Je obnašanje okrog Venezuele dokaz, da svet drsi v novo hladno vojno?
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Ko se je Juan Guaidó razglasil za začasnega predsednika države, je po svetu sprožil serijo odzivov. Guaidója je podprla množica južno, srednje in severno Ameriških držav, večina evropskih ter Avstralija.
Proti pa so bile oziroma še vedno so, države kot so Bolivija, Nikaragva, Kuba, Iran, Sirija, Turčija, Rusija in Kitajska.
Nam ta zemljevid razkriva nastanek novega političnega bloka proti geopolitiki ZDA? Deloma da, toda zlasti kitajska igra je bistveno bolj premišljena. In vanjo se bo, pa naj si to želi ali ne, morala vplesti tudi Evropa.
Odzivi na Guaidójevo imenovanje so bili hitri. Resne demokratične države so za svojo opredelitev potrebovale manj kot en dan. To pomeni da niti slučajno niso sproti preučevale situacije preučiti situacije, temveč so se odločale v skladu z vnaprej načrtovanimi agendami, usklajenimi s svojimi zaveznicami.
Kajti padec Madurovega režima se pričakuje že vsaj dve leti. In prav nobene možnosti ni več, da se dolgoročno ohrani. Maduro je absolutno preveč nesposoben, da bi lahko prinesel spremembe na bolje in odkar je prišel na oblast, gre vse samo še navzdol.
To brez dvoma vedo tudi v Moskvi, Pekingu, Carigradu, Teheranu in Havani. Zato se zdi, da podpora Maduru razkriva nekaj drugega. Gre za nagajanje ZDA pri obvladovanju razmer na "svojem dvorišču".
Brez popolne mednarodne blokade venezuelskega režima ali celo z njegovo finančno podporo bo padec nedvomno počasnejši. A se bo nedvomno zgodil, če ne prej, ko bo Maduru zmanjkalo denarja za vojsko.
Najverjetneje je temu bloku vzhodnoevropskih in azijskih držav za Madura popolnoma vseeno. Vedo da je njegov konec blizu in da se ga ne da preprečiti. Zato je na mestu vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja v svetu, da ima propadli politik lahko tako močne zaveznike.
Še pred kratkim je bila Kitajska podpora državi na drugem koncu sveta nepredstavljiva. Imeli so dovolj dela na svojem domačem dvorišču. Sedaj pa nekdanji tekmeci postajajo prijatelji. Geopolitično podoba sveta, kot smo jo poznali po 11. septembru 2001, se spreminja.
EU ima trenutno sicer preveč dela sama s seboj, da bi to opazila. Toda izven teh okvirov se to vidi na vsakem koraku.
ZDA so od leta 1945 zagotovo največja vojaška in gospodarska sila sveta. Za zdaj še ni države, ki bi jih v tem lahko ogrozila. Toda s primernim sklepanjem zavezništev med njenimi tekmeci se ZDA vsekakor ne zdijo več nepremagljive. Venezuela in Sirija sta pri tem vzpostavljanju novih razmerij samo obstranska škoda, kot nekoč Vietnam in Koreja.
Nekdanji vrhunski šahist in ruski opozicijski voditelj Garij Kasparov je že pred nekaj leti napovedal rusko druženje z malopridnimi režimi po vsem svetu. Saj ne, da jih Rusija resnično ceni, toda z njihovim vzdrževanjem lahko močno vpliva na ostale države v soseščini in jih destabilizira. Prav nič drugačna ni tudi venezuelska zgodba. Toda za vzpostavitev strateške moči je zgolj podpora tem malopridnim avtokratskim režimom premalo. Njihova moč ni vredna veliko. Potreben je močnejši partner. Ne gre skrivati, da je ta partner, ki si ga Rusija želi, Kitajska.
Z gotovostjo lahko rečemo, da rusko-kitajski odnosi še nikdar niso bili boljši. Ti dve velesili sta se celotno hladno vojno gledali z nezaupanjem. Otoplitev odnosov med državama se je dejansko začela dogajati šele okrog leta 2010 in državi še nikdar nista bili tesnejši zaveznici.
Državi tako že najmanj deset let vojaško in gospodarsko sodelujeta. Pri tem ne gre za kakršnokoli romantiko. V Moskvi bi radi videli dobre odnose s Kitajsko. Njej, za razliko od ZDA, nimajo težav priznati gospodarske superiornosti, obenem pa se sami zavedajo svoje vojaške.
Toda analitiki opozarjajo, da vse ni tako preprosto. Zlasti je vprašanje, ali se bo Kitajska pustila prepričati v retoriko hladne vojne. Trenutno namreč uspešno povečuje svoj gospodarski vpliv v jugovzhodni in srednji Evropi ter v vzhodni Afriki. Močno pa se trudi tudi za to, da postane glavna sila v Južnem kitajskem morju.
Če se pusti Kitajska Rusiji prepričati v retoriko hladne vojne, bi se moč njenega vpliva najverjetneje nehala povečevati. Kajti z nasprotnikom ne bi bilo lahko opraviti tudi v takšni koaliciji. V Pekingu trenutno niso prepričani, če je že čas za takšne poteze. V tem najbrž tudi tiči razlog, zakaj so v sporu glede carin krajši konec potegnili Kitajci. Njihovo gospodarstvo še vedno potrebuje ZDA in morali so popustiti.
Kljub ruskim poizkusom sodelovanja s Kitajsko ni še nič odločenega. Domnevamo lahko, da bo Kitajska še naprej skušala z ohranjanjem stabilnih odnosov z vsemi vpletenimi. A obenem tudi povečevati svoj vpliv. Včasih tudi s podporo avtokratskim režimom. Ne nazadnje je tudi sama daleč od poti demokracije in si te niti slučajno ne bo pustila vsiljevati.
V naslednjih nekaj letih se bo izkristalizirala tudi usmeritev Evrope. Bo ta pripravljena na sodelovanje s Kitajsko? Na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji in v Grčiji so kitajske investicije realnost. Kako pa bo reagirala ostala Evropa? Bo pristala na gospodarsko sodelovanje ali na rusko ponujanje nove hladne vojne? Njena odločitev lahko pomembno vpliva na geostrateške razmere v prihodnjih desetletjih.
Ko se je Juan Guaidó razglasil za začasnega predsednika države, je po svetu sprožil serijo odzivov. Guaidója je podprla množica južno, srednje in severno Ameriških držav, večina evropskih ter Avstralija.
Proti pa so bile oziroma še vedno so, države kot so Bolivija, Nikaragva, Kuba, Iran, Sirija, Turčija, Rusija in Kitajska.
Nam ta zemljevid razkriva nastanek novega političnega bloka proti geopolitiki ZDA? Deloma da, toda zlasti kitajska igra je bistveno bolj premišljena. In vanjo se bo, pa naj si to želi ali ne, morala vplesti tudi Evropa.
Odzivi na Guaidójevo imenovanje so bili hitri. Resne demokratične države so za svojo opredelitev potrebovale manj kot en dan. To pomeni da niti slučajno niso sproti preučevale situacije preučiti situacije, temveč so se odločale v skladu z vnaprej načrtovanimi agendami, usklajenimi s svojimi zaveznicami.
Kajti padec Madurovega režima se pričakuje že vsaj dve leti. In prav nobene možnosti ni več, da se dolgoročno ohrani. Maduro je absolutno preveč nesposoben, da bi lahko prinesel spremembe na bolje in odkar je prišel na oblast, gre vse samo še navzdol.
To brez dvoma vedo tudi v Moskvi, Pekingu, Carigradu, Teheranu in Havani. Zato se zdi, da podpora Maduru razkriva nekaj drugega. Gre za nagajanje ZDA pri obvladovanju razmer na "svojem dvorišču".
Brez popolne mednarodne blokade venezuelskega režima ali celo z njegovo finančno podporo bo padec nedvomno počasnejši. A se bo nedvomno zgodil, če ne prej, ko bo Maduru zmanjkalo denarja za vojsko.
Najverjetneje je temu bloku vzhodnoevropskih in azijskih držav za Madura popolnoma vseeno. Vedo da je njegov konec blizu in da se ga ne da preprečiti. Zato je na mestu vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja v svetu, da ima propadli politik lahko tako močne zaveznike.
Nova blokovska delitev sveta
Še pred kratkim je bila Kitajska podpora državi na drugem koncu sveta nepredstavljiva. Imeli so dovolj dela na svojem domačem dvorišču. Sedaj pa nekdanji tekmeci postajajo prijatelji. Geopolitično podoba sveta, kot smo jo poznali po 11. septembru 2001, se spreminja.
EU ima trenutno sicer preveč dela sama s seboj, da bi to opazila. Toda izven teh okvirov se to vidi na vsakem koraku.
ZDA so od leta 1945 zagotovo največja vojaška in gospodarska sila sveta. Za zdaj še ni države, ki bi jih v tem lahko ogrozila. Toda s primernim sklepanjem zavezništev med njenimi tekmeci se ZDA vsekakor ne zdijo več nepremagljive. Venezuela in Sirija sta pri tem vzpostavljanju novih razmerij samo obstranska škoda, kot nekoč Vietnam in Koreja.
Nekdanji vrhunski šahist in ruski opozicijski voditelj Garij Kasparov je že pred nekaj leti napovedal rusko druženje z malopridnimi režimi po vsem svetu. Saj ne, da jih Rusija resnično ceni, toda z njihovim vzdrževanjem lahko močno vpliva na ostale države v soseščini in jih destabilizira. Prav nič drugačna ni tudi venezuelska zgodba. Toda za vzpostavitev strateške moči je zgolj podpora tem malopridnim avtokratskim režimom premalo. Njihova moč ni vredna veliko. Potreben je močnejši partner. Ne gre skrivati, da je ta partner, ki si ga Rusija želi, Kitajska.
Novi rusko-kitajski odnosi
Z gotovostjo lahko rečemo, da rusko-kitajski odnosi še nikdar niso bili boljši. Ti dve velesili sta se celotno hladno vojno gledali z nezaupanjem. Otoplitev odnosov med državama se je dejansko začela dogajati šele okrog leta 2010 in državi še nikdar nista bili tesnejši zaveznici.
Državi tako že najmanj deset let vojaško in gospodarsko sodelujeta. Pri tem ne gre za kakršnokoli romantiko. V Moskvi bi radi videli dobre odnose s Kitajsko. Njej, za razliko od ZDA, nimajo težav priznati gospodarske superiornosti, obenem pa se sami zavedajo svoje vojaške.
Toda analitiki opozarjajo, da vse ni tako preprosto. Zlasti je vprašanje, ali se bo Kitajska pustila prepričati v retoriko hladne vojne. Trenutno namreč uspešno povečuje svoj gospodarski vpliv v jugovzhodni in srednji Evropi ter v vzhodni Afriki. Močno pa se trudi tudi za to, da postane glavna sila v Južnem kitajskem morju.
Če se pusti Kitajska Rusiji prepričati v retoriko hladne vojne, bi se moč njenega vpliva najverjetneje nehala povečevati. Kajti z nasprotnikom ne bi bilo lahko opraviti tudi v takšni koaliciji. V Pekingu trenutno niso prepričani, če je že čas za takšne poteze. V tem najbrž tudi tiči razlog, zakaj so v sporu glede carin krajši konec potegnili Kitajci. Njihovo gospodarstvo še vedno potrebuje ZDA in morali so popustiti.
Prihodnja leta bodo odločilna
Kljub ruskim poizkusom sodelovanja s Kitajsko ni še nič odločenega. Domnevamo lahko, da bo Kitajska še naprej skušala z ohranjanjem stabilnih odnosov z vsemi vpletenimi. A obenem tudi povečevati svoj vpliv. Včasih tudi s podporo avtokratskim režimom. Ne nazadnje je tudi sama daleč od poti demokracije in si te niti slučajno ne bo pustila vsiljevati.
V naslednjih nekaj letih se bo izkristalizirala tudi usmeritev Evrope. Bo ta pripravljena na sodelovanje s Kitajsko? Na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji in v Grčiji so kitajske investicije realnost. Kako pa bo reagirala ostala Evropa? Bo pristala na gospodarsko sodelovanje ali na rusko ponujanje nove hladne vojne? Njena odločitev lahko pomembno vpliva na geostrateške razmere v prihodnjih desetletjih.
Zadnje objave
Civilna iniciativa Tržnice ne damo: gre za škandal!
10. 12. 2024 ob 9:00
Otroci – žrtve napredka
10. 12. 2024 ob 6:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
DEC
11
Luzernski simfonični orkester
20:00 - 22:00
DEC
11
Avtomobili - Kino Šiška
20:00 - 23:00
Video objave
Izbor urednika
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
6 komentarjev
pozdrav
Zato se ne čudimo, da desnica na slovenskem ne more pridobiti več volivcev, ker enostavno ne zna ljudem odpreti oči, kaj je za civiliziran svet pomembno in kaj ne oziroma kaj mu koristi in kaj škodi.
pozdrav
Zanimivo je, da naši mediji sploh ne pišejo, kako se je zdaj znova potrdilo, kako nedemokratičen režim je v Rusiji in na Kitajskem, ki rajši podpirajo diktatorja Maduro, ki je pahnil v revščino in v nedemokratičen sistem venezuelske državljane.
Ampak to zavestno spregledajo in filozofirajo, da gre zgolj za nagajanje ZDA.
To se mi zdi pa sprevrženo.
pozdrav
Čudno se mi zdi, da se spregleda in v pozitivnem pogledu ne izkoristi zagovarjanje nedemokratičnih držav ( Rusije, Kitajske, Kube..) predsednika Madura in njegovega nedemokratičnega režima, ki je pahnil v veliko revščino venezuelske državljane in njihovo razselitev po svetu.
Madurov nedemokratični režim je ogledalo nedemokratičnosti Rusije in Kitajske.
miro
Oglejte si »Canadian Reporter In Venezuela Contradicts U.S. News Coverage« v YouTubu
https://youtu.be/vq7ngZgzU-k
MEFISTO
Recesija je tu, zato potrebuje svet politične napetosti, da se amortizira nezadovoljstvo zaradi padca življenjskega standarda.
Mimogrede, edini, ki očitno še ne ve, da je recesija že tu, je menda slovenski cesar Marjan Šarec in večina njegovih ministrov, ki itak ne vedo, zakaj so ministri in kaj sicer delajo resni ter kompetentni ministri.
Kraševka
Že naši pradedje so prerokovali, da bo "rumena" rasa zagospodarila do Jadranskega morja.
Ker jih je več. kot Rusov, ne bodo niti rabili velike povezave z Rusijo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.