Je tudi nevernik lahko deležen Božjih sadov?

Današnja Božja beseda spet zahteva nekakšen širši zorni kot, širši pogled. V Prvi Mojzesovi knjigi začnemo s Svetim pismom in potem spremljamo na poti odreševanja eno skupino ljudi: Izraelce. Bog jih imenuje prvorojeni sinovi, moje izvoljeno ljudstvo. "Jaz sem njihov Bog in oni so moje ljudstvo."

Za nas je pomembno, da se zavedamo, da je Bog že vse od začetka, kljub Adamovemu padcu, za človeka pripravil načrt, kako bi ga odrešil in ga pripeljal nazaj v edinost z njim, da bi lahko živel večno, v nebeškem kraljestvu. To si moramo zapomniti. Poglejmo sedaj v prvo berilo, k preroku Izaiju. Izaija v zgodbo o odrešenju pripelje nek nov pogled. Niso samo otroci Izraelskega ljudstva tisti, ki bodo deležni božje odrešitvene ljubezni, ampak je bodo deležni vsi.

»Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, da bi mu služili, ljubili Gospodovo ime in bili njegovi služabniki, vse, ki bodo pazíli na soboto in je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze, bom pripêljal na svojo sveto goro in moja hiša bo hiša molitve za vsa ljudstva«.

Do sem, do preroka Izaija, je veljalo, da je Bog in odrešenje odprto samo za Izraelce, vsi ostali pa so sovražniki, ki jih je treba uničiti. Lahko pa si predstavljate, kakšno veliko spremembo, kakšno revolucijo v mišljenju je prinesla ta prerokba. Da smo vsi Božji otroci. Da je rešenje za vse. Prav za vse.

In isto idejo nato ponovi, poudari še apostol Pavel v drugem berilu. »Kolikor sem apostol za pogane, častno izpolnjujem svojo službo, da vzbudim ljubosumnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih.«

Podobna zgodba se ponovi v evangeliju. Jezus se nahaja v poganskem predelu, v Galileji. K njemu pride neka žena in ga prosi za usmiljenje. Na prvi pogled se zdi, da odreagira v tipični drži pravovernega Juda, najprej jo ignorira, nato jo zavrne in jo primerja z psi? Malo nelogično za Boga.

Tudi mi ne smemo soditi, ne smemo drugim odrekati Božje odrešitvene volje. Lahko se zgodi, da ima takšen nevernik, ki nas zasmehuje, ker hodimo v nedeljo k maši celo večjo vero kot je naša.

Vendar če pogledamo podrobneje in z božjo logiko, vidimo nekaj popolnoma drugega. Jezus je na poti v poganski deželi, kjer je Judov in pravovernih judov le za vzorec. Zakaj je torej šel ven, k poganom? Da bi jim povedal, da ker so pogani pač ne bodo odrešeni? Ne! On gre k poganom, da jim pove, da BODO odrešeni. Poganom in svojim apostolom, ki so bili z njim, razloži Božji načrt odrešenja, ki je za vse.

Zakaj potem zavlačevanje in začetno zanikovanje pri Kanaanki? To je del učenja, je del Božjega učenja. Ko moramo tudi mi nekaj pokazati Bogu. Pokazati vero. In ta poganska žena je pokazala res veliko vero, mogoče celo večjo kot so jo kazali učenci, ki so bili ves čas z Jezusom.

Podobno je z nami. Tudi mi ne smemo soditi, ne smemo drugim odrekati Božje odrešitvene volje. Lahko se zgodi, da ima takšen nevernik, ki nas zasmehuje, ker hodimo v nedeljo k maši celo večjo vero kot je naša. Ker Bog ima načrt odrešenje za vse ljudi. Za vse!

Vendar mi moramo sodelovati z njim. Še enkrat si poglejmo to ženo. Če ona ne bi sodelovala z Jezusom, če ne bi prišla do njega, ne bi mogla predati svoje prošnje, svoje želje. Ampak ona je bila aktivna. To je pomembno. Če ne bomo sodelovali z njegovo odrešitveno voljo, potem je tudi vprašanje ali bomo deležni sadov odrešenja, sadov, ki jih je Bog namenil.

Pa še nekaj je pomembno. Jezus zavrne ženo na sorazmerno grob način. Primerja jo s psi. Ona pa mu nazaj pove, da so tudi tisti, ki jih oni imajo za pse vredni življenja. S tem se poniža in pokaže kako zelo pripada Jezusu. Jezus je njen gospodar.

Rajši stojim na tvojem pragu, kot da bi prebival v dvorih grešnikov. Kdo je torej naš gospodar? Komu puščam, da gospodari v mojem življenju?