Oživimo našo molitev, doživimo naš skupni milostni dar

Ob aktualnem dogajanju v naši domovini in neskladjih, ki jih doživljamo, me razmišljanje venomer usmeri k duhovnosti. Svet duhovnosti, tudi narodove, je podlaga za gradnjo drugih razsežnosti njegovega funkcioniranja, tudi na področju sprave.

Svet duhovnosti, tudi narodove, je podlaga za gradnjo drugih razsežnosti njegovega funkcioniranja, tudi na področju sprave.

V naši domovini so med nami neizmerni prepadi, zdi se, da so, gledano s človeškimi očmi in močmi, nepremostljivi. Ko razmišljam o spravi, lahko daje upanje pravzaprav le čudež. Velikokrat beremo v Svetem pismu, kako so Izraelci v veliki stiski pretrgali svoja oblačila, se oblekli v raševino, se posipali s pepelom, se postili in vpili k Bogu, dokler jih ta ni uslišal.

Tudi Slovenci bi lahko razglasili post in molitev za našo domovino v smislu sprave in vpili k Bogu, dokler nas ne usliši. Morda pa sprava ni v prvi vrsti neko »čudno pobotanje« dveh razklanih strani, pač pa preporod naših src, predvsem nas vernih, ki znamo ali želimo klicati k Bogu. Vemo, da molitev spreminja nas same, naš odnos do stvari, naša pričakovanja in naše upanje. Nas navdihne za vero v človeško gledano nemogoče stvari.

Z mrtve točke se po mojem prepričanju ne premaknemo tudi zato, ker zanemarjamo nadnaravne darove, ki se nam skrivoma ponujajo. Naj razložim … Zadnja leta veliko beremo o povojnih pobojih, o množičnih moriščih po vsej naši domovini, o nepokopanih žrtvah. Ali se ob tem zavedamo, da v mnogih primerih govorimo o žrtvah novodobnega preganjanja kristjanov? O množici slovenskih mučencev? Mnogi so darovali svoja življenja za krščanske vrednote in dotrpeli mučeniško smrt. Mučence nekega naroda (npr. japonske, korejske …) jemljemo kot milostne osebe tega naroda.

Že dolgo imamo tudi Slovenci listo šestindvajsetih skrbno izbranih svetniških kandidatov, ki čakajo na beatifikacijo. Zdi se, kot da je ta lista obtičala v nekem predalu; tudi v splošnem ne obstajajo v narodovi zavesti. Hvala Bogu, na pobudo Vseposvojitve so za uspeh beatifikacije potekale svete maše vsak prvi petek v Ljubljani pri frančiškanih na Tromostovju. Kako pomembna gesta! Ob teh mašah smo spoznavali njihove življenjske zgodbe, njihove svojce, duhovnike iz njihovih župnij; k njim smo molili, o njih razmišljali. Ob njihovih zgodbah smo se zbirali, se o njih pogovarjali, jih oživljali in prinašali v svojo zavest, se učili ceniti njihovo žrtev, kvasiti nov odnos.

Veliko let imamo tudi Slovenci listo šestindvajsetih skrbno izbranih svetniških kandidatov, ki čakajo na beatifikacijo.

Bistveno pri spravi je, da jih v svoji zavesti obudimo in posvojimo, postanemo ponosni nanje in oni postanejo narodov navdih. Do pred kratkim je bilo njihovo mučeništvo v duhovnem smislu z naše strani prezrto in to deluje kot zapora; sami sebi kratimo veliki dar – slovenski mučenci so vrelec milosti, ki prihaja iz nebes do nas.

Duhovni svet je svet čudes, je svet čudežnih mostov, ki spreminjajo nemogoče v mogoče. Mučenci so nam v tem smislu gotovo na razpolago. V čudovitem odlomku iz Božje besede beremo, kako Gospodov Duh oživi suhe kosti (Ezk 37,1-14).

Duhovni svet je svet čudes, je svet čudežnih mostov, ki spreminjajo nemogoče v mogoče. Mučenci so nam v tem smislu gotovo na razpolago.

Moj duhovni svet sprave je bil vedno bolj poln topline, blage svetlobe in svetniškega sija. Pot do takšnega čutenja sem doživela preko meditacij o trpljenju svojega dedka, žrtve povojnega revolucionarnega nasilja.

V želji, da se z njim povežem, sem ga v meditacijah kar nekaj let »hodila« tolažit na »kraj« njegovega trpljenja – v klet gradu Rajhenburg. Tako mila so bila ta srečanja, tako žalostna in boleča, pa vendar tako odrešujoča zanj in zame, tako neizmerno ljubeča in družinsko topla. Srečanja so trajala toliko časa, dokler nisem doživela, da se je v moji zavesti njegov lik spremenil v svetlo silhueto. Po tem ga ni bilo treba več obiskovati v njegovem trpljenju, pač pa je ostal v tej svetli obliki.

Družini sem predala to zgodbo in zdaj molimo k njemu v potrebah. Sama sem s tem odnosom ogromno pridobila; onstranski svet je postal bolj domač, ljubeč, družinski, vedno na moji strani, vir topline in božanske svetlobe in ta čudovita izkušnja še traja.

Spoznanje, ki je postopoma sledilo, je bilo, da je dedek le eden od mnogih slovenskih mučencev in da mnogi od teh živijo v svetlobi Božje navzočnosti. S svojo mučeniško smrtjo so pričevalci krščanskih vrednot in premnogi so svoja življenja darovali v tem posvečenem duhu; spravljeni s seboj in Bogom. Kakšno neizmerno in neizčrpno bogastvo imamo Slovenci v njih! Oni lahko za nas premostijo nemogoče razdalje in prepade med nami.