Petica ni pravica

Na sestanku s starši sem izjavil, za čemer stojim še danes: "Otroci so še v redu, glede na to kakršni smo mi starši." Če smo prepričani, da smo vsi v službi odlični (da ponovim: dve pomeni, da smo naredili, kar se od nas zahteva, tri pomeni, da smo nekaj naredili ne, da nas zato nekdo mora "poriniti", štiri pomeni, da imamo ideje za izboljševanje obstoječega načina izvajanja nalog in pet, da smo to tudi sposobni izvesti - vsaka višja ocena seveda zahteva tudi vse predhodno), to prenesem tudi otroku (in tudi pričakujemo, da bodo tudi drugi videli, da je naš otrok odličen in sploh in sploh). In tako, kot se pritožujemo, da nismo odlični na delovnem mestu, tako se tudi pritožujemo, da naš "čudež" ni odličen. In če smo v službah skorajda vsi odlični (razen, če smo se nekomu "zamerili" in je do nas krivičen), tako je tudi pri otrocih v šoli. Ko sem enkrat na razgovoru za službo - šlo je za zelo konkurenčno panogo in ne javni sektor (na svojem strokovnem področju - organizacijske spremembe) po eni uri ugotovil, da vse že sedaj obvladajo odlično, sem jim rekel, da naj nikar nič ne spreminjajo, da ne bodo te odličnosti pokvarili. Res nam tudi Bog ne more pomagati, če sami pri tem ne želimo nič narediti. Socializem je res "čudežen" izdelek človeške neumnosti.

Če bi še enkrat hodil v šolo, bi se učil izključno za uporabno znanje. V znanju je moč.
Učenje samo za ocene je največja neumnost.