Domoljubje, omadeževani, a pristni nacionalni interes

"Prepričani smo, da je v Sloveniji dovolj domoljubov, do 20.000, in da bi gardo lahko vzpostavili," sem med branjem knjige slišal reči Aleša Hojsa v Odmevih. Nejeverno sem pogledal v ekran; misli resno ali je to samo njegova iluzija?

Na koga je mislil in koga je nagovarjal? Za potrditev dvoma mi ni bilo potrebno dolgo čakati.  Rezultati ankete med študenti, ki jo je izvedla kolegica z Domovine, so pokazali popolnoma drugačno sliko, kot jo je predstavljal Hojs. Ne samo, da 80 % povprašanih zagotovo ne bi šlo v nacionalno gardo, tudi ostalih 20 % mladih večinoma ni bilo povsem navdušenih nad njo.

Domoljubje stvar "zaostalih" desničarjev?

A to spoznanje se nikomur ne bi smelo zdeti čudno. Pred štirinajstimi leti smo ukinili naborniški sistem, zadnje dejanje ob prehodu v moškost, ki je mladim vbrizgalo še prepotrebno dozo domoljubja.

Za mladega človeka, danes oropanega izkušnje služenja vojaškega roka, bi morda vključitev v nacionalno gardo pomenila korak v smer obuditve patriotskega čuta in domoljubnega zavedanja.

"To vam manjka" in "mi smo se tam nekaj naučili", redno poslušam od starih nabornikov. In niso se naučili le postiljati postelje, ampak so tudi v praksi začutili, kaj pomeni varovati domovino, biti njen sestavni del.

Za mladega človeka, danes oropanega te izkušnje, bi morda vključitev v nacionalno gardo pomenila korak v smer obuditve patriotskega čuta in domoljubnega zavedanja. Namesto tega pa slovenski mladostnik v vseh mogočih medijih posluša govoričenje, da Slovenija ne potrebuje takšne desničarske paravojske. Kot da bi bilo domoljubje le stvar "zaostalih" desničarjev.

Ti, ki Slovencem odrekajo pravico do domoljubja, so najbrž pozabili, da je tudi "njihov" Ernesto "Che" Guevara v dvorani Združenih narodov vzkliknil: "Patria o muerte!"

Tudi desnica bi lahko storila več ...

A za takšno stanje niso krivi samo tisti s politične levice, tudi v letih desne vlade odgovornim ni uspelo v šole uvesti še kako pomembnega predmeta, ki bi otrokom in mladostnikom z zdravimi pristopi v srce zapisal ljubezen do svojega naroda in države.

Vedno znova se sprašujem, zakaj je naš učni program sestavljen tako, da se za naš narod najpomembnejših zgodovinskih dogodkov učimo povsem na koncu zaključnih letnikov, ko učitelje povozi čas, v glavah mladostnikov pa so zgolj še razmišljanja o užitkih prihajajočih počitniških dni. Tako pogosto smo zaprepadeni ob pregovorno slabi splošni razgledanosti Američanov, a še bolj bi morali biti nad nepoznavanjem lastne zgodovine s strani naše mladine.

Kot pozitivno domoljubno prakso lahko omenim ukrep nekdanjega šolskega ministra Milana Zvera, ki je od javnih šol zahteval, da na vidnem mestu stalno visi slovenska zastava. Po zdravi pameti tako samoumevna stvar je takrat naletela na veliko nasprotovanja, celo javnega posmeha.

Domoljubje je pristni nacionalni interes

Si glede na vse predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ob nenadnem drastičnem poslabšanju varnostne situacije kadrovsko podhranjena poklicna vojska potrebovala okrepitve v ponovni uvedbi naborništva? Sprašujem se, če bi domovino sploh še kdo želel braniti. Bojim se, da bi večina zamahnila z roko in dejala: "ah saj nam bo v kakšni drugi državi še bolje". Ali bi morda takrat, ko bi nam voda tekla v grlo, le spoznali svojo zmoto?

Ne gre za nacionalno gardo, ne gre za nabiranje političnih točk. Gre za problem, ki je vse večji in lahko nekoč postane neobvladljiv. Če ne bomo v domoljubju prepoznali nacionalnega interesa, lahko slej kot prej poskrbimo le še za dostojen pogreb svojega naroda.