Zasl. prof. dr. Lovro Šturm: Človek znanja, vrednot in poguma

Kot sem nekje že zapisal, so predavanja profesorja dr. Lovra Šturma v času študija na Pravni fakulteti v Ljubljani o temeljih svobodne in demokratične ureditve in postulatih vladavine prava, začinjena z doktrinarnimi odločitvami prve sestave slovenskega ustavnega sodišča, opirajoče se na stališča nemškega ustavnega in ameriškega vrhovnega sodišča, pri meni dokončno utrdila premislek, da je pravo lahko le tisto, kar je dobro. Kot merilo slednjega je profesor izpostavil človekovo dostojanstvo. Pa ne samo to. Njegovo izvajanje je nosilo bistven poudarek: da si je potrebno za dobro ves čas in vztrajno prizadevati.

Mlad človek ima zaradi entuziazma in pričakovanja, ki ga nosi v življenje, veliko danost. Slednjemu bi lahko rekli odprtost za besedo. Preiskovanje besede je proces, ki omogoča, da vsakdo vztraja na poti sprememb na bolje. Profesor Šturm se je morda, prirojeno ali pa privzgojeno, na podlagi svojih dolgoletnih pedagoških in bogatih znanstvenoraziskovalnih izkušenj zavedal, da je ob besedi, ki vodi k dobremu, pomemben predvsem zgled.

Na svojem strokovnem in znanstvenem področju je bil vizionar. Že leta 1969 je v okviru raziskovanja s področij upravnih znanosti in upravnih procesov prepoznaval nujo pri vzpostavitvi metode mrežnega planiranja v javni upravi, katere nadgradnja je vodila v avtomatsko obdelavo podatkov in nepogrešljivo uporabo računalniške tehnologije. Danes se to nezadržno nadaljuje v proces globalne digitalizacije. ­Ta lahko v Sloveniji črpa tudi iz bogatih izkušenj Šturmovega pionirskega pristopa pri sooblikovanju računalniških tehnologij in izobraževanju strokovnega kadra.

Nemogoče bi bilo njegovo delo omejiti zgolj na doprinos na znanstvenem področju. Namreč ni pogledoval v prihodnost le na svojem raziskovalnem področju, četudi ta opus obsega več kot 130 avtorskih del in precej več avtorskih objav in nastopov, znanstvenih raziskav, temveč širše. Bil je med ustanovitelji Demosa. Aktivno si je prizadeval za prve poštene demokratične volitve v svobodni Sloveniji. Kot je večkrat izpostavil, so te bile demokratične, niso bile pa poštene.

Kot razumnika ga je vodilo znanje. Kot pokončnega človeka so ga vodile vrednote. Kot domoljuba ga je vodil pogum.

Kot ustavni sodnik je zaradi mnogih izkušenj  s prejšnjim totalitarnim režimom gojil in utemeljeval zavedanje o pravni diskontinuiteti. Pri tem se je skliceval tudi na profesorja Pitamica, sploh glede razumevanja narave prava, načel svobodne in demokratične družbe ter predpostavk omejitve oblasti. Duha Ustave, če si lahko sposodim besede sodnika Jana Zobca, je iskal v vrednostnem središču slovenske pomladi. Svoje utemeljitve je črpal iz doktrinarnih izhodišč predvsem nemškega, francoskega in ameriškega ustavnega sodišča, ki so bila do tedaj v naši ustavnosodni praksi nepoznana. Institut ustavne pritožbe je s Šturmovim razlogovanjem dobil povsem nove razsežnosti. S svojimi pogledi in z razlago Ustave je pustil neizbrisne sledi. S prvim komentarjem Ustave so te vidne na mizi slehernega pravnika.

Na pravosodnem ministrstvu sem ga imel kot sodelavec privilegij spoznati pri opravljanju najodgovornejših nalog. Naj poleg vseh pristojnosti ministra, vodenja delovnih skupin, predsedovanja Svetu Evropske Unije in njegovega zakonodajnega angažmaja, omenim zgolj eno. Izkop posmrtnih ostankov po vojni pobitih ranjencev iz brezna pri Konfinu. Šele ko sem v strašljivi globini in tišini brezna stal na dnu ob kupih kosti, svetinjic, ortopedskih in medicinskih pripomočkov, ki so jih, potem ko so očistili brezno zemlje in kamenja, skrbno iznašali arheologi, sem prepoznal tektonske odločitve Šturma za razumevanje, pomiritev in popravo medvojnih in povojnih krivic na Slovenskem. Ustanovitev Študijskega centra za narodno spravo je logično nadaljevanje njegove temeljne zavezanosti iskanju resnice.

Vodenje poslovne fakultete na Katoliškem inštitutu, kjer sva ponovno sodelovala, je Šturm prevzel z veliko vnemo. Oblikovanje povsem novega študijskega programa in njegove nadgradnje, zbiranje dragocenega knjižničnega gradiva, povezovanje s tujimi univerzitetnimi partnerji, angažiranje znanstvenih sodelavcev in oblikovanje najrazličnejših raziskovalnih skupin mu je bilo pisano na kožo. Prav tako kot mu je bila ljuba založniška dejavnost, s katero je v naš prostor prinašal nove ideje, ki so bile zakoreninjene v klasični evropski demokratični in pravni misli. Prevod Hayekove Ustave za svobodo ali Doba ekonomistov sta le dve od najbolj znanih.

Pomemben prispevek strokovnega in siceršnjega profesorjevega prizadevanja je bilo uresničevanje posameznikove svobode, zlasti verskega prepričanja. Ne zgolj Zakon o verski svobodi, ki je bil sprejet na podlagi strokovnih izhodišč Inštituta za pravo človekovih pravic, čigar direktor je bil prav Šturm, temveč tudi številni sporazumi z verskimi skupnostmi, ki jih je predlagal, so bili izraz benevolentnega odnosa do položaja vernikov in različnih verskih skupnosti.

Pluralnost je bilo njegovo vodilo. Kot šolski minister si je prizadeval za večjo avtonomijo šolskega prostora, ki bi se odrazila tudi s krepitvijo zasebnega šolstva. Ideje o izbiri šole, ki bi staršem dopuščale vzgojo v skladu s svojimi svetovnonazorskimi opredelitvami, mu niso bile tuje. V tem oziru je bil prepričan, da je zid, ki ga je ustavno sodišče postavilo v zvezi z varstvom negativnega vidika svobode veroizpovedi v šoli, nesorazmeren. Končno je sodišče v Strasbourgu tej tezi pomembno pritrdilo v zadevi Lautsi proti Italiji. Zopet se je izkazalo, da je Šturm videl več.

Na podlagi ugotovitev profesorja Kranjca o vrlinah dobrega pravnika, med katerimi kot prvovrstne omenja tri, znanje, vrednote in pogum, lahko sklenem, da je bil profesor Šturm med najboljšimi. Kot razumnika ga je vodilo znanje. Kot pokončnega človeka so ga vodile vrednote. Kot domoljuba ga je vodil pogum. Moja hvaležnost za njegov zgled in prizadevanja k dobremu, pa tudi za prijateljsko iskrenost, je velika in vsekakor trajna.