Finance, spolnost, duhovnost – v skupnosti Iskreni ni tabu tem

Stara ljudska modrost pravi, da je družinska vera odvisna od moškega. Da moški družinsko vero »gor drži«. Zame je to velika čast. In velika odgovornost. Zelo podobna je moja izkušnja življenja v skupnosti Iskreni.

Dolgo sem iskal svoj prostor pod soncem. Svoje poslanstvo. Kot deček, fant, odraščajoči najstnik, študent in kot mlad odrasel moški. Mislim, da nisem edini. Ampak v tem članku ni mesto za pisanje o tem, kje vse in kako sem iskal svoje poslanstvo (morda mi kdaj o tem uspe napisati knjigo?), ampak bi rad na kratko delil, kje sem ga našel. No, v dobri meri mi je tudi prišlo nasproti. Marsikaj mi je bilo podarjeno. In za vse to sem globoko hvaležen.

To me bogati, spodbuja in žene naprej. Bližje, globlje in bolj predano.

Skupnost Iskreni me je privlačila že vse od idej o njeni ustanovitvi. Spodbudila mi je močan notranji proces analize svojega življenja, vrednotenja vsega narejenega in izzvala moja stališča o skoraj vsem. Posledično sva se tudi z ženo Klavdijo veliko več pogovarjala o sebi, o nama o najinih željah za prihodnost.

Očitno so bila izpostavljena prava področja: finance, spolnost, dom, duhovnost, Bog, odnosi, ne nujno v tem vrstnem redu. Do vstopa v skupnost sem se o teh temah pogovarjal (mislim pogovor na spoštljiv, ranljiv in iskren način) samo s Klavdijo. Kar je sicer bilo super. Toda sam imam potrebo svoje drže moškega, moža in očeta preverjati tudi z drugimi moškimi. In midva z ženo skupaj z drugimi zakonci. In skupnost Iskreni to možnost daje.

Na številnih srečanjih celotne skupnosti, kot je poletni tabor, sproščeno praznovanje Svete družine povsem ob koncu leta in vstop v novo sezono vsakega septembra doživim vso pestrost naše skupnosti, bogastvo življenja in razigranosti naših otrok. Na rednih zakonskih večerih se lahko kot zakonca empatično vživiva v pare, ki pričujejo ali zunanje goste, ki nam širijo obzorja ter se v miru pogovoriva z ostalimi zakonci. Na rednih mesečnih srečanjih malih skupnosti (trojk) pa gre za najbolj intenzivno deljenje življenja v vseh razsežnostih.

Seveda pa odločitev za vstop v skupnost poleg vsega veselja prinaša tudi določen napor, predvsem pa nas spodbuja k izstopu iz cone udobja. Ker smo si v trojkah zelo blizu, se dotikamo tudi intimnih, ranljivih tem, je to hkrati tudi večja nevarnost, da se ranimo. Da, tudi do tega pride. Ampak je to čudovita priložnost za soočenje s trpljenjem in pot k odpuščanju. Skupaj z ustanoviteljem skupnosti Barka, Jeanom Vanierjem, torej doživljam, da v skupnosti v resnici gre za odpuščanje in praznovanje.

Ampak je to čudovita priložnost za soočenje s trpljenjem in pot k odpuščanju.

Možje v skupnosti Iskreni se seveda pogovarjamo tudi o avtomobilih, o gradnji, o poslu in plačah, o športu in o politiki, kot vsi normalni moški. Tudi za nogomet, odbojko ali plavanje se ustvarijo priložnosti. Nikakor pa se ne ustavimo samo pri tem. Krasno je prijatelje, še več – brate, slišati o soočenju s trpljenjem, o osebni in duhovni rasti o tem, kako so našli svoje poslanstvo. To me bogati, spodbuja in žene naprej. Bližje, globlje in bolj predano.

Pa nazaj k začetku: če je družinska vera odvisna od očeta, je po moji oceni tudi vstop v skupnost Iskreni odvisen od moža. Žene se pozanimajo, vprašajo in opazijo, potem pa svoja spoznanja delijo z možmi. Ki pa jih je težje prepričati. Razumljivo, ko pa je na nas takšna odgovornost. Možje, vabim vas, da prisluhnete svojim ženam in sebi, če vam v življenju manjka kaj od tega, kar sem zgoraj opisal. Če vprašate mene, mi ni niti malo žal, da sva vstopila v skupnost Iskreni. Preverite, toda pozor: lahko vam popolnoma spremeni življenje.

Janez Cigler Kralj