Vstopili smo v trši del stavke zdravnikov. Kako smo se tukaj znašli?

Torej, obstaja pravica do stavke.
Za kaj že? Za paciente!? Ta je pa dobra, za njihovo dobro! Za boljše delovne pogoje, za plačo ali morda in celo, za injekcijo z desne. Da rušimo kjer se da, kjer bo učinek najučinkovitejši, kjer bo ljudska nejevolja največja, da o Božjem srdu niti ne govorim (Tina Bregant že ve kako se streže tem rečem, če si (četudi mini-)faktor v zdravstvu in politiki).
Kako pa štrajkajo dvo- in tro-živke, o katerih sem že pisal. Kot npr. uveljavljena in slovita oftamološka naveza. Torej, kje in kako štrajkati v takem primeru (pišem o statusu, ki ga je imel (vsaj eden od dveh) v času mojih poti okoli okulistov). Huda je ta, razcepljenost in razpetost med delodajalcem in delojemalcem. In sploh, če pristaneš na takšne tlake iz čiste zdravniške etike, predanosti, samaritanstva in ne iz človeške pogoltnosti. Štrajk v sistemu, ki je dvojcu dal in omogočil vse, od izobrazbe do možnosti izobraževanja, specializacije in izpopolnjevanja. Sistem, iz katerega se črpa vse stanovske in sindikalistične dobrobiti, od dopusta, regresov študijskih dopustov in kar je še bonitet, privilegijev in vseh drugih koristnih ostalin (socialističnega) delovnega razmerja. Takšnim ni treba groziti, da bodo odšli na tuje, saj se jim doma cedita med in mleko. Torej štrajk le na kliniki, bo pa več časa za delo v zaledju. Glede preklica soglasja za delo preko delovnega časa pa bi bilo treba hkrati (in še prej!!) upoštevati konkurenčno klavzulo in preklicati soglasje za delo izven klinike! Zdaj ob štrajku, pa bo brez tega vseh 12 do 16 ur (?) odpikati na rezervni lokaciji, brez hitenja na tezgo. Tudi pričakovano novo (po)daljšanje čakalnih vrst na kliniki pride s štrajkom kot naročeno. Kajti, zamude s klinike bodo uspešno odpravljene, saj je (so)stanovskih in statusnih (2 in 3)-živk dovolj, da bodo premostiti zagate.
Takšnim je še izplen stavke in uspeh v pogajanjih manj kot nepomemben. Samo, da vse skupaj ostane tako kot je, kaotično in kalno. Pravšnji pogoji za ribolov. Takšnim je vseeno ali je ribiški čuvaj levičar ali desničar.
Da pa smo si na jasnem. O njih, zdravnikih, pa ne glede na vse, kar se skrbi za moje zdravje tiče, samo pohvalno in najboljše.
Ostajam pa optimist, tako kot naši dohtarji. Še je upanje, dokler so med njimi še takšni, ki na svoj poklic, poslanstvo, vključno s stavko gledajo tako kot upokojenka, spoštovana dr. Mateja Kožuh Novak.
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=pfbid03zqKyG8XSz5Q85Uo16FsaEGw2MEBqW7YnCib8gqD4ck7xDZR4nnrjzTN1V8EkxyTl&id=100004412017794
Samo, naj mi desničarji ne bluzijo, da bi bilo ob Janševi garnituri vse drugače. Vsak doslej, je prispeval, da je tako, kakor je in kakor ne bi smelo biti. Pa je, žal, zdravstvo le del problemov ob katerih se desničar privoščljivo muza...

Butalci bi bili verjetno še danes v Jugoslaviji, če ta ne bi bankrotirala in razpadla. Obstoječega socialističnega zdravstvenega sistema, ki gre po isti poti propada, nismo sposobni izboljšati. Ni interesa, ne v politiki, ne v zdravstvu. Podobno je v sodstvu, na rtv in še marsikje. Za paciente bi bilo dolgoročno najboljše, da zdravstvo ZZZS-dobaviteljev-sindikatov-socialistov čimprej crkne. Morda bomo potem od sosedov prepisali kaj boljšega, sicer pa se bomo že znašli.

Odnos zdravnik-pacient? A to je tisto, ko 30 dni ne moreš do svojega izvida, ko čakaš v čakalnici, ko budala, čeprav si morda celo naročen na uro in točen, ko je čakalna doba na obravnavo mesece ali leta, ko celo življenje plačuješ zavarovanje (po 5.500 EUR na zaposlenega letno), ko nekaj potrebuješ moraš pa zase in celo za otroke samoplačniško k zasebniku, kjer teh namerno ustvarjenih problemov čudežno ne poznajo: osebje prijazno, v čakalnici nikogar, prva obravnava danes ali jutri.

Državnim zdravnikom želim, da ne bi bili zavistni picopekom, čistilkam, keramičarjem, vodovodarjem ... Razlika med njimi in javnim sektorjem je precejšnja. Na primer, če ne delajo, niso plačani. Nobenih za lase privlečenih dodatkov, pripravljenosti od doma, neefektivnih jutranjih in popoldanskih ur, nabijanja ur za praznike, vikende, nočne ... Želim jim, da bi kot našteti delali največ 40-48 ur na teden, imeli 20-25 dni dopusta, bili plačani po učinku, ne po uravnilovki ali starosti. Lahko je del plače ocena pacientov, kot je predlagano.

Nezadovoljni javni uslužbenci greste še vedno lahko v zasebni sektor in boste delali, dopustovali in zaračunavali, kot vam srce poželi. Če vam bo zneslo, boste lahko skupaj z zavarovalnico že junija rekli, da ste normo za tekoče leto izpolnili in da zavarovalnica ne plača več posegov, plačuje pa še naprej zdravstveno osebje, opremo in ustanovo, ki ne dela več posegov. Za slednje malo dvomim. Avtomobilsko zavarovanje je 10 krat cenejše in ko ga želimo uveljaviti, ne dobimo odgovora, da je čakalna doba 2 leti, samoplačniško pa lahko takoj uredijo. Ljudje, ki so ugrabili zdravstvo, energetiko, železnice, medije ... kradejo kot srake in se zraven še norca delajo.

Podprimo zahtevo po višjih zdravniških plačah in tudi drugih javnih uslužbencev. Višje kot bodo, prej bo konec te tragikomedije. No, morda bo golobji narod kupoval še »ljudske obveznice« in agonijo malo podaljšal. Podobno kot emisijski kuponi, zeleni prehodi in druge domislice ne rešujejo okolja, tudi višje zdravniške plače ne bodo rešile popolnoma ničesar.

Glavni problem slovenskega zdravstvenega sistema je to, da ni javni, ampak je socialistični. In, seveda, denar v takem neučinkovitem sistemu zmanjkuje, ni racionalno porabljen in ga je treba čedalje več za isti rezultat. Zato so zdravstvene zavarovalnice denimo z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem delale profit, medtem ko bo ZZZS z istim prejetim zneskom zdaj delal izgubo in bodo morali davkoplačevalci dodajati. To, da so dodatno zdravstveno zavarovanje odvzeli zavarovalnicam je slabo za zavarovalnice, paciente in proračun - torej za vse.

Upam, da so zdravstveni delavci in predvsem zdravniki zdaj dojeli, da se ne splača voliti novih obrazov in da jih ne bodo nikoli več volili. Tisti zdravniki, ki bodo na naslednjih volitvah volili nov obraz, pa si absolutno zaslužijo, da jim mediji zdaj težijo.

Slovensko zdravstvo je nacionalna sramota. O tem ni nobenega dvoma. Kopja se zdaj lomijo, kdo je odgovoren za to. Toda to ne bo pripeljalo nikamor, samo v vedno večje okope na obeh straneh, vladni in zdravniški. Zvračanje odgovornosti zgolj na druge, je samo po sebi nedogovorno.

Problemi so na sistemski makro ravni, za katere je najbolj odgovorna politika, toda problemi so tudi na mikro ravni, za katere so odgovorni tisti, ki zdravstvene ustanove vodijo.

Dokler ne bosta obe strani prevzeli svojega dela odgovornosti in opravili svoje naloge v korist pacientov, bo zdravstvo v prostem padu. Zgolj kritika politike in idealizacija javnega zdravstva, sta del problema, ne del rešitve.

Seveda zelo podpiram zdravnike, to je za ljudi.najbolj potreben poklic !
Ja , tud hrano rabimo, telesno in duhovno, a brez zdravja je vse nic.
1. Vecji vpis na.medicino in od 2.letnika drzavna stipendija 300 e za vse ki to zelijo.
2. Objavite osnovne place zdravnikov, od specializanta do primarija....
Da ne bo laganja...
3. Zdravnikom vrniti.ugled. nihce se nikjer ni pljuval po.med sestrah, pa niso vse ravno prva liga...so odlicne in komot....
4. Organizacija zdravstva
In kljucno kot
5. Z napotnico osebnega zdravnika oz. Ze z zdr. Izkaznico dostop do VSEH ZDRAVNIKOV Z LICENCO, KI ZELIJO DELAT ZA ZAVAROVALNICO.
BREZ IZJEM.

https://n1info.si/novice/mnenja/kolumna-dr-alojza-ihana-zdravniki-in-place/

https://mladizdravniki.si/scuvanje-proti-zdravnikom/

Se tole dodam kot tipično razpoloženje v Sloveniji med slovenskimi zdravniki in na medicinski fakulteti. Naj se ljudje vprašajo, če jim je kot pacientom, sedanjim ali bodočim, to res v interesu. In ne če jim ni, naj se obrnejo proti hujskačem in ne proti zdravnikom in proti parazitiranju na denarju, ki bi moral biti namenjen pacientom in zaposlenim, pa ga na veliko v milijonih kradejo v spregi s podkupljeni politiko. Pomislijo naj med drugim na lastnike Mladine in 5 krat preplačane žilne opornice, ob močnem čakanju na operacijo kolka naj pomislijo na 2-3 krat preplačane končne proteze. In pomislijo naj na to, kar je povedal pred dnevi dr. Brecelj o SD in Onkološkem inštitutu in zakaj je odslovil Branka Gabrovca, vodilnega v zdravstveni politiki SD in trenutnega šefa NIJZ ( ki se je šolal na prometu in logistiki in doktorat izpeljal na kranjski Sorboni), zdaj pa igra medicinskega strokovnjaka.

Kakorkoli obračamo je bolno, da vsem besedam in kritikam obnavlja in obnavlja sistem, ki koristi dobaviteljem na račun pacientov in na račun zaposlenega zdravstvenega kadra. To je neučinkovit in korumpiran sistem, za katerega sta odgovorni in kriva oblast in ZZZS, ki preusmerjanja ost upravičene kritičnosti bolnikov, ki čakajo in čakajo na tiste, ki sploh niso krivi in se trudijo, pogosto preobremenjeni, v glavnem dobro strokovno usposobljeni in v primerjavi s svetom podpovprečno nagrajevani po najboljših močeh. Taka oblast, ZZZS in medijska sluzinčad so pervezija in blokatorji normalnosti v drzavi, ki je niso niti hoteli, a si jo zdaj kar lastijo proti vsem uzancam demokracije in zdrave pameti.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bojda prinašalo zavarovalnicam bajne dobičke, zato so prispevek prenesli k ZZZS. Tam pa bodo ta vplačila naredila sto in več milijonsko luknjo. Preko koncesionarjev se baje tudi zlivajo dobički v zasebne žepe, zato jih je treba ukiniti. Da ne omenjamo, da za ordinacijo, ki jo ima nismo plačali mi, ampak on sam. Za tisto v javnem zdravstvenem domu pa smo. Potem se bodo pacienti teh koncesionarjev postavili v vrsto pri javnih zavodih. Ali bodo zato vrste krajše? Bo zaradi tega kdo lažje našel osebnega zdravnika. Nič pa nisem zasledila, kako se bo stopilo na prste dobaviteljski mafiji. Na leto ukradejo iz zdravstvene blagajne preko 400 milijonov s tem, ko se preplačuje medicinske pripomočke in ostali materjal. Pa če se obrnemo malo stran od zdravstva. Nikogar ne moti koliko našega denarja se preliva v zasebne žepe od tega, kar plačamo z računom za elektriko. Cene so neznosne in pravi šok nas bojda čaka z novim obračunom omrežnin. Vsa elektro infrastruktura, elektrarne, vključno z jedrsko, so se gradile iz davkoplačevalskega denarja. Dobiček bi se moral vračati nazaj v to branžo,ne pa v zasebne žepe. Kdo je podpisal pogodbo, da sme elektriko iz Krškega prodajati samo nekdo, ki trdi, da je to njegovo podjetje zasebno in ni dolžno pojasniti zakaj je npr. nakazalo dobrih 100.000 eur nekemu podjetju. Trgovati z najcenejšo elektriko in jo prodajati naprej po dražji ceni. Bi moral biti pa zares trot, da ti tako podjetje propade in za to ne rabiš doktorata. Na ta račun si izpačuješ bajno plačo in bajne dobičke. Zgradiš sončne elektrarne in prodajaš elektriko državi po pogojih, ki jih določajo ljudje, ki si jih sam nastavil. Res smo dopustili, da so iz naše države naredili še nekaj hujšega kot so Butale.

Tranzicija je nekako obšla zdravstveni sistem in nastale so razmere, ki jih lahko mirno opredelimo kot razsulo, v katerem nihče ni zadovoljen, ne pacienti ne zdravniki in ostalo zdravstveno osebje.

Ni prav, da državljani plačujejo razmerom visoke zdravstvene prispevke, s katerimi se vzdržuje potraten in neučinkovit javni zdravstveni sistem, ko človek potrebuje zdravljenje, pa se mora zateči v zasebne zdravstvene ustanove kot samoplačnik, če hoče priti do zdravljenja v primernem roku.

Med tranzicijo kot družba nismo znali vzpostaviti zdravstvenega sistema, ki bi na pacientom prijazen način omogočil konstruktivno sobivanje javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja.

Zdravniški ceh se je prvenstveno potegoval za plače v javnem zdravstvu in v javnosti ustvarjal vtis, kot da je to centralni problem zdravstvenega sistema. Ceh je v več stavkah dosegel več povišanj plač, razmere v zdravstvu pa so ostale enake oziroma se poslabšujejo.

Pravijo, da je norost, če stalno ponavljaš eno in isto dejanje in pričakuješ drugačen rezultat. Pričakovanje, da bo sedanja zdravniška stavka, ena od mnogih doslej, kakorkoli prispevala k ureditvi zdravstvenega sistema, je brez vsakršne podlage. Če bi bil cilj stavke reforma sistema, bi zdravniški ceh predstavil obrise te reforme. Žal smo še daleč od česa takega.

Politika,pred vsem pa prepotentni Golob, se ne zavedata, da se zdravstvene krize ne da rešiti s kozmetičnimi ukrepi, še manj pa s silo.
Ošabnost Goloba pa izbira najslabšo pot, napoveduje silo.
Po svojem hlapčiču dr. Janezu Markežu, ki ni zdravnik, da ne bo pomote, je v Sobotni prilogi Dela sporočil, kaj nadutemu Golobu preostane, da zlomi zdravnike, če ne bodo pokorni.
Zdravniki se ne upirajo zaradi plač, pa tudi zaradi dela ne, pač pa zaradi preživelega in neustreznega zdravstvenega sistem, kjer so zdravniki samoupravljalci sužnji političnih aparatčikov, ki jim delijo miloščino, po načelu, ti si priden, ti pa nisi.
To je žaljivo, to najeda dostojanstvo.

sem večkrat prebral odziv Mirka s pismom Janeza Koprivca in iz vsebine razberem vsaj:
1. oblast z omejevanjem veljavnosti koncesij duši obstoječe koncesije, ki so cenejše in bolj učinkovite
2. oblast na podlagi veljavnih predpisov, tudi za bolezen, ki nima nikakršne povezave z delom, poškodbo pri delu ali neustreznimi pogoji dela, dodatno bremeni delodajalca.
3. sistem je neustrezen in v duhu slovenskega reka "za vsako rit raste palica in več časa kot bo rastla, bolj bo debela", nas bo rit še fino bolela
4. relacija Zavarovalnica ZZZS - pacient ne temelji na cilju zagotoviti pacientu zdravje, pač pa na finančni izravnavi prihodkov z odhodki

dr. Janez predlaga rešitev ki temelji na prosti gospodarski pobudi tudi za zdravstvo, kar absolutno podpiram. Strinjam se tudi z mnenjem, da se je FIDES stavke lotil zelo nespretno.

Primerjava plače dr. Kontestabile s plačo čistilke me ne moti. Sem celo prepričan, da bo v par letih plača vodovodarja večja od plače vsakega zdravnika v javnem sektorju. Seveda, ob pogoju, da bo plačo zdravnika določala država, plačo vodovodarja pa trg. Če pa bo v zdravstvu deloval trg, potem pa bomo imeli zdravnike z visoko plačo in vsi bodo hoteli njihovo storitev in zdravnike z nizko plačo .. Pri vodovodarjih pa je že sedaj tako.

Zdravnike cenim in kar mene zadeva, bi imeli 4x večje plače kot doslej, a tudi bisveno večjo ofškodninsko odgovornost. Kar zadeva stavko, načeloma razumem, da bi v situaciji, ko Holobja vlada provladne NVO zaliva z denarjem in ko praktično že povsod zahtevajo višji kos javne pogače za plače (zlasti dodniki, şolniki itd), bilo skrajno neumno ne pristaviti piskrčka še za dvig zdravniških plač. Stavko načeloma podpiram, a me hkrati zelo moti, ker stavka ne naslavlja pravih problemov v zdravstvu: vse bolj očitne tendence po ukinjanju koncesionarjev, ni zahtev po ukinitvi socialističnega mastodonta ZZZS, zahtev po reformni organizaciji zdravstva v prid pacienta z zgledi po delujočem npr. avstrijskem modreu, reševanja čakapnih vrst, pomanjkanja zdravniških kadrov in še in še. Na perjadno logiko "deli in vladsj" pa ne pristajam. Če levnuharski mefiji z javnim trobilom udtihajo po zdravnikih, je toliko več razlogov za to, da mi pa te iste zdravnike podpremo. Bi si pa res želela, da bi se stavka tako hudo zaostrila v nasprotovanju skorumpiranemu socialističnemu zdravstvu, in ne zgolj zaradi plač.

Dragi zdravniki, imate vso našo podporo!

Potrebno je prenehati z dajanjem obliža na slovenski socialistično-državnoplanski zdravstveni sistem!

Zahtevamo JAVNO zdravstvo in NE DRŽAVNEGA!
Javno zdravstvo z mrežo državnih in koncesionarskih zavodov.
Javno zdravstvo z konkurenco zavarovalnic
Javno zdravstvo kjer denar sledi bolniku in zavarovalnica povrne stroške zdravljenja ne glede na to, pri katerem deležniku v sistemu ponudnkov se je bolnik zdravil
Javno zdravstvo, kjer je bolniku v vsakem trenutku znana vsebina njegove zavarovalne košarice

Zdravnik: Zakaj ne stavkam?
Janez Koprivec

Družinski zdravnik v Poljanski dolini Janez Koprivec Foto:Robert Dolinar

Spoštovani! Ker me razen mojih 1600 pacientov ne poznate, se vam za boljše razumevanje besede predstavim. Sem družinski zdravnik, koncesionar v Poljanski dolini s četrt stoletja izkušenj. Z menoj delajo še kolega specialist družinske medicine, tri specializantke, dve diplomirani in ena srednja medicinska sestra, občasno še študentje različnih fakultet. Tudi njim sem hvaležen, da ne stavkajo, zato v teh dneh lahko na vprašanje pacientov citiramo staro Diarejo: »Ne stavkamo! Vedno tako hitro delamo.«

Glede na to, da sem že v drugem delu ustvarjalnega obdobja in sem preskočil že kar nekaj stavk, ki so tudi meni prinesle določene bonitete, me med kolegi zmoti občutek, da je pravica do ne stavkanja zapostavljena pravici do stavke. Pa ker nimam nikakršnih političnih ali drugih funkcionarskih ambicij s strokovnega področja, ne bo čisto nič narobe, če se kdo z menoj ne strinja. Bratstvo in enotnost je umrlo in res moramo biti hvaležni, da je enotnost potrebna le redkokdaj, kot je bilo to leta 1990, večino drugih idej o enotnosti so le še želje po enoumju. In tega res ni malo.

Moja stavka bi prizadela mojega pacienta, ki sem mu že sicer včasih težje dosegljiv, ki čaka na specialista predolgo že danes, na operacijo izrabljenega kolka nekajkrat dlje kot v zahodnih državah in ki v večji meri res ni kriv, da imamo slab zdravstveni sistem. Ne govorim o kolegih zdravnikih in drugih naših sodelavcih, nekateri so res odlični in jih skušam posnemati. Seveda bi pacient lahko izbral drugo oblast, tako sedanjo, kot vse prejšnje, ampak mislim, da imamo oblast prav tako, kot si jo s tako kratkovidnim demokratičnim razmišljanjem zaslužimo. Spremeniti državo ni majhna reč, spremeniti način razmišljanja ljudstva, je še mnogo večja.

V družinski medicini je velik primanjkljaj kadra. Ne stavkam, ker ne verjamem, da bo zaradi dviga plačnih razredov vsem zdravnikom po vrsti v kadrovsko močno podhranjeno družinsko medicino prišlo več mladih. Specializant družinske medicine je že danes nagrajen za odločitev za naš klub, pa pretiranega navala kljub temu ni.

Pogledal sem naokrog po izvajalcih in preveril kdo stavka. Bolj tak nesistematičen pregled mi pove, da več stavkajo v javnih zavodih in manj koncesionarji. Čisti zasebniki, kjer storitve dobite le za evre, ne stavkajo, ker so plačani le od svojega dela in ne od prisotnosti na delu. Skratka, za umetniški vtis, tam ne dobiš nič. Ne stavkam, ker iz nobene stavkovne zahteve nisem zaznal, da bo moja koncesija, ki je imela leta 2009 rok trajanja 25 let in je bila nato leta 2017 skrajšana le še na 15 let doživela avtomatsko podaljšanje do penziona, kot bi ga imela, če bi delal v zdravstvenem domu. Ta diskriminacija se po stavki ne bo ukinila kljub temu, da je za pacienta zdravstvena oskrba pri koncesionarju cenejša kot v javnem zavodu. Prostore v katerih delam sem si zgradil sam iz prihodkov, ki jih dobim za opravljanje dejavnosti. Prihodki od dejavnosti so za mojega kolega v zdravstvenem domu enaki, le da mu je prostore zgradila občina in jih praviloma od nje prejme v brezplačni najem (mogoče je kje kakšna izjema, pa je na poznam). In kdo je občini zgradil zdravstvene domove? Pacient. Vsaj za razliko najemnine je koncesionar za pacienta cenejša zdravstvena oskrba. Le zakaj bi hrepeneli po dražji oskrbi, če je cenejša vsaj tako dobra?

Ob iskanju stavkovnih zahtev, zasledim izjavo, kjer se jim je nekoliko zareklo, da se s stavko preprečuje odhajanje kadra iz javnih zdravstvenih zavodov. Verjetno le ni bilo tako mišljeno, vsaj uradno ne, ker smo del javnega zdravstva tudi koncesionarji, res pa je, da tam takega odliva kadra ni. Tako tudi ta stavka ni nikakršen premik stran od državno planskega zdravstva, kjer na začetku leta definirajo, da bodo državljani letos imeli 4000 izrabljenih kolkov, 1000 izrabljenih kolen in 3000 žolčnih kamnov. Bog ne daj, da vas pod desnimi rebri uščipne na 3001. mestu. Postavijo vas v vrsto za prihodnje leto. Tako je bilo v socializmu, imamo še danes in tudi po stavki ne bo nič drugače. Berem, da so trenutno največji problem stavke neizdani bolniški listi. Bo že držalo. Bolje bolniški list v roki, kot operiran žolčni kamen.

Prav tako ne stavkam, ker v nobeni zahtevi nisem začutil, da bom plačan po svojem delu oz. učinkih mojega dela na zdravje pacienta. Še naprej bo plača odvisna od sivine las, ki se mi progresivno veča, kot plača vsakega javnega uslužbenca, skoraj neodvisno od količine in kakovosti dela. Zakaj tisti, ki dela veliko in dobro ne bi imel dobre plače pa četudi na začetku poklicne poti. Pacienta ne zanima kakšna je barva mojih las, ampak kakšni so moji izdelki. V vsaj malo tržnem zdravstvu, ki zna prešteti vsaj žolčne kamne, izrabljene kolke in plača po učinku, velikih normativov niti ne rabimo. Potrebujemo nadzor nad kakovostjo dela in plačilo po tej normi.

Prav tako ne stavkam, ker nikjer v zapisanih zahtevah ne vidim, da bo denar, ki se trenutno zbira le še pod eno zdravstveno kokljo z imenom ZZZS, porabljen bolje, da bodo slovensko pregrešno dragi medicinski materiali dobili normalne, evropske cene in da mi bo kot pacientu storitev na voljo takrat, ko jo bom rabil in ne šele ob rokih državnega plana. Prav tako med zahtevami ne zasledim, da se bodo po uspešni stavki iz gnezda ZZZS umaknili predstavniki dobaviteljev. Mar oni res najbolje vedo, kaj in po kakšni ceni je najbolje za mojega pacienta? Kmet v ogrado z ovcami postavi psa čuvaja in ne njegovega sorodnika volka. Težko rečem, da je bila ukinitev dodatnih zavarovanj slaba poteza, me je pa te še dodatne koncentracije kapitala na enem mestu resnično strah. Če smo prej z dodatnimi zavarovanji imeli fikcijo trga, danes niti fikcije več ni. Imamo pa vedno večje število zavarovalnic, ki za dodaten denar ponujajo prednostne obravnave, kar pomeni, da pacient za tako storitev plača dvakrat; prvič v obvezno blagajno in drugič iz potrebe, ker iz prve blagajne storitve v doglednem času ne prejme. Sistem postaja podoben RTV prispevku, ki ga plačujemo vsi, gledamo pa POP TV (z brezplačno reklamo se jim oddolžujem za ne gledanje). Če je to zametek trga, me ne moti, če pa je to še ena od oblik slovenskega preplačevanja zdravstvenih storitev, pa upam, da bo zmotila še koga.

Prav tako med stavkovnimi zahtevami ne zasledim nujnih strukturnih sprememb, ki jih bo naše zdravstvo moralo doživeti, če bomo pacientu želeli nuditi evropsko kvalitetne storitve, ker v nedogled pa pacient res ne bo več verjel, da je naše zdravstvo najboljše in najcenejše. In med te spremembe sodijo tudi ukinitev koncesij in dodelitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti vsem, ki izpolnjujejo pogoje, izenačitev pogojev dela vsem oblikam zdravstvenih izvajalcev, vzpostavitev zavarovalne police med zavarovalnico (zavarovalnicami) in pacientom, kjer bo zapisano kaj pacient dobi in koliko ga to stane ob pričakovanem oz. prekomernem trošenju in kjer bo zavarovalnica (ne zdravnik) razlagala, zakaj bo pacient za določeno storitev moral dodatno seči v žep in tako naprej v smeri trga, ker trg ve, koliko žolčnih kamnov nosijo v tem letu državljani, socialistično planiranje pač ne. Javno zdravstvo je zdravstvena storitev za javno zbrani denar, ne glede na to, kdo jo nudi. Javni zavod še ni javno zdravstvo; lahko pa je.

Na področju zdravstva je v Sloveniji zelo malo močnih igralcev. V eni ekipi so dobavitelji, v drugi javni zavodi, v tretji ZZZS, v četrti sindikati potem pa igralcev za močno moštvo že zmanjka. Seveda je nekje vmes še osebje iz slačilnice, ki pa stavi na igralce vseh obetajočih ekip in se na igrišču ne izpostavlja. Nič ni narobe, če se sindikati borijo za pravice delavca, kamor sodi tudi zdravnik in se zahteva, kar je že bilo obljubljeno s strani vlade konec leta 2022. Slabo pa je, če se pričakuje, da bo sindikalni boj prinesel nujne strukture spremembe, ki bi državno plansko zdravstvo spremenilo v dejansko javno zdravstvo, kot ga poznajo na Zahodu. Trenutna stavka je odlična medijska tema, ki bo vladi omogočila še en zapravljen mandat brez sprejetja obljubljene reforme.

Na začetku stavke se je zgodila še druga stavka, oz. protest pod skupno zvezdo Glas ljudstva. Slednji se zelo jasno zavzema za ohranjanje državno planskega zdravstva, ki ga že imamo in stavkovne zahteve sindikata v marsičem niso velik odmik od tega. In za take manevre vzdrževanja starih struktur očitno ni težko pridobiti finančnih sredstev o katerih enormnih količinah so pisali že drugi in poženejo namazan medijski tank. Prav ti, ki se danes najbolj glasno zavzemajo za državno plansko zdravstvo, so zajadrali na valu zavračanja zaščitnih ukrepov v času epidemije, zaradi česar so ljudje umirali. Dobro se jih spominjam iz ljubljanskih ulic na tiste petke, ko sem se vračal iz moje priložnostne skromne pomoči covid oddelku KC Ljubljana in priznam, da me je bilo srečanja z njimi strah, ker nisem bil na kolesu, nisem imel piščalke, transparentov in tudi po videnem na covid oddelku nisem delil njihovega mnenja in še manj razpoloženja. Menim, da ni dobro, če namesto nas pacientov odločajo razni Glasovi, lahko pa je ta moja misel povezana le s poklicno napako zdravnika, ki ob dodatnih glasovih razmišlja, kako bo nesrečnika prepričal, da je tisti glas odveč in bi bilo verjetno zanj najbolje, če obišče psihiatra. In ta Glas ljudstva živi od denarja ljudstva in si je poleg sredstev ljudstva vzel še njegovo besedo. Prosim, da z mojo ne operira.

Dolgo že delam. Vem, da večina pacientov na mojo besedo nekaj da, pa vendar do danes nisem slišal niti enega, ki bi mi rekel: hočem k zdravniku iz javnega zavoda oziroma h koncesionarju. Seveda pa me pogosto prosijo za priporočilo in priporočene ne sortiram na javne in zasebne, ampak na odlične, povprečne in tudi tiste, ki si ne zaslužijo niti plače zdravnika, ki je izhodiše za trenutni sindikalni boj. Ob mojem imenu se je podpisalo 1600 pacientov, pa v to številko ženin podpis niti ne štejem, zato se mi zdi prav, da sem jim na voljo tudi v času stavke in da za njih zastavim besedo še kje. Tudi oni jo kdaj zastavijo zame in sem jim hvaležen. Več od tega ne znam in dlje ne sežem. Mogoče bo za koga že beseda preveč in ker vem, da so slednji praviloma večji in močnejši, si bodo že opomogli, jaz pa si bom ob njihovem nestrinjanju v misli priklical besede Steva McQueena iz filma Metulj: »… še sem živ.« Žal ne vsi, ki bi lahko bili v dobrem zdravstvenem sistemu.

Seveda bo nekoč pacientu potrebno povedati, da bodo spremembe na bolje lahko tudi bolele, kot je kljub vsem možnim analgetikom v zdravstvu še vedno kdaj. Socializma bo nekoč tudi v zdravstvu konec in bo večja poraba storitev tudi več stala. Nedopustno se mi zdi, da pacient kliče danes v ambulanto, ker mu je zmanjkalo zdravila A in bo ponovno klical čez dva dni, ker je ugotovil, da nima zdravila B in čez en teden še tretjič, ker ne ve, če mu napotnica za specialista še velja. Ko ga bo tak klic stal nekaj evrov, bo sestra dvignila dva telefona manj, jaz pa mu bom lahko rešil vse tri težave hkrati in povečala se bo naša dostopnosti. Druga boleča točka bo analiza, zakaj smo Slovenci tako nenormalno pogosto bolni. V letu 2021 je povprečen državljan preživel v bolniškem staležu en mesec, en mesec je bil na dopustu, en teden je praznoval, ob tem pa v slabih desetih mesecih leta res težko zaslužiš za dvanajst spodobnih evropskih plač z regresom in božičnico vred. Ali bomo rekli, da delo nekaj velja in bo okrevanje doma plačano slabše, ali pa lahko rečemo, da delo ne velja, ker z našim delom služimo še za vse okrevajoče; tiste okrevanja zelo potrebne in tudi one druge, ki so spoznali, da med delom in okrevanjem ni velike finančne razlike. V tem drugem primeru pozabimo na evropske plače in tako zdravstvo.

Sicer pa lahko povem, da imam z zdravniško plačo mnogo boljši standard od mojih staršev in da če me bodo po sindikalni zmagi pahnili v še višji razred, zato še ne bom bolj srečen. Žal ni tako enostavno.

Federico stavko 100% podpiram! Vztrajajte!
Je pa tudi čas, da iz svojih vrst izločite dvoživke. Ne more isti sindikat podpirati tistih, ki dobijo dohodek zgolj iz svojih ustanov, kot tistih, ki imajo še "popoldansko obrt."

pa glih Jakea Gylenhaala ste vzeli za AI generated sliko :)

Zdravnika potrebuješ, ko zboliš. Zdravnik ti s svojim znanjem in izkušnjami pomaga k ozdravitvi. Usposablja se več let za nas. Država naj bi organizrala medsebojni odnos, kar pomeni, da bi bile te usluge dosegljive vsem. Zdravniki naj bi bili temu primerno nagrajeni. Ne poznam druge službe, ki bi bila tako zavezana človeku in tako nepogrešljiva. Okoli zdravstva so se nabrali vplivneži, ki služijo miljone in hkrati onemogočajo, da bi naš zdravstveni sistem bil primerljiv z Avstrijskim ali EU. Vlada je del ta klike, škoduje nam in državi. Upam, da bodo ljudje pogruntali, da bistveno bolj potrebujemo zdravnike kot to nesposobno vlado.

Ja, ok, saj vemo metoda deli in vladaj, to je jasno. Ampak resnici na ljubo imate pa v lastnih vrstah tudi kar nekaj požrešnih krapov, ki jim je skrb za pacienta postranska stvar. Pa to, da svojo plačo primerjaš s čistlkino, je v resnici poden od podna.

S takimi "analizami", ki apelirajo zgolj na čustva bralcev, ne bomo prišli nikamor. To je čisto navadna demgaogija in podcenjevanje javnosti.

Kaj zdravniki zahtevajo poleg višjih plač?
Kaj je narobe in zakaj v sedanjem zdravstvenem sistemu?
Kakšna je njihova vizija zdravstvenega sistema?

Odgovore na taka in podobna vprašanja pričakuje javnost. Če v javnosti nastaja vtis, da gre zdravnikom samo za višje plače, je to zato, ker teh odgovorv ni. In zakaj jih ni?

Zelo dobro povedano. Ob prvi priliki nesem moji zdravnici darilo v podporo.
Sicer ne stavka, ker je koncesionarka. Kljub temu. Komunizem je cvetel na tem, da delil ljudi.