Ljudskofrontna koalicija – ne, hvala (8. del): Kučan je Spomenka v politični preobleki

V prejšnji številki smo začeli analizirati mehanizem sprave kot politične operacije, ki je ob svojem času omogočila sprožitev ljudskofrontnega mehanizma v obračunu s prvo slovensko demokratično vlado. Ideja sprave, ki jo je sredi 80. let 20. stoletja lansirala Spomenka Hribar, se je pokazala kot svojevrstna prevara: na eni strani je bila namenjena ekonomskemu interesu centrov vzporedne ekonomije (združimo ustvarjalne sile naroda), na drugi strani se je vzpostavila kot sprava z mrtvimi (pokop), ne pa z njihovo ideologijo, in kot sprava med živimi – kot zjedritev okrog izgradnje socializma. Zunaj socialistične ideologije za Spomenko Hribar ni sprave.

Šele če razumemo narodno spravo kot ideološko pripravo na aktivacijo ljudskofrontnega mehanizma, bomo razumeli, zakaj je bila Peterletova vlada od prvega dne obsojena na neuspeh in zakaj ljudskofrontna koalicija, ki jo je strmoglavila, ni bila improvizacija, ampak izpolnitev načrta, katerega ideološka priprava se je začela desetletje prej. 

Krivda in greh

Ko so se ljudje začeli ozirati k procesom v Vzhodni Evropi in so začeli upati, da bodo mogli svobodno zadihati, je v Sloveniji vsak govor o prepovedani preteklosti pomenil upanje na spremembo. Predvsem ljudje, katerih sorodniki so bili žrtve revolucije, so sprejeli idejo narodne sprave, saj jim je ta obljubljala, da jim bodo pustili pokopati njihove mrtve.  

Tako je Spomenka Hribar postala junakinja narodne sprave: postala je znanilka dolgo pričakovanih sprememb. Začela je dobivati vabila, da bi predavala na ravni slovenskih škofij – in celo po župnijah. Sodelovanje pri Novi reviji pa je Hribarjevi pomagalo okrepiti prodor med laično inteligenco. Operaciji je močno pomagala začasna prepoved Kocbekovega zbornika. Dejstvo, da ni smel iziti – najbolj zaradi eseja Spomenke Hribar – je povečalo zanimanje med kritičnim bralstvom, prepoved je dodatno prispevala k disidentski avreoli avtorice. Začasna prepoved izida (temu se je reklo, da je knjiga »v bunkerju«) je bila bistvena za učinkovitejšo vzpostavitev Hribarjeve kot »disidentke«.  

Prepoved kaže na premišljeno in načrtovano uporabo Kocbeka in ideje narodne sprave v procesu tranzicije. Leto 1984 je bilo za objavo še prezgodaj. Procesi prenosa moči iz političnega prostora v vozlišča vzporedne ekonomije še niso bili dovršeni. Ko je po oceni partije nastopil pravi trenutek – in ko je lahko zbornik dosegel največji odmev – so dopustili njegovo objavo, še prej pa odlomke iz eseja Hribarjeve objavili s komentarji, da gre avtorici za spravo med partizani in domobranci. Tudi ta moment – ki ga v eseju Hribarjeve ni bilo – je bil premišljen. Objava je postavila esej Krivda in greh v jasen kontekst, ki ga je naredil za katoliški prostor privlačnejšega. Cilj je bil domobrance pritegniti v spravni proces, ne da bi to zahtevalo spravo z domobransko idejno podstatjo: z nasprotovanjem komunizmu in komunistični revoluciji. Proces sprave z domobranci naj bi omogočil homogenizacijo okrog levega hegemonskega jedra, po potrebi pa bi potem lahko domobrance spet ožigosali kot izdajalce – kar je o njih Hribarjeva trdila že od vsega začetka. 

O Milanu Kučanu v Kočevskem rogu, o Spomenki kot junakinj narodne sprave in še ... v nadaljevanju.