[Video] Mag. Darja Barborič Vesel: Otroci se večkrat dotaknejo telefona kot starša (Vroča tema, 26. 8. 2026)

Vsak starš si želi, da bi njegov otrok nekoč znal poskrbeti sam zase, ter da bo pripravljen za samostojno življenjsko pot, ki prinaša raznovrstne preizkušnje in izkušnje. Vendar se pot do tega po prepričanju sogovornice v novi epizodi podkasta »Vroča tema« ne začne šele v najstniških letih, temveč veliko prej, že pred rojstvom otroka. V pogovoru je mag. Darja Barborič Vesel, dolgoletna sodelavka Familylab Slovenije in avtorica knjige (Vija vaja ven), spregovorila o tem, zakaj otroka ne moremo vzgajati šele takrat, ko vstopa v najstniška leta ter kako pretirana zaščita otroke pravzaprav ogroža, zakaj pametni telefon v rokah malčka ni nedolžna igrača in kakšno vlogo imajo pri vzgoji vrtec, šola ter širša skupnost.

Drevo in korenine

Pogovor smo metaforično odprli s podobo drevesa in njegovih korenin, torej z vprašanjem, koliko od tega, kar smo, dobimo od svojih prednikov in staršev. Darja Barborič Vesel je metaforo obrnila in dodala: »Ne uspeva vsako drevo povsod, včasih mora rastlina svoje korenine pognati v bolj zdravem okolju, kot ga je imela sama.« Vsak otrok je po njenih besedah drevo zase, ki poleg genetike in okolja raste tudi iz tega, kar naredi sam iz sebe.

Vsako drevo ne uspeva povsod. Vsak otrok je drevo zase.

Vzgoja se začne prej, kot si mislimo

Na vprašanje, kdaj pravzaprav začnemo otroka vzgajati, je sogovornica odgovorila brez omahovanja: »Veliko prej, kot večina staršev pomisli. Vzgajati se učimo že s tem, ko postanemo ljudje, ki se zavedajo, da s svojim ravnanjem vplivajo na svet okoli sebe. Med materjo in očetom se starševstvo začenja postavljati že z nosečnostjo, konkretno vzgojno delo nato poteka na dveh ravneh, spontani, torej v trenutku odziva, in domišljeni, torej vnaprej premišljeni.« Še pravi dolgoletna socialna pedagoginja.

Kaj je Family Lab spremenil pri njej 

Sogovornica ni skrivala, da tudi sama ni bila od nekdaj prepričana vzgojiteljica. Priznala je, da je bilo obdobje, ko so ji bili lastni otroci v breme, kar jo je pripeljalo do resnega premisleka o vzgoji in do odkritja pristopa FamilyLab, ki temelji na delu danskega terapevta Jesperja Juula. Ključno spoznanje je bilo, da otrok ne potrebuje popolnih staršev, temveč dovolj dobre starše, in da je vsak otrok bitje zase, ki ga je treba opazovati in nagovarjati na njemu lasten način.

Poplava nasvetov in izgubljene korenine

Zanimivo je sogovornica opisala tudi eno največjih sprememb zadnjih desetletij: »Med poplavo vzgojnih nasvetov, knjig, podcastov in spletnih skupin se starši danes hitro izgubijo, hkrati pa je vedno manj medgeneracijskega prenosa znanja med starimi starši in mladimi družinami«. Kot tudi poudarja, da so se v vzgojo poleg tega vse bolj naselili pravni jezik in iskanje krivde pri šoli ali vrtcu, medtem ko vprašanj odnosov ni mogoče rešiti s pravom.

Ko napravo dobi v roke otrok, ki je še ne zna obvladati

Eden bolj neposrednih delov pogovora se je dotaknil pametnih telefonov in tablic v rokah najmlajših. Sogovornica opozarja, da otrok, ki dobi v roke napravo, ki je ne zna obvladati, konča v položaju, ko naprava obvladuje njega. Slovenska stroka je po njenih besedah pri tem vprašanju popolnoma jasna: »Priporočila pediatrov o omejeni uporabi zaslonov starši v praksi pogosto ne upoštevajo.«

Nobenega otroka ni, pri katerem bi bil problem z elektronskimi napravami, ne da bi zadeva prišla od staršev.

Preveč zaščiteni doma, na cesti prepuščeni sami sebi 

Posebej nazorno je sogovornica opisala tudi paradoks sodobne vzgoje: »Majhne otroke danes varujemo pred vsakim, še tako majhnim padcem, udarcem, denimo pri plezanju po drevesih ali igralih, hkrati pa jim kasneje, ko jih nimamo več pod stalnim nadzorom, prepustimo električne skiroje in kolesa, ki jih pogosto uporabljajo brez čelade.« Kajti otrok, ki ni nikoli izkusil manjše poškodbe, po njenem prepričanju ne verjame, da se mu lahko kaj zgodi, kar lahko v najstniških letih privede do resnejših poškodb.

Otrok, ki do takrat ni imel izkušnje, da se lahko polomi, ne bo verjel, da mu bomo to samo povedali.

Frustracijska toleranca, veščina, ki izginja

Sogovornica je izpostavila tudi upad t. i. »frustracijske tolerance”, torej zmožnosti, da otrok prenese, če stvari ne gredo po njegovo. Po njenih opažanjih ta veščina pri današnjih otrocih strmo upada, idealno razvojno okno zanjo pa je med prvim in tretjim letom starosti. Prav ta zgodnja leta otroštva so po njenem mnenju ključna in jih pozneje težko nadomestimo.

Vrtec je po besedah Darje Barborič Vesel nastal predvsem zato, da so se lahko mame zaposlile, in za marsikaterega otroka iz težkih domačih razmer je res boljša izbira kot dom. Poudarja pa: »Ni pa dobro, če otrok v njem preživi osem ali devet ur dnevno, zato svetuje, naj se starši temu izognejo, kolikor je mogoče.« Podobno velja za šolo, je še dodala, in svetuje: »Ta naj ostane predvsem prostor dela, učenja in raziskovanja, dom pa naj ostane dom, kar velja tudi za mobilne telefone, ki jim v šolskih klopeh po njenem mnenju ni mesto.«

Šola naj bo šola, dom pa naj bo dom.

Otroci ne potrebujejo popolnosti, ampak bližino

Pogovor je sogovornica sklenila s pomirjujočim sporočilom za starše: »Otrok ne potrebuje dragih igrač, oblikovalsko opremljenih otroških sobic ali brezhibnih staršev, temveč predvsem njihovo bližino, pozornost in dovolj potrpežljivosti, začinjene z zdravo mero humorja.« In tega bi se morali starši zavedati že takrat, ko je otrok na poti rojstva.

Otrokom se ni treba bati. Otroci potrebujejo preproste stvari: da jih opazimo, da jih imamo radi in da se z njimi znamo nasmejati.

Prisluhnite celotnemu pogovoru z mag. Darjo Barborič Vesel.