska rast krščanske demokracije in do določene mere konservativnosti, če želite, pa je bila sistematično zavrta na vseh nivojih in v vseh (ne)organiziranih strukturah. Želite to spremeniti? Ni treba veliko. Bo pa trajalo.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj, vselej in vekomaj

Na današnji dan, če odmislimo vso zgodovinsko prtljago, ovire in prednosti (!), so ključne stvari le tri: Prvi element imenujem »Vedno se je tako delalo«, ki vsem razen tistim, ki to izrečejo, sproži refleks naježene kože. Slovenska krščansko-demokratska scena pa je tako okužena, da se da primerjati s srednjeveško kugo. Hvala Bogu smrtnost ni enaka. Ali pač?

Če se pogovarjate v službi o božičnem sprejemu ob koncu leta; pripravi župnijskega obiska svetega Miklavža ali pa postavitev jaslic ter vse do organizacije lokalne politične kampanje; se vedno najde nekdo, ki s tem argumentom prekine vsakršno racionalno debato. Seveda pa ponavljanje zastarelih praks, ki nimajo veze z realno tradicijo ter vrtenje v krogu rodi vprašanja o umanjkanju mladih in o privlačnosti določenih organizacij za nove ljudi ter kar je še podobnih dilem, katerim isti »veljaki« potem namenjajo srečanja, načrtovanja ali celo sinode.

Drugi simptomatični stavek, ki je ponavadi povezan predvsem s temi »vedno se je tako delalo« zagovorniki.

Drugi simptomatični stavek, ki je ponavadi povezan predvsem s temi »vedno se je tako delalo« zagovorniki. Namreč večinoma so to ljudje, ki spadajo pod kategorijo »temu zaupamo« - drugi simptom. Kdo točno mu zaupa? In s čim je upravičil to zaupanje? Izkušnje so cenjena kvaliteta, pripenjanje zaslug v nedogled zaradi tega, pa jih poceni do neuporabnosti. Poglejte okrog sebe: koliko je takih ljudi, ki za svoje delo niso primerni? Se oklepajo iste funkcije že desetletja?

Poglejte … v župnijo, občino, društvo … Obenem pa »na desni« objokujemo kako nismo sposobni izpeljati enega dogodka z določeno mero mladostne profesionalizacije. Kako ob ponavljanju enega in istega sistema, ki ne rodi drugačnih rezultatov, nihče ni poklican k osebni odgovornosti? Ljudje, ki ne dobijo priložnosti, ki se jih na podlagi iracionalnih argumentov zavira na poti razvoja, preprosto odidejo. Zaprte skupine »zaupanja vrednih«; ki »vedno tako delajo«, se iz leta krčijo in krčijo. Najbolj pogosto obiskana lokacija pa ni več ne župnišče, ne društveni prostori, ne politični sestanki; ampak Žale.

V teh zaprtih skupinah je velikokrat na vrsti kontradiktorna točka dnevnega reda, ki se na tak ali drugačen način ukvarja z »nasledstvenimi vprašanji«. Ja, kdo pa bo? Kdo pa bo prevzel vodenje društva, kdo pa bo kandidiral za svetnika, za župana, za poslanca? Saj mladih to ne zanima, saj nikogar to ne zanima. Obenem pa je za te iste kroge, sploh pripadnikov različnih struktur, ki si morda celo delijo vrednote značilen tretji simptom: »Politike pa ne!«

Kdo so ljudje, vredni priložnosti in zaupanja?

Kakršnakoli družbeno kritična debata ni podprta dlje kot na ravni osebne pobude in požrtvovalnosti nekaj neupogljivih posameznikov. Seveda pospremljena s komentarji, da so vsi politiki isti; da drugače ne bo in da vsak, ki želi biti aktiven državljan, pa gotovo »hoče v politiko«. S podtonom, kot da si želi odsekati roko. Povabiti politika na dogodek, ampak mu prej dati navodilo, da naj ne govori o politiki. Pozivati ljudje naj volijo, ampak hkrati ne jasno povedati, da določene stranke zagovarjajo vrednote, ki niso skladne s prepričanji, ki naj bi si jih delili katoliki, konservativci, krščanski demokrati, sredina (če želite) …

Ko boste naslednjič sedeli na župnijskem svetu, na svetu staršev, v lokalnem strankarskem odboru ali pa kje drugje in se bo pojavila nova ideja, ki ne ogroža temeljev; nov človek, ki bi rad poskusil z debatnim klubom; ki bi rad organiziral politični krožek; ki bi rad med mladimi spodbujal kritično mišljenje ter razumevanje našega političnega ter gospodarskega sistema; podprite ga/jo. Z vsemi štirimi.

noben sistem vas ne bo zavestno usposobil v veščinah, ki vam ga bodo pomagali ogroziti.

Namreč med ljudmi, s katerimi se bo ukvarjal, se lahko skriva prihodnji predsednik vlade. Tak, da bo ob potrditvi proračuna lahko govoril o vsebini in ne le »državotvorni« podpori. Lahko se skriva vaša naslednja županja, ki bo razumela, da plaketa o zelenosti mesta nič ne pomeni, če podpiše gradnjo kanalizacije čez vodovarstveno območje. Morda se bo med njimi celo skrival vaš prihodnji župnik, ki bo razumel, da je pomembno govoriti tudi o družbenem nauku Cerkve. Ali pa celo politični analitik, ki bo lahko o takrat aktualnem proračunu vedel povedati kaj novega …

Zakaj vidimo, da taka podpora rodi sadove? Ker se že dogaja, vendar plava proti sistemskemu toku in ni deležna njegove podpore. Noben sistem vas namreč ne bo zavestno usposobil v veščinah, ki vam bodo pomagali ga ogroziti.

Toda vseeno … Dogaja se. Je pa potrebno sprejeti, da bo razvoj vseeno počasen. Takšna je pač narava rasti konservativne evolucije, ki bo potrebovala tri protiorodja trenutnim trem zgoraj opisanim sindromom: primerno usposabljanje, sistemsko financiranje in zdrav ideološki narodni temelj.

O tem pa kdaj drugič. Poleg vsebine je namreč priporočena tudi dolžina 😉