Miro Cerar, Karl Erjavec in arbitražni sporazum: ko slepec vodi gluhega

Arbitraža je, razen občasnega hrvaškega »ribarjenja« v Piranskem zalivu, potonila na tretje in četrte strani časopisov. In tako je tudi prav. Odprl se je prostor za nadaljevanje diplomatskega plesa, za igro v zaodrju, kjer se vedno doseže več kot z odprto vojno.

Vendar Slovenija tega ne počne. Slovenija ima prvega diplomata, ki zavrača diplomacijo in lomasti po parketu evropske diplomacije tako, da mu bo za ples na koncu ostala le še metla.

Predsednika vlade, ki ima preveč dela z metanjem vode iz svojega političnega čolna, ga tako dodatna voda v Piranskem zalivu niti malo ne zanima. Tako z veseljem puščata narod v istem ciklu prerekanja.

Narod v temi

Glede na rezultat arbitraže je slovenska strokovna in laična javnost jasno večkrat zahtevala, da vlada objavi celotno dokumentacijo in argumentacijo slovenske strani. Do današnjega dne se to še ni zgodilo.

Iz drobcev, ki so jih v javnost navrgli nekateri posamezniki, je vedno bolj jasno, da imajo dober razlog za to. Spomnimo se lahko ugotovitev mednarodnega analitika dr. Gaiserja o končnih določbah arbitražne sodbe, ki puščajo možnost za bilateralni dogovor. In opis dogajanja okoli delovnih skupin gospoda Podobnika, ki je mnenja, da je bila razsodba sprejeta na podlagi neveljavnih dokumentov.

Zato mora ostati prva zahteva slovenske javnosti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja. Kajti diplomacija v zaodrju bi bila pravilna taktika, če bi za to imeli prave voditelje.

Prva zahteva slovenske javnosti mora biti, da arbitražna dokumentacija postane v celotni podatek javnega značaja.

Ko slepec vodi gluhega

Slovenska politična scena se trenutno vrti okoli bodočega predsednika države in kandidatov za to funkcijo. In kot ponavadi, ko so na sceni politikanti in ne državniki, je vsaka tema, ki vpliva na njihovo politično samoohranitev bolj pomembna od narodnih interesov.

O Karlu Erjavcu nima smisla več izgubljati besed, zdi se da je najslabši zunanji minister v zgodovini Slovenije. Kak dodaten naslov mu bo dosodila zgodovina, kamor tudi spada.

Dlje kot se bo Miro Cerar oklepal oblasti ter na prsih hranil kače njegovega tipa, slabši bo diplomatski izplen arbitražnih dogovorov. Predsednik vlade, če želi delovati v narodnem interesu in hkrati skrbeti za lastno politično samoohranitev,  mora prevzeti vajeti naše diplomacije. Pokazati mora več odločnosti kot jo je pokazal do sedaj v celotnem svojem mandatu.

In ustanovitev delovne skupine za uveljavitev arbitraže polne uradnikov ter eno srečanje s hrvaško stranjo to ni. Saj ni potrebno, da se proglasi za moralno avtoriteto, za začetek naj poskusi samo z avtoriteto.

Sodba ni dokončna

Arbitražna sodba sama je le dokument, ki ga bo predrugačila in morda uveljavila le moč diplomacije obeh strani. In glede na trenutno dogajanje lahko samo upamo, da bomo na koncu zmagali za eno točko zaradi napak Hrvaške in lastne vztrajnosti.

Arbitražna sodba še ni stopila v veljavo, smo še vedno znotraj pol letnega roka za uveljavitev. Zato se ne pustimo zavajati s poročili o patruljnih čolnih v Piranskem zalivu, ampak raje poglejmo, kaj se bo zgodilo z družinami, ki so se sedaj znašle na Hrvaškem in zahtevajmo, da za tak rezultat slovenska politika odgovarja.

Hkrati pa je zadnji trenutek, da se Slovenija obrne na vse svoje diplomatske zmožnosti in poskuša obrniti plimo preden bo prepozno.