Dimitrij Rupel: Pariški dogodki in literatura

Dimitrij Rupel se je v svojem članku na Portal plus dogajanja po terorističnih napadih v Parizu lotil s tremi literarnimi naslovi, ki so mu ob tem prišli na pamet. Gre za roman Ivana Tavčarja 4000, zgodovinsko delo Christopherja Clarka Mesečniki in za slavni slovenski roman Vladimirja Bartola Alamut.

Tavčarjev roman označuje verske, ideološke in politične razprtije v Srednji Evropi oziroma konkurenco, ki se je razvila v sklepni fazi slovenskega narodnega gibanja ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. To Rupel poveže z današnjim kulturnim bojem v Sloveniji med levico in desnico.

Kot sam pravi se je izkazalo, "da je od kulturnega boja do bombnega napada kratek korak ... nekaterim v Sloveniji bi prav prišla tudi občutljivost za odprte, vendar varne državne in zunanje evropske meje, da ne bi lahkomiselno predlagali njihove ukinitve."

Kratek korak loči tudi atentat in vojno, tukaj gre v Ruplovo mišljenje knjiga Mesečniki, v kateri ni mogoče spregledati epohalnih učinkov atentatov. Tako Rupel našteva atentate od atentata na srbskega kralja Obrenovića 1903 do atentata na Alda Mora leta 1978.

V Alamutu je povezava z današnjim dogajanjem očitna, saj v njem nastopa skrivna perzijska sekta, ki z hašišom in obljubo po nebeških užitkih svoje borce pripravlja na boj s sovražnikom.

Samo mislimo si lahko, če je tako tudi pri urjenju borcev ISIS-a pravi Rupel v svojem prispevku na Portalu plus, ter kaže na to, da je trk evropske civilizacije z islamom lahko soočenje z evropsko preteklostjo, verskih vojn in kulturnih bojev.