Kje s(m)o po 25 letih tranzicije in kdo je pred nami

Neodvisna ameriška organizacija Freedom House, ki že od 1941 spremlja družbenopolitični napredek držav v smislu demokracije, vladavine prave ter zagotavljanja svobode mišljenja in medijev, je pred kratkim objavila letno poročilo Narodi v tranziciji 2017.

Poročilo obravnava 29 držav nekdanjega vzhodnega bloka in Jugoslavije, ki so se 1991 na papirju odločile za parlamentarno demokracijo in kapitalizem, in nosi  naslov »Lažne obljube populizma«.

Glavni dogodki v zadnjih letih

Kot pove že naslov, je glavni poudarek analize dogajanja v letu 2016 na vzponu populizma. Če gledamo globalno, sta seveda najpomembnejša dogodka, ki jih lahko brez večjih zadržkov označimo za zmago populizma, brexit in Trumpova zmaga na predsedniških volitvah, omenjen pa je tudi referendum l. 2015 na Nizozemskem, kjer so volivci zavrnili pridružitveni sporazum EU z Ukrajino.

Kar se tiče evropskih držav v tranziciji, so kot najpomembnejši vzponi populizma in nazadovanja svobodne demokracije navedeni Orbanova vladavina (od absolutne zmage na volitvah 2010 naprej), zmaga stranke Zakon in pravičnost na Poljskem ter odmikanja od pluralizma in vladavine prava na Balkanu, predvsem v Srbiji, BiH in Makedoniji.

Lestvica držav

Poročilo razočarano ugotavlja, da je v 2016 pri kar 18 od zajetih 29 tranzicijskih držav v srednji in vzhodni Evropi ter osrednji Aziji prišlo do nazadovanja pri demokratičnem razvoju. Vse države so točkovane po stopnji demokracije in vladavine prava in razdeljene v 5 skupin.

Najbolje sta ocenjeni Estonija in Latvija, ki sta tudi edini pred Slovenijo. V prvo skupino »konsolidiranih demokracij« spadajo še Litva, Poljska in Slovaška. Zaskrbljujoče je, da v drugo skupino »pol-konsolidiranih demokracij« padeta že naši sosedi Madžarska in Hrvaška.

V tretjo skupino pade kar nekaj balkanskih držav: BiH, Kosovo, Makedonija, Albanija, čeprav je v poročilu poudarjen napredek na Kosovu, skupaj z napredkom v Romuniji. Kot pozitivne so navedene tudi zmerne strukturne reforme v Ukrajini.

Najslabše sta kakopak ocenjeni Rusija in Belorusija, ki skupaj z vsemi državami centralne Azije, vključno z v preteklosti obetajočim Kirgizistanom, spadata v zadnjo skupino.

Kje so vzroki za populizem?

Poročilo se tudi sprašuje, kako točno opredeliti populizem in kaj so vzroki zanj. Kot srž populistične agende navede »mistično združen narod, ki se bori proti korumpiranim elitam in zunanjim sovražnikom, ter zato potrebuje močnega karizmatičnega voditelja«.

Taka agenda tako zavrača tudi temeljne sodobne ustavne ugotovitve: da demokracija zahteva brzdanja nekaterih želja večine in stalen nadzor nad odločitvami oblastnikov.

Poročilo hkrati tudi ugotavlja, da se (tak) populizem napaja ravno tudi iz nezmožnosti mainstream politike, da bi odgovorila na nekatere izzive, ter oholosti in odsotnosti EU. Tako zapolni ravno vrzel, ki se pojavi med obljubami politikov in kruto realnostjo.

Organizacija tako navaja, da je povprečna stopnja demokratičnega razvoja v omenjenih državah najnižja po kriznem letu 2008 in da je prvič od začetka letnih objav poročil več trdnih avtoritarnih režimov kot trdnih demokracij.

Hkrati pa avtorji besedila ugotavljajo, da je pričujoč vzpon populizma in avtokracije tudi velika priložnost, da se mnogi sicer pasivni liberalni državljani zavejo pomembnosti boja za svoboščine in vladavino prava ter da nobena od pridobitev sodobne zahodne družbe ni samoumevna.

Celotno poročilo si lahko preberete tukaj.