Nevarna razmerja – sodelovanje med starši in šolo

Prav zabavno se je spomniti, kako so se že staroste pedagogike jezili glede sodelovanja s starši. Jan Komensky in Anton Martin Slomšek sta v neposrednih navodilih učiteljem, predvsem mladim, resno svarila pred preveč govorjenja staršem in s starši, predvsem z materami. Da to »samo utruja učenika ter do nič pametnega ne pripelje«, pa da je najboljše sodelovanje tisto, ki jasno razmeji, kaj se naredi – nauči in vzgoji doma ter kaj v šoli. Umivanja rok in uboganja se naučijo doma, pisanja in računanja pa v šoli. 

Od začetkov šolanja je težava medsebojnega sodelovanja podobna. Dom in šola na otroka ne gledata z enakimi očmi niti z enakim pogledom. Perspektiva je diametralno različna. Starši vidijo v otroku individualno bitje, ga jasno razločujejo od drugih otrok, posebej od tistih, ki niso »njihovi«. Tako jih razred kot skupnost zadeva samo v kontekstu primernega okolja za njihovega otroka. Tudi samo šolo starši doumevajo predvsem kot prostor, ki naj bi njihovemu otroku koristil ali vsaj ne škodil. Kakovost in ustreznost učitelja pa sta seveda tudi merjeni glede na kompatibilnost z njihovim otrokom. 

Za šolo je učenec še vedno slehernik. Eden izmed mnogih. Je posameznik, ki je hkrati gradnik celote. Učitelji pretežno naslavljajo razred ali oddelek, ki ga učijo, priprave na pouk so narejene za skupino, ki je v bistvu tudi predmet poučevanja. Učenec je v šoli resnično obravnavan kot individualno bitje le v primeru, da je prepoznan kot učenec s posebnimi potrebami in deležen individualne obravnave v okviru dodatne strokovne pomoči. Pa še v tem primeru je večina postopkov oblikovana bolj glede na njegove posebnosti po shemi diagnoze in opredelitve kot pa po učencu samem zase. 

Preberite tudi nadaljevanje.