Težave Nase pri programu Artemis za pošiljanje ljudi na Luno

Pri ameriški vesoljski agenciji Nasi po poročanju RTV Slovenija razmišljajo o prestrukturiranju programa Artemis III, v sklopu katerega želijo (znova) poslati ljudi na Luno. Med razlogi za morebiten odlog naj bi bil tudi prepočasen razvoj lunarnega pristajalnika Starship, ki temelji na še nepreizkušenem dotakanju ohlajenega goriva v vesolju.

Rok vrnitve človeka na Luno do leta 2026 je tako najbrž nerealističen. Inženirji Nase še ne obvladajo v zadostni meri dotakanje ohlajenega goriva v vesolju, kar je ključna tehnologija za uspeh programa. Kot so zapisali na strani RTVS, na programu Artemis že več kot desetletje dela 30 tisoč ljudi.

Še pred sedanjim programom Artemis III je konec leta 2022 potekala odprava Artemis I. Izstrelili so supertežko nosilno raketo SLS, ki je proti Luni poslala vesoljsko ladjo Orion, kar se je zgodilo prvič po petih desetletjih. V vesoljskem plovilu ni bilo posadke.

Artemis II je predviden za leto 2025, verjetno bo kasnejši, na njem pa bodo štirje astronavti prvič po letu 1972 obkrožili Mesec. Vrnitev na tla Meseca je predvidena, kot smo omenili, na odpravi Artemis III v letu 2026. A letnica se izmika, saj bi moral biti do tedaj med drugim za varen pristanek na Luni pripravljen SpaceX-ov pristajalnik Starship. Seveda tudi za vzlet z nje. Postavljena mora biti vesoljska postaja v orbiti okoli Lune, Lunarni portal.

Mnogi se sprašujejo, zakaj ima Nasa zdaj toliko težav, če pa so že pred skoraj 55 leti poslali ljudi na Luno. Apollo 11 je bila prva vesoljska odprava s človeško posadko, ki je pristala na Luni, bila je peta po vrsti v Nasinem programu Apollo. Toda zdaj želi vesoljska agencija na Luni vzpostaviti stalno prisotnost, zato mora biti program Artemis finančno vzdržen, torej večkrat uporaben. Takšna bosta oba izbrana lunarna pristajalnika: SpaceX-ov Starship in Blue Originov Blue Moon. Ravno zaradi tega je ključna zahtevna tehnologija dodatnega polnjenja z gorivom v vesolju.