Idealni svet slovenskih borcev za enakost spolov: emancipirana ženska na menedžerskem sestanku v burki

Kadar slovenski medijski mainstream začuti potrebo po zgražanju ali celo norčevanju iz dejanj ali stališč posameznika, oziroma skupine ljudi, so na tnalu praviloma državljani desnih, konservativnejših nazorov. A včasih se zdi, da večja konceptualna zmeda vlada v glavah tistih, katerih ideje je pod dežnikom strpnosti in tolerance javno zaželeno in potrebno z vso resnostjo spoštovati ter jim prikimavati.

Kako bi sicer lahko razložili duhovite nesmisle nekaterih v  njihovem gorečem boju za enakopravnost žensk v sodobni družbi?

Prapor uvajanja kvazi emancipacije zadnja leta vihti SD-jeva ministrica Anja Kopač Mrak, ki sodržavljanke posiljuje z nekakšnimi kvotami, ki določajo, kaj bi po njenih predstavah ženske v življenju morale početi. Po drugi strani pa ideja prepovedi burke v Zahodni kulturi zanjo in njeno stranko ne pomeni koraka k enakosti spolov, ampak potezo strahu in izključevanja. V tem primeru gre namreč za »legitimno pravico žensk do svobode izražanja«.

Pa človek razumi, če more.

Kaj je narobe s kvotami in kakšno zmešnjavo povzročajo, je v komentarju na Domovini lepo razložil (pristni) liberalec Rok Novak, zato se v podrobnosti ne bom spuščal. Zgolj za občutek je vredno omeniti vsakokratno komedijo prepričevanj mater, žena, sester, hčera, babic in ljubic, naj vendarle podpišejo soglasje za prisotnost na kandidatnih volilnih listah. S ciljem doseganja političnih kvot seveda, saj je za politiko zainteresiranih žensk enostavno premalo.

Podobno logiko kvot Kopač Mrakova zdaj želi uvesti še v podjetniškem menedžmentu, kar ponovno neizbežno vodi k spolni diskriminaciji moških in negativni selekciji pri izbiri po stroki najboljših kadrov.

Skratka, materiala za komedijo več kot dovolj, ampak, zanimivo, šaljivih sarkastičnih kontaktih oddaj na to temo iz naših radijskih sprejemnikov ne slišimo.

Bi se Mihi v eter denimo norčeval iz Francozov, češ, da če prepovedujejo burke, naj prepovedo še motoristične čelade in čebelarska pokrivala? Verjetno že, a tovrstno šale ne bi prišle dlje od statusa cenenega humorja brez prave družbeno-kritične globine.

Burka o burki

Se je pa dosti norčevalo iz predloga SDS o prepovedi burk na javnih mestih. Pripisalo se ga je desničarskem netenju strahu in paranoje, obenem pa se je popolnoma prezrlo vprašanje, ali je tovrstna javna prepoved v švicarskem kantonu Tessin, Belgiji in Franciji res plod predsodkov polnega zadrtega konservativizma. Mar pri tem res nimajo ničesar vrednote svobode, enakosti za vse ter pristnega liberalizma, po katerih te države slovijo precej bolj, kot Slovenija?!?

Bi se Mihi v eter denimo norčeval iz Francozov, češ, da če prepovedujejo burke, naj prepovedo še motoristične čelade in čebelarska pokrivala? Verjetno že, a tovrstno šale ne bi prišle dlje od statusa cenenega humorja brez prave družbeno-kritične globine.

Ujetniki dvojnega paradoksa

Sam nisem zagovornik prepovedi burk v Sloveniji, ker se mi zdi v sedanjih razmerah ta ukrep pretiran, navsezadnje pa tudi gre bolj za spreten strankin politični manever, kot pa za resen predlog.

Ne morem pa se načuditi samooklicanim borcem in borkam za emancipacijo žensk, katere po eni strani posiljujejo z kvotami, po drugi pa simbol ženske podrejenosti moškim razglasijo za sveto pravico do svobode izražanja.

Paradoks je dvojen.

Bomo na koncu v feminizirane poklice začeli uvajati moške kvote? Denimo obveznih štirideset odstotkov moških med vzgojitelji v otroških vrtcih in učitelji v javnih šolah?

Kaj so kvote druga kot pravilo, prepoved, prisila žensk, da se ukvarjajo z nečem, kar jih v povprečju zanima precej manj, kot nasprotni spol? A ni namreč tudi pravica žensk, da se množično odločajo biti učiteljice, vzgojiteljice, zdravnice, pa tudi gospodinje in matere, ne pa političarke, menedžerke, pilotke … pravica do svobodnega izražanja?

Bi morale biti vse drugo kar si želijo zgolj zato, ker si jih kot takšne predstavlja neka feministično zmedena ministrica? In kje so meje tovrstne neumnosti? Bomo na koncu v feminizirane poklice začeli uvajati moške kvote? Denimo obveznih štirideset odstotkov moških med vzgojitelji v otroških vrtcih in učitelji v javnih šolah?

Po drugi strani pa gre borcem za enakost spolov tako v nos, ko se Zahodni svet v imenu vrednot ženske enakopravnosti v svoji kulturi odloči prepovedati simbole nasprotnega.

V sanjskem svetu teh borcev in bork za enakost spolov torej sodobna, svobodna in emancipirana ženska zahodne korporativne kulture na menedžerski sestanek pride oblečena v burko.

Če vsa komična patetika tovrstne predstave res izhaja iz  miselnosti zadrtega konservativizma, potem je to svet, ki ga sploh več ne razumem.