Odnos z Bogom, ki ne bo okrepljen s pravo ponižnostjo, ne bo obstal

Dragi bratje in sestre!

Smo v času podeljevanja zakramenta svetega reda. Ta v svojem obredniku določa, da kandidat pred posvečenjem, med molitvijo litanij vseh svetnikov, leži na tleh in s tem pokaže svoje spoštovanje do Svetega, nevrednost in zaupanje. Na tleh leži kot Mojzes, ki sam pričuje v 5. Mojzesovi knjigi: »Vrgel sem se torej pred Gospoda in ležal na tleh štirideset dni in štirideset noči, kajti Gospod je rekel, da vas bo pokončal,« (5 Mz 9,25) in kot prerok Danijel, ki v svoji knjigi opisuje: »Ko je govoril z menoj, sem omamljen ležal pred njim z obrazom na tleh. Potem se me je dotaknil in me postavil, kjer sem prej stal.« (Dan 8,18).

»Prostracija« ali bogoslužno ležanje na tleh je najprej izraz majhnosti pred Vsemogočnim, nato spoštovanja (strahu) do Božjega delovanja in hkrati izraz zaupanja, da bo Bog vse naredil prav. S tem vedenjem vstopimo v prvo berilo, ki nam ga Cerkev na 14. nedeljo med letom daje v premislek.

Lahko bi se spraševali, s kakšnimi merili meri Bog, ko nekoga kliče in postavi v svojo službo?

Prerok Ezekiel je bil judovski duhovnik, ki je svoje duhovniško poslanstvo opravljal v jeruzalemskem templju, dokler ni bil leta 597 pr. Kr. odpeljan v babilonsko sužnost. »Med izgnanci ob reki Kebár« (Ezk 1,1) je bil leta 594 pr. Kr. poklican za preroka in to nenadoma, s prikaznijo Božjega veličastva (prim. Ezk 1,4). Ezekijel je bil tako presunjen nad prikazovanjem, da je »padel na obraz in slišal glas, ki je govoril.« (Ezk 1,28)

Lahko bi se spraševali, s kakšnimi merili meri Bog, ko nekoga kliče in postavi v svojo službo? Kdo je in kdo ni primeren? Prerok Mihej odgovarja: »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.« (Mih 6,8).

Ponižnost je vrlina, ki človeka dela sposobnega za zdrav odnos. Ponižnost ni poniževanje samega sebe, ampak znižanje samokritičnosti na raven realnega, prizemljenega, iskrenega in tako primernega za odnos z Bogom in drugimi. Zato apostol Peter v svojem pismu tako svari: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (1 Pt 5,5)

Prvak apostolov ubesedi pravilo: ali bo v odnosu ponižnost (za rast, dopolnjevanje, presežno) ali pa bo propadel. To na svoj način zapiše tudi češki jezuit p. Tomaž Špidlik: »Višjo stavbo ko hočemo zgraditi, globlje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost.« Verjetno je razlog za pomanjkanje duhovnih poklicev danes tudi ta, ker je ponižnost vedno redkejša vrlina.

Prerok Ezekiel potem, ko pade na obraz, zapiše: »Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge.« (Ezk 2,2) Ezekiel ni bil samo izbran, bil je tudi obdarovan, opolnomočen. Ezekiel ni bil ob klicu za preroka puščen vnemar, bil je postavljen na noge in okrepljen z živim Bogom. Ezekiel ni bil samo odposlan, ostajal je pod budnim očesom Vsemogočnega. Ezekiel ni prejel zgolj začetnih informacij, prejel je vseživljenjsko in nezlomljivo zvezo z Bogom.

To je bil neke vrste Ezekielov krst, neprimerljiv sicer z zakramentalnim delovanjem Boga, pa vseeno dovolj močan, da lahko začutimo, kaj Bog in še mnogo več po zakramentu krsta ponuja in daje vsakemu izmed nas. »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju, « (Lk 3,16) lepo razloži razliko med preroštvom in Božjim Sinom Janez Krstnik. Jezus dodaja: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.« (Jn 3,5)

Ne pozabimo. Odnos z Bogom, ki ne bo okrepljen s pravo ponižnostjo, ne bo obstal. Zato sv. Bazilij Veliki predlaga: »Ko se pripravljaš na obed, moli. Ko ješ kruh, ga jej s hvaležnostjo Njemu, ki je radodaren do tebe. Če piješ vino, ne pozabi Njega, ki ti ga daje v veselju in bolezni. Ko se oblačiš, se mu zahvali, ker te oskrbuje z oblekami. Ko se oziraš v nebo in občuduješ zvezde, poklekni in počasti Njega, ki je v svoji modrosti vse ustvaril. Podobno, ko vzide in zahaja sonce, ko spiš ali si buden, zahvali se Bogu, ker je vse stvari ustvaril za tvoje dobro, da bi ti spoznaval, ljubil in častil Stvarnika.« Amen.