Vaška integracija: vaščani ne želijo beguncev, begunci pa ne vaščanov.

Begunci so postali lepilo lokalnih skupnosti. To ni nekakšna globoka misel - pač, skupnosti, ki se ne morejo poenotiti glede palm, skvotov in mladinskih centrov, glede vetrnic in pravic štorkelj, v hipu nabere stotine podpisov, ko nad njihovimi nepremičninami bdi begunska grožnja. Zanimivo, kajne?

Tudi to je svojevrsten uspeh, tujost vedno utrjuje občutek pripadnosti. Hvala Bogu za tujce.

Ampak ob bitki med Popovičem in ljubljanskimi odvetnicami, med slovensko klenostjo in sumljivostjo priseljencev, obstaja vprašanje, ki se odriva povsem na stranski tir. Na drugi tir torej, kar je na Primorskem precej rizično početje.

Mar res želijo na vas?

Vprašanje je, kaj si pravzaprav želijo begunci. Ljudje, ki so mesece in v nekaterih primerih leta preživeli v azilnih domovih na Viču in v Logatcu, imajo tam socialne mreže, hodijo na dogodke in učne ure jezika, privadili so se okolju.

Marsikdo si želi ostati v Ljubljani. Marsikdo bi na splošno rad ostajal v urbanem okolju, kar ima tudi iz edukacijskega in zaposlovalnega vidika precej smisla. Ampak v resnici v zvezi z željami beguncev ne obstaja resna raziskava. Čisto mogoče je, da si nekatere družine želijo v Škofije.

Te družine bi lahko dale lokalni skupnosti občutek, da resnično hočejo v prav ta krajec Slovenije. Ampak v resnici ni tako, begunce po integracijskih hišah nameče bolj ali manj srečno birkoratsko naključje.

Integracija tako postane stvar nas, avtohtonih dobrotnikov. Mi integracijo zanje načrtujemo, jo plačamo in vsilimo. Nadnje vržemo integracijska dejstva in nazadnje bentimo, ko ne delujejo.

Nazadnje integracija pomeni tisto, kar se splača Ministrstvu za notranje zadeve ali Ljubljančanom, ki si lastijo nepremičnine. To, da bo izkušnja petdesetih ljudi v okolju, ki jih v osnovi zavrača, mučna tako za begunce kot tudi za lokalce, je brezpomembno. Možnost integracije v takšno okolje prav tako.

Mimo razumevanja lokalcev in beguncev je integracija diktat, ki ne more delovati. Begunci vztrajajo v tihem nestrinjanju, lokalci zbirajo podpise, v vsem tem pa je nekakšno instinktivno nasprotovanje temu, da se ljudi razvršča kot živino – po praznih stavbah, pač tam, kjer se jih da nahraniti in se iz njih nadejati dobičkov.