Vozi me vlak v daljave

Ko sem bila otrok, smo se s spalnim vlakom odpeljali vse do Nice. Ne spomnim se, koliko časa smo potovali – spomnim pa se, da je bilo mogoče zvečer sesti na vlak in se zjutraj zbuditi nekje daleč stran. Danes se mi zdi že potovanje z vlakom iz Ljubljane do Obale podvig, ki se mu raje izognem. Čeprav je Slovenija tako majhna, da se lahko z avtom v nekaj urah pripeljemo od enega do drugega konca države, smo na železnici očitno razvili povsem drugačno razumevanje časa.

Ima pa počasna vožnja vsaj eno prednost. Potniki, zlasti turisti, imajo več kot dovolj časa za občudovanje naših naravnih lepot. Konec koncev se država, ki se rada predstavlja kot zelena turistična destinacija, najlepše doživi počasi. In Slovenske železnice se očitno trudijo, da bi jo doživeli čim bolj temeljito. Pot iz Ljubljane do Kopra danes po voznem redu v povprečju traja približno dve uri in pol. Pred dvajsetimi leti smo zanjo potrebovali dve uri in osem minut. Vmes smo kupili nove vlake, prenovili postaje in za železniško infrastrukturo porabili ogromno denarja. Potniki pa so v zameno dobili še nekaj dodatnih minut vožnje. Morda bi morali pri prodaji vozovnic začeti poudarjati, da gre za panoramsko doživetje.

Še bolj zanimivo postane, ko pogledamo čez mejo. Italijani med Rimom in Milanom prepotujejo več kot 500 kilometrov v manj kot treh urah. Avstrijci so nedavno odprli novo Koralmsko progo, s katero so potovanje med Gradcem in Celovcem skrajšali na le 41 minut. Dobili so še neposredno povezavo med Dunajem in Trstom, ki pa poteka mimo Slovenije. Medtem ko si naši sosedje krajšajo razdalje, se nam uspeva od evropskega železniškega omrežja vse bolj oddaljevati.Težav ne odpravimo niti takrat, ko vložimo na stotine milijonov. Za posodobitev proge Pragersko–Hodoš smo porabili skoraj 476 milijonov evrov. Deset let pozneje morajo vlaki na več deset kilometrih te proge zaradi poškodovanih betonskih pragov voziti počasneje. Zaradi spornih pragov se država z izvajalci pravda za desetine milijonov evrov. Zdaj lahko samo upamo, da bodo vsaj novi pragovi zdržali dlje od sodnih postopkov.

Medtem ko si naši sosedje krajšajo razdalje, se nam uspeva od evropskega železniškega omrežja vse bolj oddaljevati.

Seveda imamo za vse to razlage. Dotrajana infrastruktura, zahtevna gradbena dela, prostorski postopki, pomanjkanje zmogljivosti in vedno znova nujno potrebne posodobitve. Vse to drži. Toda bil bi že čas, da se vprašamo, zakaj se rezultat pri nas meri v milijonih porabljenih evrov in ne v minutah, ki jih potnik prihrani. Ob tem ves čas poslušamo, da moramo zaradi prometnih zastojev, onesnaževanja in podnebnih ciljev uporabljati javni prevoz. Vendar ljudi ni mogoče prepričati, naj pustijo avtomobil doma, če jim železnica za isto pot vzame bistveno več časa in povzroči več logističnih težav. Okolju prijazna izbira ne bi smela zahtevati skoraj junaškega odrekanja.

Slovenija rada poudarja svojo izjemno prometno lego na stičišču evropskih poti. Toda geografska lega sama po sebi še ni zagotovilo, da bo kdo te poti dejansko uporabljal. Če bomo dovolj dolgo čakali, bodo najboljše železniške povezave tekle mimo nas. Nekatere že. Človek bi se z veseljem pustil odpeljati vlaku v daljave – če bi le lahko računal, da ga bo tja tudi pripeljal. V dostojnem času. Tako pa se potnik v Sloveniji pogosto počuti, kot da se je znašel v pesmi Ota Pestnerja in že trideset let čaka na postaji.

Podobno pa so se menda počutili tudi volivci, ki so v nedeljo želeli oddati svoj referendumski glas na omnia volišču v Ljubljani. V stilu železniškega prometa je bilo treba glasovanje podaljšati za slabo uro. Odgovarjali smo na vprašanja o parlamentarni preiskavi, RTV-naročnini, socialnih prejemkih in o glasovanju tujcev na lokalnih volitvah. Nihče pa nas ni vprašal, ali sploh še želimo odgovarjati na vprašanja, če se na koncu nič ne spremeni. Od vseh štirih referendumov je bil le eden pravno zavezujoč – in prav novela zakona o parlamentarni preiskavi je padla. Morda predvsem zaradi angažmaja nevladnikov, civilne družbe in 'estradnikov'.

Čeprav se v času umetne inteligence zlahka preveri dejstva, je mnogo ljudi še vedno dovzetnih za propagando. In ravno njihovi glasovi pogosto na koncu tudi odločijo. V času antične Grčije si demokracije prav gotovo niso predstavljali na tak način. Novi referendumi nas čakajo že decembra – poleg zakonodajnega o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije predvidoma še trije posvetovalni. »Tukaj ste, da vladate, ne pa da se posvetujete,« se je pridušal nekdo na družbenem omrežju. Bodo v koaliciji tudi tokrat stavili na taktiko s posvetovalnimi referendumi, ki se minulo nedeljo ni obrestovala, ali pa se bodo kaj naučili iz napake in se tokrat bolj posvetili razsvetljevanju volivcev?

Bodo v koaliciji tudi tokrat stavili na taktiko s posvetovalnimi referendumi, ki se minulo nedeljo ni obrestovala, ali pa se bodo kaj naučili iz napake in se tokrat bolj posvetili razsvetljevanju volivcev?

Premier Janez Janša je dejal, da je bil referendumski dan zgolj ogrevanje pred precej pomembnejšim referendumom decembra. Sporočil je, da bi morebitno zavrnitev zakona razumel kot nezaupnico svoji vladi. Na tak način lahko poskuša mobilizirati ljudi, ki sicer ne poznajo vseh zakonskih določb, a podpirajo njegovo vlado in njene razvojne usmeritve. Vendar pa po drugi strani na isti način mobilizira tudi nasprotnike vlade. Tako ponovno ne gre za vsebino, pač pa za delitev na naše in vaše. Način, ki se ga naše vlade poslužujejo že nekaj časa, pa nas – podobno kot naši vlaki – ni pripeljal prav daleč.

Na mnogih področjih ne spominjamo več na evropsko prestolnico, prej na kakšno balkansko vas. Oba politična pola nas svarita, da nasprotni pelje Slovenijo v propad. A počasi se zdi, da to počneta družno – morda imamo vsaj tu srečo, da tudi ta vlak občasno obtiči na kakšni postaji. Janšev zadnji vlak bo počasi odpeljal. Ostaja le vprašanje, ali bo tokrat znal pravočasno premakniti kretnice in Slovenijo usmeriti na hitrejšo progo. Ali pa bomo čez nekaj let spet ugotavljali, da smo ob vseh obljubah in milijardnih investicijah obstali na istem peronu.

(D273, 3)