[Video] Ivan Sivec: Napisal je že 200 knjig, kar je absolutni slovenski rekord (Vroča tema, 4. 10. 2026)

Ivan Sivec, pisatelj, pesnik in etnolog iz Mengša, je pred kratkim dosegel mejnik, ki ga v slovenskem prostoru doslej ni dosegel še nihče. Na slovesnosti ob 50-letnici narodno-zabavnega festivala Graška gora poje in igra je predstavil svojo 200. knjigo, monografijo Graška gora poje in igra, zlati jubilej. V podkastu Vroča tema je pisatelj razkril, kako se je vse skupaj začelo, kaj mu pomeni številka 200 in kaj še načrtuje v bližnji prihodnosti.

Od domače kmečke motike do prve povesti

Sivec pravi, da pisateljevanja nikoli ni posebej načrtoval, temveč se je preprosto naučil delati. »Človek mora dolgo časa živeti, pa mora tudi delati. Jaz sem navajen delati od malih nog naprej in tudi po deset, dvanajst ur na dan,« je povedal in dodal, da je delovne navade prinesel s kmetije pri Komendi, disciplino po očetu, veselje do življenja pa po materi.

Kot dijak je vsak dan zgodaj zjutraj s kolesom vozil na Duplico pri Kamniku, od tam pa z vlakom v ljubljansko šolo. Doma ga je zvečer na štedilniku čakala kaša, poleg nje pa očetov listek, naj po jedi pomaga še na polju, kjer ga, kot je zapisal oče, »motika že težko čaka«. Prve zgodbe je slišal od očeta, ki je bil po njegovih besedah velik pripovedovalec in vaški funkcionar, veliko pa je k njegovi ljubezni do pisane besede prispeval tudi njegov brat Ciril.

Oče mi je pripovedoval, jaz sem pisal.

Prvo daljše delo, povest Pesem njenih zvonov, je napisal pri osemnajstih letih. V njej je združil tragično družinsko zgodbo o stricu, ki je umrl pri obiranju lipovega cvetja tik pred poroko, z ljudskimi običaji, ki jih je kot dijak popisoval za znanega etnologa dr. Nika Kureta. Povest je najprej izšla kot podlistek v Kmečkem glasu, nato pa je bila kot knjiga dvakrat ponatisnjena in uvrščena v zbirko Slovenska povest, ob bok delom Josipa Jurčiča, Janka Kersnika in Ivana Tavčarja.

Karantanija kot dom

Skozi pogovor se je Sivec večkrat vrnil h Karantaniji, zgodnjesrednjeveški slovanski državni tvorbi, katere jedro je segalo na območje današnje avstrijske Koroške in ki jo v treh romanih obravnava tudi njegova saga o kralju Samu, cesarju Arnulfu in kneginji Emi. »Dom je Karantanija, tako kot je dom jezik, dom slovenska kultura in dom domovina v širšem pomenu besede,« je dejal in poudaril, da se po njegovem mnenju o tem obdobju v šolah govori premalo.

Sivec se ima, kot pravi sam, za Karantanca. V eni od svojih knjig je po njegovih besedah deloma res, deloma za šalo popisal tudi zgodovino lastnega rodu, ki naj bi izviral iz Karantanije, ki se je nato prek Posočja preselil na Gorenjsko.

200 knjig in vprašanje rekorda

Ob številki 200 se je pogovor dotaknil tudi vprašanja slovenskega rekorda. Sivec je pojasnil, da je za dosedanjega rekorderja, pisatelja Franceta Bevka, vedno navajal število 124 knjig, in sicer po izračunu literarnega zgodovinarja profesorja Marijana Breclja, ki je Bevkov opus natančno preučil in ločil med primorsko in osrednjeslovensko izdajo njegovih del. »Rekel sem si, če bom res pisal, bom poskusil Bevka prehiteti. Sto petindvajset knjig je bil moj načrt,« se je nasmehnil pisatelj, ki je nato številko davno presegel, in kot pravi, zdaj sam ne šteje več tako natančno.

Sivec je razložil tudi, zakaj številka 200 zanj ni bila posebej dramatičen mejnik. »Tega nisem čutil kot veliko prelomnico, saj bosta letos verjetno izšli tudi 201. in 202. knjiga,« je povedal. Po njegovem izračunu njegove knjige, zložene ena na drugo, že precej presegajo višino Mont Blanca, njegove avtorske pole pa naj bi obsegale več kot 55 milijonov udarcev na tipkovnico.

Po podatkih sistema COBISS, ki jih je pisatelj omenil v pogovoru, si bralci v splošnih slovenskih knjižnicah letno izposodijo skoraj 40.000 njegovih knjig, kar je po njegovih besedah več kot 100 knjig na dan.

Avseniki, Souvanova nagrada in slovenska glasbena veda

Sivec ni le pisatelj, temveč tudi avtor več kot 3.000 besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo. Z magistrsko nalogo o fenomenu ansambla bratov Avsenik, h kateri ga je spodbudil etnolog dr. Janez Bogataj, je po lastnih besedah prvi v Sloveniji znanstveno opredelil ta glasbeni pojav. »To je slovenski fenomen. Narodno-zabavna glasba je posebna zvrst popularne glasbe in ima svojo vrednost, nekdo jo je moral strokovno opredeliti,« je povedal.

Med priznanji, ki jih je prejel, najbolj izpostavlja Souvanovo nagrado za življenjsko delo na področju besedil za glasbo, poimenovano po dr. Feriju Souvanu, enemu prvih avtorjev besedil za Avsenike. »To je zame priznanje za občutek za narod,« je dejal Sivec, ki je po Prešernovem zgledu napisal tudi sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni.

Sivec je povedal tudi anekdoto o bralcu iz Švice, ki mu je nekoč dejal, da je neka knjiga njegova najboljša, čeprav se je Sivcu zdela najslabša, kar ga je pripeljalo do primerjave, ki jo pogosto uporablja: »Vse te knjige so moji otroci, o svojem otroku pa človek težko reče, da je slab.«

Naslednji dve knjigi bosta spet posvečeni glasbenim legendam

Sivec je razkril, da sta 201. in 202. knjiga, obe povezani z glasbo, že napisani. Prva bo nadaljevanje zbirke o mojstrih diatonične harmonike, tokrat s Slakovimi glasbeniki v ospredju, druga pa bo posvečena drugim slovenskim glasbenim legendam, katerih zgodbe po njegovih besedah še niso zapisane nikjer. »Če bom živ in zdrav, bom to naredil,« je povedal.

Ob koncu pogovora je pisatelj spregovoril tudi o odnosu do staranja v poznih letih. »Na stara leta ima človek veliko več izkušenj in drugačen odnos do življenja, zato takrat lahko piše bolje,« je prepričan Sivec, ki kljub 200 knjigam ne razmišlja o počitku. Vsak teden namreč prebere tudi več knjig drugih avtorjev, saj mu je branje tako kot pisanje del vsakdana.