Evropska kriza ali zaustavitev evropske integracije?

Prejšnjo nedeljo se je v Münchnu končala 56. varnostna konferenca, kjer so voditelji različnih držav govorili o aktualnih mednarodnih zadevah, med drugim tudi o prihodnosti Evrope. Kljub simbolnemu premiku v težkem in napornem procesu normalizacije odnosov med Kosovom in Srbijo, pa je konferenca pustila grenek priokus v evropski politiki. Poleg Macronove kritike do nemškega nedelovanja pri evropski integraciji, je konferenca pokazala arogantnost ameriške, kitajske in ruske zunanje politike do Evropske unije. V vsem tem je Slovenija, podobno kot druge manjše države, govorila veliko, a vsaj na prvi pogled, s praznimi besedami.

 Neučakanost Macrona

Najvidnejši dogodek same konference je bila Macronova kritika nemške kanclerke Merklove v zvezi s podporo nadaljevanja evropske integracije. Odkar je Macron predsednik Francije, Francija aktivno podpira globlje evropsko sodelovanje na področju finančne in vojaške integracije. Dolgoročni cilj je izgradnja skupne Evropske vojske in centralizacija monetarne unije.



Kljub temu Macronova kritika ostaja šokantna in si jo lahko razložimo samo na dva načina. Na eni strani je mogoče, da se Macron kritično opredeljuje do nemške polovice francosko-nemškega para, ki dejansko vodi Evropo, zaradi domače politike. Trenutno je francoska politična scena razburkana, in Macron verjetno ve, da lahko zviša nizko podporo javnosti le preko aktivnejše zunanje politike.

Macron poskuša prevzeti vodenje francosko-nemškega motorja evropske integracije in se pokazati evropski javnosti kot vodilni reformator.

Tako si je brez dvoma pridobil že nekaj točk s svojimi ostrimi izjavami o nedavnem Brexitu. Na drugi strani si prav tako lahko Macronova izjavo razlagamo kot javen pritisk na nemško kanclerko. Ta kritika kaže, da Macron poskuša prevzeti vodenje francosko-nemškega motorja evropske integracije in se pokazati evropski javnosti kot vodilni reformator. Kaj je resnica, je najbrž skrito v obeh argumentih in se torej nanaša na domačo in tujo publiko.

Čeprav sta v zadnjih letih oba spodbujala obuditev procesa evropske integracije, Nemčija ostaja s tem bolj tiha. Razloga za ta zastoj sta dva: aktualne spremembe v nemški notranji politiki in vprašanje nemškega financiranja Evropske unije.

Še pred nekaj tedni je bila Nemčija bolj stabilna od obeh partnerk, a s škandalom v Turingiji, kjer sta CDU in FDP sodelovala z AfD, se je situacija očitno poslabšala za Angelo Merkel. Njena naslednica na mestu vodje stranke, Annagret Kramp-Karrenbauer je bila prisiljena odstopiti, ker naj ne bi bila sposobna obvladati strankine centrale v Turingiji, s čemer je tudi odprla stare rane v CDU.

Zdi se, da je ta fiasko Merklove Macron skušal oportunistično izrabiti v svojo korist in se s tem pripraviti na podreditev novega nemškega vodstva, ki bo predvidoma zamenjalo Merklovo naslednjo leto.

Poleg stisk iz domače politike se trenutna nemška vlada previdno opredeljuje o Macronovih reformah tudi zaradi ekonomskih razlogov. Evropski trg se počasi ohlaja in nove nemške investicije v evropske projekte, ki neposredno niso povezane z gospodarstvom (ustvaritev Evropske vojske) v Nemčiji niso zaželene.

Vloga Slovenije v evropskem gledališču

 Dinamika v Evropski uniji se spreminja. Revitalizacija evropske integracije in nasprotovanje ZDA, Rusiji in Kitajski že deli Evropo. Na eni strani se prikazuje Francija, ki se zavzema za nove reforme, s katerimi bi ekonomsko in vojaško okrepili Evropo. Na drugi strani pa ostaja nekakšna stara Evropa, ki poskuša ostati racionalna in diplomatsko sodelovati z vsemi globalnimi akterji.

V tej dramatični perspektivi je treba tudi ostati realističen, konferenca v Münchnu kaže bolj na to, da Francija počasi prevzema motor evropske integracije, medtem ko se Nemčija ukvarja z domačo politiko in sledi Franciji pri zunanji. To se še posebej vidi pri izjavah nemškega predsednika Steinmeierja, ki se je približal francoski retoriki glede zunanjih zadev.

Kaj to pomeni za Slovenijo? Evropska dinamika se zagotovo spreminja, zato bi se tudi Slovenija morala premestiti v tej debati. Nenazadnje je ena najbližjih sprememb Evropske unije pred nami in blizu Slovenije. Govorimo seveda o širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan.

Med samo konferenco v Munchnu je Francija sporočila, da umika svojo blokado začetka pogajanj za pristop Severne Makedonije in Albanije v Evropsko unijo, kar bi pomenilo, da bi ta pogajanja ponovno zagnali. To bi lahko pomenilo, da bi lahko v naslednjih letih postala članica EU še tretja nekdanja jugoslovanska republika. Pri tem se morajo Slovenija in aktualni slovenski politični akterji zavedati, da je to priložnost in izziv.

Potrebno je, da Slovenija ostane prva južno-slovanska država v Evropski uniji in da pri tem ne pustimo, da nas druge države prihitijo.