Konec veta v evropski zunanji in obrambni politiki? Golob za, Janša proti

Zadnje dni je na socialnih omrežjih odmevala novica o pristopu Slovenije v neformalno skupino 9 članic Evropske unije (Belgija, Finska, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Španija in Slovenija), ki se zavzema za ukinitev veta pri odločanju Sveta EU na področju skupne zunanje in varnostne politike. Čeprav ta novica skorajda ni pustila sledi v slovenskem tisku, pa je razburila duhove v opozicijski SDS, zlasti pri njenima evroposlancema Romani Tomc in Milan Zveru ter predsedniku Janez Janši. Slednji je označil pristop Slovenije v to pobudo kot »eno najbolj škodljivih potez Golobove vlade doslej«. Če upoštevamo vse vprašljive poteze vlade doslej, je takšna izjava kar drzna in že zato vredna vpogleda.

Kaj je kvalificirana večina?

Čeprav pogosto mislimo, da so odločitve na ravni EU sprejete s soglasjem vseh članic, pa se v resnici pri sprejemanju velike večine odločitev Sveta EU uporablja sistem kvalificirane večine. Do leta 2009, ko je bila sprejeta danes veljavna Lizbonska pogodba, so morale biti skoraj čisto vse odločitve v Svetu sprejete s soglasjem vseh članic EU. Z vstopom novih članic iz nekdanjega Vzhodnega bloka leta 2004 se je pojavila potreba po alternativi, ki se je materializirala v obliki kvalificirane večine, sprejete v Lizbonski pogodbi.

Ko Svet prejme nek zakonodajni predlog s strani Evropske komisije ali visokega predstavnika za zunanje in varnostne zadeve, ga mora ta sprejeti s kvalificirano večino. To pomeni, da mora predlog podpirati vsaj 55 % članic (trenutno to pomeni 15), ki predstavlja vsaj 65 % prebivalstva Evropske unije.

Predlog je lahko blokiran, če vsaj 4 članice glasujejo proti. V posebnih primerih, kadar se nekatere članice vzdržujejo glasovanja, je minimum premaknjen na število članic, ki predstavljajo 35 % prebivalstva Evropske unije in na še eno dodatno članico. Sistem kvalificirane večine velja za približno 80 % primerov nove evropske zakonodaje, vendar to ne pomeni, da je ta v vseh teh primerih tudi dejansko uporabljen. Predsedujoča država pri večini odločitev še vedno najprej išče soglasje, kljub temu da to formalno ni več potrebno.

V skladu z Lizbonsko pogodbo je na določenih področjih soglasje še vedno obvezno, predvsem pri sprejemanju reform evropskih inštitucij in na področju skupne varnostne in zunanje politike.

Konec večnih vetov problematičnih držav

Ukinitev veta na področju skupne zunanje in varnostne politike bi dovolila Evropski uniji, da odločneje in hitreje reagira na pomembne mednarodne dogodke in varnostne grožnje. Hkrati bi se s to reformo lahko izognili blokadam nekaterih problematičnih članic, kot je npr. Madžarska.

Tukaj velja spomniti na to, da je prav Madžarska od začetka vojne v Ukrajini večkrat blokirala in upočasnila evropsko pomoč Ukrajini, dokler ni madžarski premier Viktor Orban dobil nekaterih finančnih zagotovil v prid Madžarske. Podobno se je že zgodilo leta 2020, ko je Ciper blokiral sprejetje sankcij EU proti Belorusiji zaradi popolnoma nepovezane problematike med Ciprom in Turčijo. Veto je zato danes viden kot inštitucija, ki omogoča nejevoljnim članicam vzeti skupno zunanjo politiko za talko.

Veto je danes viden kot inštitucija, ki omogoča nejevoljnim članicam vzeti skupno zunanjo politiko za talko.

Čeprav se zdi, da bodo s to reformo velike članice pridobile več moči na področju skupne evropske zunanje politike, pa ni nujno, da bo na koncu reforma pripeljala do tega. Kvalificirana večina ne deli članic na majhne in velike, saj je za večino potrebno vedno veliko več »majhnih« članic kot velikih. Od 27 članic Evropske unije je tudi težko postaviti mejo med »majhnimi« in »velikimi« članicami. V evropski politiki sta običajno le Francija in Nemčija upoštevani kot veliki, Italija, Španija in Poljska so štete kot dokaj vplivne, medtem ko vse ostale lahko arbitrarno označimo kot »majhne« članice. Kakorkoli, na koncu sleherna odločitev Sveta potrebuje vedno veliko podporo celotne Evropske unije tako majhnih kot tudi velikih članic. 

V resnici bi ukinitev veta imela enak učinek kot ga kvalificirana večina že ima na drugih področjih evropske zakonodaje: izvedla bi večji pritisk na članice, da najdejo kompromise, pospešila bi reakcijo in okrepila moč Evropske unije na obrambni in zunanji politiki, poleg tega pa bi preprečila posameznim članicam, da izigravajo večino.

 SDS se jezi v imenu skrajnosti

Zakaj se torej pri nas SDS tako jezi nad to odločitvijo ministrice Fajonove? Del odgovora se verjetno skriva v želji po nasprotovanju sleherni potezi sedanje vlade. Po drugi strani pa iz prejšnjih izkušenj vemo, da je SDS v opoziciji bolj evroskeptičen, kot kadar je v vladi, kar običajno daje zrak bolj skrajnim strankam, kot so SNS in Domovinska liga.

Nenazadnje je v tem kontekstu pomemben tudi odnos med SDS in Madžarsko, ki se je poslabšal oziroma potihnil, odkar je Rusija napadla Ukrajino. Kljub temu je po lanskem volilnem porazu SDS ta odnos ponovno zaživel, kar potrjuje udeležba predstavnikov SDS na nedavni Konservativno politični akcijski konferenci na Madžarskem. Konference se je udeležilo tudi več proruskih in skrajno desnih politikov tako iz ZDA kot Evrope. Med drugimi je odmeval nastop češkega oligarha in bivšega premiera Andreja Babiša.

https://twitter.com/enkocz/status/1654726554956488705?s=20

Madžarska bi z ukinitvijo veta izgubila orodje, ki ga sedaj vešče uporablja za izigravanje drugih članic in Evropske unije, medtem ko bi Slovenija imela veliko več ugodnosti zaradi učinkovitejše evropske zunanje politike, saj je naša država do sedaj vedno podpirala evropske odločitve na tem področju. Reakcijo SDS lahko verjetno razumemo tudi kot premik v smer  Orbanovih stališč.

Kljub temu v številnih članicah EU še vedno vidijo možnost nacionalnega veta na področju skupne zunanje in varnostne politike kot zadnje trdnjave njihove suverenosti, zato odprava veta ne bo sprejeta tako kmalu in ostaja srednjeročen cilj njegovih zagovornic.