Koalicija naj ustavi referendumsko norost, Golobovo barko vse bolj premetava

Najnovejša ideja opozicije, da naj se predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović »stehta« na posvetovalnem referendumu, na katerem bi se ljudje opredelili, ali naj ga Državni zbor razreši s te funkcije, s čimer naj bi dali »moč ljudem«, je čista provokacija, ki je ne moremo jemati resno. Stevanovićev izvirni greh je seveda dejstvo, da je njegova stranka s svojimi petimi glasovi omogočila izvolitev Janševe vlade, desni koaliciji v parlamentu zagotavlja večino, predvsem pa mu levica preprosto zameri, da jih je sklatil z oblasti. Se spomnite nejevernega odkimavanja Alenke Bratušek, ko se je zavedala nove politične realnosti, kar so posnele kamere? Na to niso računali. Izguba oblasti boli.

Janez Janša, njihova siceršnja glavna tarča, se v prvih mesecih vladanja drži precej v ozadju, do njega še ne morejo. Zato je na prangerju Stevanovićeva Resni.ca, ki, roko na srce, s situacijo poslanca Borisa Mijiča sama dodatno skrbi za medijski linč. Treba je priznati, da se je retorično spretni predsednik Državnega zbora doslej kar dobro branil: na vsako provokacijo levičarjev, medijski napad, se odzove s protinapadom na socialnih omrežjih.

V posnetkih se zgraža nad tem, kako so še naprej vsi v etabliranih strankah isti in kako nočejo dojeti, da se Resni.ca v njihove politične igrice ne bo spustila. Povedano drugače; če so oni glasni, smo mi še malo glasnejši, to v aktualnem podkastu Vroča tema na Domovini o taktiki Resni.ce odkrito pove poslanka Katja Kokot. Tako ali drugače Resni.ci z napadi delajo tudi uslugo; vsaj Kokotova in Stevanović sta uspela izstopiti iz povprečja, si v kratkem času pridobiti mnogo sovražnikov, a tudi veliko oboževalcev. Politike brez barve, vonja in okusa si danes pač nihče ne more več privoščiti. Napadi na Resni.co koristijo tudi aktualni desni koaliciji: z obema rokama so »Resničarje« potisnili v naročje desni sredini, da se ta hip zdi, da se bo Stevanović tudi glede Rusije z desnimi lažje uskladil kot pa o čemer koli z levičarji.

Nazaj k nori ideji, ki jo je vehementno predstavil poslanec Matej Grah, Golobova mlajša izpostava za politične akcije, zaradi katerih se bivšemu premierju ne ljubi hoditi v parlament. Ocenjuje se, da bi nas dodatni posvetovalni referendum stal med 700 in 800 tisoč evri, zato ne drži, da bi bil »praktično zastonj«, če bi ga priključili vsem ostalim, ki so že razpisani, kot nam to prodajajo v Gibanju Svoboda, SD in Levici. Skratka, precejšnja potrata davkoplačevalskega denarja s strani strank, ki so se zgražale nad referendumom o »privilegiranih pokojninah«, češ da je škoda denarja za odločanje o penzijah »peščice kulturnikov«.

No, preberite pozorno: leva opozicija bi zdaj posvetovalni referendum rada razpisala o enem (!) samem človeku, o katerega funkciji državljani niso in nikoli ne bodo odločali. Prvega med enakimi pač izvolijo poslanke in poslanci, ki so jim ljudje na volitvah podelili mandate. Ni tako dolga tega, konec marca. Imeli smo torej volitve v Državni zbor, na katerih so ljudje neposredno volili strankarske liste in svoje kandidate, na podlagi katerih smo dobili 88-članski parlament (dve mesti pripadata izvoljenima italijanskemu in madžarskemu poslancu). Oblikovala se je nova večina v Državnem zboru, ki je Zorana Stevanovića tudi izvolila za svojega predsednika. Parlamentarni politični sistem.

Gibanje Svoboda bi zdaj naenkrat rado neposredno demokracijo, kot v Švici. Vsak zakon, vsako kadrovsko potezo, naj potrdijo ali zavrnejo ljudje. Nevaren precedens, je že komentiral ustavni pravnik Andraž Teršek. Če namreč sprejmeš logiko, da je smiselno razpisovati vsedržavne referendume o tem, ali naj parlament razreši posameznega funkcionarja, lahko praktično vsako parlamentarno kadrovsko vprašanje spremeniš v plebiscit. Brisanje meje med parlamentarno in neposredno demokracijo bi bilo očitno.

Paradoks je v tem, da bi ljudje glasovali o zadevi, ki se jih neposredno ne tiče in na katero nimajo nobenega vpliva. Poslanci pa morajo zahtevo za posvetovalni referendum tako ali tako najprej še izglasovati v Državnem zboru. Če bi bila večina poslancev za to, da se Stevanovića razreši, ne rabijo mnenja ljudi, ne rabijo referenduma, predsednika bi sami razrešili in si postavili drugega. Zato je takšen posvetovalni referendum popolnoma nesmiseln, saj služi zgolj kot orodje političnih igric opozicije.

Državni zbor bi ga moral z večino zavrniti in precej gotovo se bo to tudi zgodilo. Ker to osebo na funkcijo neposredno izvolijo ljudje, bi bil lahko smiseln edino posvetovalni referendum o odstopu predsednice republike. Razlogov za to je ob aferah predsednice in vseh nerazjasnjenih okoliščinah njene prometne nesreče več kot dovolj. Celo ugledni ustavni pravniki so jo pozivali, naj razjasni, v kakšni povezavi je z rusko prijateljico, varnostni strokovnjaki pa opozarjajo na veliko možnost, da je predsednica ogrožala nacionalno varnost.

A za takšno odločanje so najbolj primerne volitve. Predsednici so jeseni 2022 zaupali petletni mandat, ali ji bodo še enega, bomo videli prihodnje leto. Razpoloženje volilnega telesa se hitro menja, tudi iz tedna v teden, predsednica ob trenutnih aferah gotovo ne more biti najbolj priljubljena. A ravno zaradi tega imamo časovno omejene mandate, rok trajanja pa neko daljše obdobje, na podlagi katerega se ljudje potem odločijo, ali je nek politik izpolnil njihova pričakovanja ali jih ni.

Ljudje so marca dali stranki Resni.ca priložnost, da v tem sklicu Državnega zbora sooblikuje slovensko politiko. Prav je, da jo ocenimo na podlagi štiriletnega dela in ne po nekaj tednih, ko se stranko vsak dan medijsko linča in namensko potaplja v javnomnenjskih raziskavah. Tudi Gibanje Svoboda, ki je aprila 2022 na volitvah osvojilo rekordnih 41 mandatov, je večji del svojega mandata zaostajalo za SDS, izgubljajo referendume in imelo torej realistično podpore za največ 20 poslancev. Pol manj, kot so jih držali vse do konca mandata.

V največji opozicijski stranki na sploh radi citirajo, kar rečejo drugi. Na primer, Stevanovićev slogan »moč ljudem« mora pomeniti, da se v nobenem trenutku ne boji volje volivcev. Odpoklic poslanca je tudi v strankinem programu. A Gibanje Svoboda na besedah lovi le politične nasprotnike. Če bi svojega predsednika, bi lahko posvetovalni referendum predlagali kar o njegovem odstopu. Ob tem brezplačna ideja tej stranki: to lahko storijo tudi brez obremenjevanja vseh državljank in državljanov, na kakšnem svojem kongresu. Robert Golob je po poplavah obljubil 300 hiš na mesec. Da bo odstopil kot premier, če ga KPK spozna za krivega kršenja integritete. Da bo odstopil kot predsednik stranke, če mu ne uspe sestaviti nove vlade. Da bo to barko mirno pripeljal v pristan, pa se zdi, da še kar tava po razburkanem morju, medtem ko je krmilo prepustil Mateju Grahu (!?).

Vroča politična jesen je pred vrati. Serija referendumov, a le peščica takšnih, ki se resnično dotikajo vseh nas. Na primer interventni zakon, ki prinaša nov zagon gospodarstvu in odnaša nerazumne davke upokojencem. Zakon o ukinitvi RTV prispevka, o katerem se lahko bolj kot kadarkoli prej jasno sprašujemo, kaj sploh financiramo razen plač aktivistov. Zakon o parlamentarni preiskavi ... Spet smo tukaj, ljudi bi spraševali nekaj, kar se jih sploh ne tiče. No, opozicija računa na to, da bo vlado spodnesla že na referendumih, da se ne bo dalo delati, da bodo Janševi obupali in odšli. Referendumi so seveda legitimno orodje opozicije, a na tej točki lahko mirno rečemo, da gre za sistematično blokiranje dela vlade, ki ga lahko razrešite samo tako, da omenjene zakone podprete. S tem boste vsaj za nekaj časa razorožili opozicijo. Manj referendumov, več samorefleksije.