Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo

Praznujemo 30. obletnico padca berlinskega zidu, ki naj bi označeval konec hladne vojne in začetek procesa demokratizacije ter osvoboditve izpod tretjega fašizma 20. stoletja - komunizma. Toda velikokrat si izberemo določene dogodke za mejnike, ki naj bi bili ključni za premik države, regije v drugo smer. In velikokrat si predstavljamo, da je bil svet pred in po mejniku popolnoma drugačen. Vendar temu ni tako, kajti navada je železna srajca in ljudje se ne spreminjamo kar tako.

Najbolj tipičen primer tega je ravno Slovenija, ko pride do menjave oblasti in osvoboditve izpod desetletja trajajoče okupacije s strani komunistov. Danes realpolitično in z nekajdesetletno distanco lahko rečemo, da je bila tudi naša osamosvojitev do določene mere zgolj dopuščena. Ter zato tudi na prvi pogled tako uspešen projekt. Zid je padel, tako kot je padel berlinski, ampak pot od tam naprej pa je popolnoma drugačna.

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Nemci so svoj zid porušili in izkopali z vsemi temelji ter se kolektivno, vsaj v veliki meri, odločili, da za tak ali podoben sistem ni mesta v sodobni Nemčiji. Slovenci smo sicer pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

In nikakor si nočemo priznati, da so ravno ti neizkopani temelji in ti koščki razpredeni po celotni državni vertikali ter po celotni Sloveniji ravno to, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Zadnje čase so se po naslovnicah pojavljali članki, da so nas Čehi ekonomsko prehiteli. Pa verjetno še kdo, ki je svojo pot pred tridesetimi leti začel na novo, s padcem komunizma. Mi te svoje poti še vedno nismo začeli na novo.

Lepo, da praznujemo 30. letnico padca komunizma. Toda v Sloveniji lahko praznujemo le spotikanje in preobrazbo komunizma.

Kaj lahko praznujemo v Sloveniji?

Še večji problem pa je, da se poskušamo vračati. Želimo se vračati v ekonomski sistem, ki je živel na podlagi zahodnih kreditov in zaplenjenjem premoženja lastnih državljanov. Želimo se vračati v sistem, ki je moril, ropal, požigal in posiljeval lasten narod za dosego strankarskega cilja. Dokler vsa ta dejanja imenujemo kot človeške napake, ne sistemsko početje, podpiramo še tretji in največji element: laž. Umor, kraja in laž so tri postavke, po katerih je komunizem prišel na oblast.

Te tri postavke pa, po uradni interpretaciji zgodovine, ostajajo temelj naše državnosti; imajo pravico da se ponašajo s spomeniki na trgu (demokratične) republike ter dobivajo financiranje za nove filme, spomenike, proslave...

Lepo, da praznujemo 30. letnico padca komunizma. Toda v Sloveniji lahko praznujemo le spotikanje in preobrazbo komunizma. Dokler bodo temelji prejšnjega sistema nedotaknjeni in dokler bodo zidovi prejšnjega sistema slavljeni na državnih proslavah, lahko samo čestitamo Nemcem, da jim je uspelo. Ter se vsak dan trudimo, da bo nam tudi.

Osamosvojili smo se, osvobodili ne. Kajti edina točka programa komunistične revolucije, ki je uspela, je bila sprememba narodnega značaja. Kraja in laž sta kvaliteti v obliki "zrihtal sem si"; streljanje lastnih ljudi v hrbet po raznih grapah je "osvoboditev" in čakanje v vrstah za kruh, omejevanje šolanja na podlagi politične pripadnosti ter zapiranje drugače mislečih pa so "stari dobri časi".

Dokler je temu tako živimo v Potemkinovi vasi demokracije, ki ne bo nikoli zaživela v polnosti ter razvila vseh svojih potencialov.

[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]