Jelko Kacin: Gospa predsednica se obnaša kot božanstvo

Intervju: Jelko Kacin, dolgoletni politik

Gost oddaje Odmev tedna je bil dolgoletni politik in politični komentator Jelko Kacin. V pogovoru je ostro komentiral začetek protestov proti novi vladi, vlogo aktivističnih nevladnih organizacij in referendumsko strategijo opozicije. Po njegovem ne gre toliko za vsebinsko nasprotovanje zakonom kot za poskus zavlačevanja sprememb in ustvarjanje vtisa, da je vlada nelegitimna. Spregovoril je tudi o Robertu Golobu, ljubljanski županski tekmi, odnosu Slovenije do Izraela in Palestine ter novih zapletih predsednice republike Nataše Pirc Musar po prometni nesreči.

Menite, da bi lahko protesti prerasli v kaj večjega, tako kot v času tretje Janševe vlade, ko ste bili vladni govorec?

Oni bodo storili vse, da bi se to zgodilo. Temu se reče diktatura proletariata. Manjka jim samo še to, da bi imeli rdeče knjižice in skandirali kot v času Mao Cetungove kulturne revolucije. Takrat so nekoga – če uporabim termine iz naših krajev – izbrali za kulaka, za izdajalca, ga javno sramotili in potem izvajali terapijo za celotno javnost, ki so jo v bistvu zastraševali.

To zavajanje javnosti, ki se zdaj spet začenja, je nekaj, čemur bi se morala Slovenija kot narod upreti. To zastrupljanje ne koristi nikomur, razen tistim, ki še vedno uporabljajo metode diktature proletariata.

Temu se reče diktatura proletariata. Manjka jim samo še to, da bi imeli rdeče knjižice in skandirali kot v času Mao Cetungove kulturne revolucije.

Lahko Jaša Jenull in drugi aktivisti, ki so očitno zelo dobro plačani za to, kar počnejo 24 ur na dan, sedem dni v tednu, zganjajo histerijo?

Namen zganjanja histerije je po mojem mnenju samo v tem, da se zamakne uresničitev nujno potrebnih zakonskih sprememb, ki bi omogočile hitrejše gospodarsko okrevanje na račun tega, da bi ljudje imeli več denarja, da bi lahko več trošili in bolje živeli.

To zažene gospodarstvo, prinese optimizem in ljudem omogoči, da vidijo, da vlada dela zelo konkretno ter da razmere popravlja in izboljšuje. Če se to odmakne – temu so namenjeni vsi referendumi – traja dlje, da več ljudi spozna napredek ali spremembe, ki se dogajajo. In to je tisto, kar počnejo.

Kot bi rekla Alenka Bratušek: »We need more time.« Čim bolj zavleči začetek uresničevanja vsebinskih sprememb in izboljšav na bolje – to je njihova strategija. Ali drugače povedano: čim slabše, tem bolje. Zato je treba razmere slikati čim bolj črno in čim bolj grozovito.

Videli smo, da se naše nevladne organizacije, ki se vedno politično aktivirajo pred volitvami, financirajo tudi iz tujine. Open Society Georgea Sorosa financira Inštitut 8. marec. Se mora vlada tega resno lotiti?

Predvsem bi morala vlada poskrbeti, da tisti, ki so plačani iz proračuna, na podlagi javnih razpisov in z denarjem davkoplačevalcev, vendarle prispevajo kaj konstruktivnega. To, kar počnejo, je čista destrukcija, norčevanje iz ljudi, zavajanje in slabšanje politične klime. To ni nekaj, kar bi morala država spodbujati.

Nasprotno. Če jih financirajo iz tujine, kar je slej ko prej dejstvo, mora vsak sam razmisliti, kam to pelje. Ljudje so običajno strašno občutljivi, če nekdo nekaj plača iz tujine. Ampak tukaj so dvojna merila.

Mitingi resnice – ta prispodoba se mi zdi najbolj zanimiva – so bili v prejšnji državi nekaj, kar je bilo daleč od resnice. Vse je bilo izmišljeno, namenjeno zastrupljanju ozračja in medsebojnemu sovraštvu. Šlo je za dezintegracijo Jugoslavije, zato da bi država lahko razpadla in bi eno republiko povečali na ozemlja drugih držav. Temu se reče destrukcija.

Ker niso več na oblasti, se poslanci Levice proti tej koaliciji ne borijo v parlamentu z besedami, ampak gredo raje na ulico rušit sistem.

Rekel bom drugače. To temelji na spoznanju, da dolge seje delovnih teles državnega zbora gleda zelo malo ljudi. Ker pa večina medijev zelo dobro pokriva vse, kar se dogaja pred parlamentom, je sporočilo, da je spet nekaj narobe s to vlado, bolj dosegljivo in ljudem lažje razumljivo. To je manipuliranje z javnim mnenjem.

Tri mesece imamo vlado, pa že pozivi k odstopu. Tej vladi ne priznavajo legitimnosti in ves čas želijo v javnosti prikazati, da je prišla na oblast s prevaro.

To je vse na ravni Staneta Dolanca, ki je rekel, sicer ne v slovenščini, ampak v srbohrvaščini: »Ako ne bismo bili mi na vlasti, značilo bi, da je netko drugi. A za sada to nije tako i neće nikada ni biti.« (Če ne bi bili na oblasti mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug. A za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo, op. a.)

In to je še vedno tu. To je enopartijski sistem: vsa resnica je naša, vse, kar je drugače, je fašizem, nacizem ali karkoli že hočete. Ta narativ po vojni gre čez vse meje. Na eni strani ne moremo zapreti vprašanja povojnih pobojev, tukaj pa se uporablja povsem enak način narativa. To je resnično nespodobno, nesprejemljivo, za Slovenijo grozljivo in tudi neevropsko.

Občutek je, da opozicija zdaj vse stavi na uspeh na referendumih. Robert Golob je bil jasen: glas proti interventnemu zakonu bo glas proti Janševi vladi. Ne gre toliko za vsebino zakonov kot za poskus, da bi prek referendumov dali veliko zaušnico Janševi vladi.

To je vse na ravni Hruščova, ko je bil enkrat v Združenih narodih, snel čevelj in tolkel po mikrofonu. Isto je delal Golob v Združenih narodih, zato da bi ga doma videli, kaj vse si upa. In to počne tudi zdaj.

Ampak mislim, da je to predvsem nedopustno podcenjevanje ljudi. Ljudje na te limanice ne bodo nasedli. Mislim, da je to pot, ki vodi v razpad opozicije, ne pa koalicije.

Torej menite, da bodo ljudje na referendumih podprli zakone te koalicije in da bo to na koncu udarec za opozicijo?

Kolikor vem, koalicija pripravlja strategijo kampanje, ki bi ljudi ozavestila, da gre pravzaprav za to, da jim opozicija poskuša preprečiti, da bi dobili več denarja zase.

Z interventnim zakonom bi imeli vsak mesec višji prihodek, ljudje bi razpolagali z več denarja. Tukaj pa se z ideološkimi floskulami o privatizaciji zdravstva in z vsem mogočim in nemogočim, s strašenjem poskuša mobilizirati ljudi proti – torej v lastno škodo. To je nekaj nedopustnega.

Rekli ste, da ljudje niso neumni. Če pridejo na referendum in podprejo zakon, bi to na neki način pomenilo razpad opozicije. Če pa bi jim slučajno uspelo, bi verjetno dobili veter v krila in nadaljevali z blokiranjem skoraj vsake zakonodajne spremembe.

Gre za temeljno vprašanje, kaj od te opozicije se bo v naslednjem letu uspelo predstaviti slovenski javnosti kot konstruktivna opozicija, kot tisti del političnega telesa, ki lahko prispeva nekaj v korist ljudi.

Na dolgi rok Levica ne more biti gonilo napredka. Podjetnike z bajoneti nagnati v morje – ta način razmišljanja pri ljudeh v 21. stoletju ne more pripeljati do volilne zmage. Kvečjemu lahko pripelje do izgube sedežev v parlamentu. Najbolj levi del levice, poslanec Kordiš, je ostal zunaj parlamenta. Če bodo tako nadaljevali, se bo tudi Levica znašla zunaj parlamenta.

Vas je Robert Golob presenetil? Vsi so govorili, da ne more zdržati kot vodja opozicije, zdaj pa se zdi, kot da se želi pozicionirati kot alternativa Janezu Janši.

Robert Golob nima nobene alternative. Ob sebi ima Tino, ki skrbi za to, da počne neumnosti, kot jih je počel prej. Imeli smo vlado, kjer je ona tako rekoč vodila kabinet vlade; tak način vladanja enostavno ne more biti model, ki bi ga javnost sprejela.

Kako dolgo bo Golob lahko ostal v politiki, je odvisno od tega, kdaj bo našel kakšno alternativo zase. Ampak dokler nima alternative, težko odstopi, kajti tisti, ki so naredili Gibanje Svoboda, tisti, ki so financirali ta projekt, z lučjo pri belem dnevu iščejo alternativo. Dokler alternative ni, je Golob edina rešitev.

Kot v tistem reku, ko je hudič jedel muhe in so ga vprašali, kakšne so, pa je rekel, da so dobre, ampak drobne. Skratka, v tem trenutku nimajo alternative, zato je Golob edina možna alternativa.

Tisti, ki so naredili Gibanje Svoboda, ki so financirali ta projekt, z lučjo pri belem dnevu iščejo alternativo. Dokler alternative ni, je Golob edina rešitev.

Je lahko Anton Rop novo ime – oziroma staro ime – ki bi izpodrival Roberta Goloba? Ali ga vidite izključno kot človeka, ki ga zanima županski stolček?

Tega ne vem. Ljubljana je vendarle velika entiteta znotraj Slovenije, tudi gospodarsko zelo močna. Je osrednji del Slovenije. Rop je gospodarstvenik, gospodarstvo ga je vedno zanimalo. Zdaj je razvil še bančniško sfero svojega pogleda na svet.

Kaj in kako ga dolgoročno zanima, je čisto špekuliranje. S tem se ne bi ukvarjal. Videli bomo, kaj bo to pomenilo za lokalne volitve, za to gre v tem trenutku. Ali bo pri tem uspel ali ne? Če bo uspel, ima lahko potem tudi širše ambicije, če ga bodo v to prepričali, mu obljubili pomoč in tako naprej. Če pa ne bo uspel, potem kot poraženec ne more iti ne na predsedniške volitve, kaj šele kam drugam.

Tudi Luka Mesec je kandidat za župana Ljubljane. Zdi se mi, da peljejo kampanjo zelo podobno, kot jo je Zohran Mamdani v New Yorku. Bi morali imeti na levi enega močnega kandidata, če bi želeli rušiti Zorana Jankovića, ki se zdi še vedno močan?

Mislim, da ljudje vendarle ugotavljajo, da je gospod Janković na oblasti dolgo obdobje in da se mu čas izteka. Kar zadeva drobljenje glasov: gre predvsem za vprašanje, ali je lahko župan v Ljubljani izvoljen v prvem krogu ali ne. Moja ocena je, da ne more biti več izvoljen v prvem krogu.

Napovedal je svojo kandidaturo, do volitev se lahko zgodi še marsikaj. Ne vidim nobenega elementa, ki bi njegov položaj okrepil. Kvečjemu se lahko do takrat še oslabi. 

Koliko lahko drugi protikandidati opozorijo nase in na neki način motivirajo volilno telo v Ljubljani, da se zgrne okrog njega ali nje, je pa drugo vprašanje. V tem trenutku je preuranjeno špekulirati o tem. Mislim pa, da si Ljubljana želi spremembe, zagotovo pa si širša Slovenija želi spremembe v Ljubljani.

Torej napovedujete mogoč poraz Jankovića v drugem krogu, če prav razumem?

Ničesar ne napovedujem. Opazujem. Seveda je poraz možen. Mislim, da so možnosti, da bo sedanji župan poražen, večje kot kadarkoli doslej.

Možnosti, da bo sedanji župan poražen, so večje kot kadarkoli doslej.

Specializirano državno tožilstvo želi preganjati Roberta Goloba. Ne Borisa Mijiča, ampak Roberta Goloba.

Poslanec Resni.ce in Robert Golob nimata veliko skupnega. Poslanec Resni.ce odhaja iz parlamenta, mislim, da je to vsakomur jasno. Kar pa zadeva gospoda Goloba, njemu nihče ni nič podtaknil. Vse, kar se mu zgodi, se mu zgodi zato, ker je to sam zakuhal.

Roberta Goloba so štiri leta branili na vse mogoče načine. Nobene preiskovalke ni moglo biti. Od prvega dne mu je uspevalo v tem predstavljanju oziroma igranju žrtve. Ves čas je bil žrtev. Ubogi, po toliko mandatih mu ena grda Janševa vlada ni dala še enega mandata.

Ampak jaz sem bil navzoč na nekaterih pogovorih. Janez Janša se nikoli, res nikoli ni ukvarjal z Robertom Golobom. To je bilo v pristojnosti sedanjega podpredsednika Vrtovca. On je spremljal razmere v energetiki, on je opozarjal na probleme, on je povedal, da se tam enostavno kopičijo stvari. Ko mandata ni bilo več, se je pa začelo: Glejte, ubogi Robert Golob, največja žrtev fašizma, nacizma ali česarkoli že.

Slovenija je umaknila svoj podpis k skupni izjavi Evropske unije glede obsodbe Izraela zaradi načrtovanja gradnje novih nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, kar ni po mednarodnem pravu. Kako ste vi videli to potezo Slovenije?

Mislim, da je to vihar v kozarcu vode. V trenutku, ko bi res potrebovali zakonske dopolnitve, da se gospodarstvo hitreje postavi na noge in da ljudje vendarle dobijo vse to, kar jim je Golobova vlada vzela, se ukvarjamo s temno stranjo lune. Namesto da bi hodili po zemlji, tukaj v Sloveniji, in se ukvarjali s problemi Slovenije, uredniki in urednice padajo na trepalnice zaradi tega, ker neka izjava ni bila sprejeta.

Kaja Kallas je nastopila v javnosti in povedala, kakšno je stališče Evropske unije. A to ni stališče Evropskega sveta, saj tega dve državi nista podprli. Tudi Republika Češka s premierjem Babišem, ki je velikokrat že znal povedati, da ga zanimajo predvsem interesi lastne države; kar se tega tiče, nastopa argumentirano. Ti dve državi sta pač povedali svoje.

Kdo je vsilil temo Izrael–Palestina v slovensko javnost? V Sloveniji je to velika tema, v tujini pa ne.

Nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, ima urednico, ki se piše Milinković. Jaz še nikoli nisem videl konstruktivne razprave o Palestini. Vedno je ideološko obarvana do konca.

Slovenija ima odnose z Izraelom in ima odnose s Palestino. Ima svoj urad v Ramali, tam so naši diplomati. Zadnji veleposlanik nam je tam na službeni dolžnosti celo umrl. Pa o tem nihče od teh ne govori.

Če imamo svoj urad tam in če imamo palestinskega predstavnika, s katerim komuniciramo v Sloveniji, potem je prav, da tudi Izrael, ki je desetmilijonska država, tukaj vendarle ima stalnega veleposlanika oziroma veleposlanico, ne pa letečega, ki pride vsakih nekaj mesecev za dan ali dva.

Za to gre. Če hočemo razvijati svoje odnose in se obnašati na način »Slovenia first«, najprej Slovenija, potem pa drugo, moramo poskrbeti za lastne interese. To je tisto, kar v tem trenutku manjka in kar moramo v tem mandatu vendarle predstaviti tudi slovenski javnosti.

V javnost je prišel posnetek nesreče Nataše Pirc Musar v predoru Kastelec. Kako neodgovorno je bilo vse skupaj?

Gre za celo verigo napak v strateškem komuniciranju, iz slabega na slabše. Za vse to je kriva sama. To, da se nekdo vozi v koloni s prednostjo in ni pripet, je meni nerazumljivo. Bo pač dobila kazen.

Ima srečo. Če bi bila nesreča drugačna, bi imeli državni pogreb. Tako je pa preživela in iz tega se moramo vsi nekaj naučiti. Mislim, da vsi razumejo, da se je treba v avtu privezovati.

Tisto, kar je nedostojno, nespodobno in nesprejemljivo, so njeni odzivi. Gledal sem njene odgovore, ki jih je posnela in posredovala nacionalni televiziji. To je nekaj, kar ti enostavno vzame sapo; jaz sem k sreči sedel.

Kaj vas je tako zmotilo?

Gospa se obnaša, kot da je božanstvo. Srečal sem dalajlamo, papeža, veliko kraljev in princev v življenju, ampak da bi se nekdo tako obnašal, to je pa nedopustno. Resnično, kot da ima poslanstvo, da reši cel svet. Na tak način nas gleda.

Nedavno sem gledal film o francoskem kralju Ludviku XV. in njegovi priležnici Jeanne du Barry. Občutek imam, da bi bilo tudi naši predsednici najlepše, če bi se pred njo poklonili in se potem umikali 'ritensko', dokler je pred nami njen obraz. Tega ne prenesem. To se mi zdi nedostojno, nespodobno, nesprejemljivo. Mislim, da je ta predsednica ena velika napaka v naši zgodovini.

Občutek imam, da bi bilo tudi naši predsednici najlepše, če bi se pred njo poklonili in se potem umikali 'ritensko', dokler je pred nami njen obraz.

Spomniva se Evropskega parlamenta, ko so ji nekateri evroposlanci žvižgali, pa je rekla: Kar pojdite ven, če me ne želite poslušati. Tudi tam je vzgajala in pridigala vsem.

Jaz ji želim vse dobro. Vesel sem, da je preživela. Ampak se mi zdi, da bo vse manj nastopala, ker če bo nastopala, bo žvižganja vse več in več.

Bo politično preživela?

To je nepomembno. Še enega mandata ne bo, dobili bomo novega predsednika ali novo predsednico.

(D268: 30-33)