Kaj za seboj skriva umor gdanskega župana?

Embed from Getty Images

Ko sem 14. januarja prispela na svoje delovno mesto v knjižnici v enem izmed večjih poljskih mest, so me pozdravili nenavadno potrti obrazi. “Si slišala, kaj se je zgodilo na Poljskem?” me je vprašala moja šefica. Izkazalo se je, da govori o nedeljskem umoru gdanskega župana Pawla Adamowicza.

Vest o napadu nanj in dan kasneje o njegovi smrti je pretresla celo Poljsko. Dogodek je preplavil tako medije kot vsakdanje občevanje. V znak žalovanja so bile v mojem mestu, Lodžu, na javnih stavbah videti črne zastave, črni trakci pa so plapolali celo na strehah tramvajev. Posvečene so mu bile maše ter molitve in možno je bilo celo spremljati živi prenos pogreba iz Gdanska. Iz vseh strani je bilo čutiti spoštovanje, ki ga je večina poljskega prebivalstva gojila do več kot dvajsetletnega progresivnega voditelja največjega poljskega pristaniškega mesta. Umor je vsekakor tragedija, kjerkoli se zgodi, vprašanje pa je, zakaj je ravno ta napad doživel tolikšen odmev.

Umor je vsekakor tragedija, kjerkoli se zgodi, vprašanje pa je, zakaj je ravno ta napad doživel tolikšen odmev.

Dejstvo je, da gdanskega župana niso napadli na katerikoli dan na kakršnemkoli dogodku. Veliki orkester praznične pomoči je največja nevladna in neprofitna dobrodelna organizacija na Poljskem, ki že od leta 1993 vsak januar pod vodstvom Jurka Owsiaka pripravi dobrodelno akcijo, v kateri zbirajo denar za nakup sodobne medicinske opreme za poljske bolnišnice. Letos je bil za ta dan izbrana nedelja, 13. januarja. Dan je postal del same poljske kulture; projekt podpira ogromno prostovoljcev, od pobiralcev darov pa do glasbenikov, ki po različnih mestih na Poljskem organizirajo koncerte ob zaključku zbiralnih akcij. S tem dogodkom je povezan tudi glasbeni festival Pol’and’Rock, znan tudi kot poljski Woodstock, ki se je leta 1995 začel v zahvalo za trud prostovoljcem.

Rdeča nalepka v obliki srca

Sama sem kot sveža priseljenka, ki na Poljskem živi zgolj nekaj mesecev, za dogodek izvedela ob druženju na pivu z domačini, ki so me podučili, od kod prihaja rdeča nalepka v obliki srca, ki jo je nekdo nekoč prilepil na pisalno mizo v moji sobi. Vsak, ki daruje še tako majhno vsoto na ta dan, prejme namreč v zahvalo tako nalepko. Pogovor z domačini mi je dal vedeti, da organizacija uživa izjemno podporo in zaupanje med Poljaki, kar potrjujejo tako statistike, kot tudi zbrane vsote, ki se iz leta v leto večajo.

To pa ne pomeni, da sta temu dogodku naklonjeni tudi Poljska cerkev in vladajoča stranka, Zakon in Pravica (PiS). Poslanka PiS Krystyna Pawlowicz je recimo javno pozvala katolike, naj ne darujejo denarja tej organizaciji, če ne želijo, da se njihov denar ‘valja po blatu za praznovanje sovraštva do Cerkve in katoličanov’ in da se ga porabi za ‘protikrščansko in levičarsko pranje možganov.’ Če že želite biti dobrodelni, podprite Karitas, je izjavila že nekaj let nazaj. Od nastopa stranke PiS jeseni 2015 v dobrodelni akciji recimo ne smejo več sodelovati niti poljska veleposlaništva niti vojska.

Ozadje organizacije koncerta

Owsiakovo organizacijo se v določenih katoliških krogih vidi kot grožnjo, kot sekularno alternativo, ki želi spodkopati katoliške dobrodelne organizacije, čeprav ogromno katoličanov podpira njegovo organizacijo in ji - na podlagi mojih pogovorov z domačini - celo bolj zaupajo, kot katoliškim. Čeprav se ima Owsiak za katoličana, si vseeno odprto prizadeva za več pravic LGTB skupnosti in verskih manjšin na Poljskem. Tako organizacijo kot Owsiaka samega se zaradi tega že več let blati in obtožuje iz raznih smeri, od tega, da ima povezave v ruskih varnostnih službah, do zapravljanja denarja, pridobljenega na januarskih akcijah, in celo zbiranja denarja v ‘satanistične namene’. V četrtek pred letošnjim dogodkom so tako na državni televiziji prenašali animacijo, v kateri Owsiak daje nabrani denar varšavski županji, sama državna televizija pa že tri leta ne sodeluje pri prenašanju v živo zaključnih trenutkov zbiralne akcije.

V pogovoru s Poljaki v teh dneh ni manjkalo pikrih pripomb čez Cerkev in Karitas in mediji so se spotikali ob to, da ob trenutkih žalovanja ni bilo veliko poslancev PiS.

Koncerti v nedeljo, 13. januarja so se zaključili z odštevanjem, ob katerem se pokaže, koliko se je letos vsega skupaj zbralo. V Gdansku je odštevanje vodil ravno Adamowicz; napad se je izvršil, ko je prišel do ničle. Ljudje so, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, stali v vrstah pred bolnišnico, da bi darovali kri zanj. Owsiak se je za tragedijo čutil osebno odgovornega in se je odločil odstopiti z glave organizacije; na to mesto se je vrnil šele, ko je nezadovoljstvo nad to potezo izrazilo na tisoče Poljakov. V pogovoru s Poljaki v teh dneh ni manjkalo pikrih pripomb čez Cerkev in Karitas in mediji so se spotikali ob to, da ob trenutkih žalovanja ni bilo veliko poslancev PiS, saj je bil Adamowicz dolga leta član stranke Državljanska platforma, ki sedaj kot opozicijska stranka ostro nasprotuje politiki PiS.

Zakaj pa javno zdravstvo sploh potrebuje dobrodelne organizacije za normalno delovanje zdravstvenega sistema, pa po drugi strani sploh (še) ni tema javne debate.