S sveto jezo do sprave

»Smrt je pekel in noč in mraz, če je ne preoblikuje naša vera. A prav to je tako čudovito – da lahko preoblikujemo smrt.« To navdihujočo misel Dietricha Bonhoefferja si postavljamo kot svetilnik, ko po osmih desetletjih še kar tavamo po pokrajinah groze, ko iščemo poti do sprave v našem narodu, razklanem od bratomorne vojne. Slovenska vera lahko edina preoblikuje strašno smrt, ki je ljudstvo pod Triglavom ukleščila v pekel, noč in mraz in ga drži nad grozečim civilizacijskim prepadom.

Smrt je pekel in noč in mraz, če je ne preoblikuje naša vera. A prav to je tako čudovito – da lahko preoblikujemo smrt. (Dietrich Bonhoeffer)

Preoblikovanje smrti v spravo se ne začne pri človeku, ampak pri Bogu, gospodarju nad življenjem in smrtjo. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, Bog podira zidove sovraštva, Bog zdravi zlomljene odnose, Bog briše solze iz vseh obrazov, Bog pa tudi odstranjuje kamnita srca iz naših teles in nam ustvarja čuteče srce. Morda to počne prav v tem trenutku.

Sveti Tomaž Akvinski piše, da nas Bog skuša objeti iz dveh strani. Kliče nas od zunaj in od znotraj. Od zunaj prek znamenj časa in odnosov z ljudmi, od znotraj pa prek sveta naših čustev, misli, izkušenj in spominov.

Bog nas kliče od zunaj in od znotraj.

Opazujmo, kaj občuti naše srce, ko beremo imena krajev Kočevski rog, Teharje, Huda Jama. Kaj v nas zavibrira ob misli na kosti iz Macesnove Gorice, ki v plastičnih vrečah čakajo na pokop? Kakšna čustva se nam zbudijo ob stiku z nepojmljivo morijo v vojnem in povojnem času pri nas? Kako se nas dotakne posameznikova kruta usoda sadistično mučenih, nedolžno pobitih, pregnanih, oklevetanih, žen brez mož in sinov, deklet brez fantov, otrok sredi vseh strahot …

Preverimo tudi naš srčni utrip ob sprenevedavi aroganci sodobnega duha časa do resnice o naši totalitarne preteklosti.

»Čustva spadajo med bistvene strune, ki gradijo našo vez z Bogom in ljudmi. Delimo jih na ljuba in neljuba. Vsa pa imajo smisel in pomen,« piše Krzysztof Grzywocz v svoji zanimivi knjigi Neljuba čustva. Med neljubimi čustvi našteva agresivnost, strah, zavist, sram, šibkost, krhkost, žalost, praznino, odtujenost. Zgornja vprašanja o naših čustvenih odzivih na travmatične dogodke so verjetno izvabila iz nas mešanice odtenkov iz neljube palete čustev. Ko se pojavijo, nas ta čustva vznemirjajo, boleča so, sramujemo se jih in želimo jih skriti.

In vendar nam tudi neprijetna čustva prinašajo dragocena sporočila. Ne pridejo brez razloga, povezujejo nas z resničnostjo. Cerkev se je rodila iz Jezusovega prebodenega srca. Boleče srce, polno čustev, je vstop v resnični svet in ne v svet lastnih predstav in izmišljotin. Kdor je v dobrem stiku s svojimi čustvi, je v dobrem stiku z drugim človekom, s svetom in z Bogom.  

Boleče srce, polno čustev, je vstop v resnični svet in ne v svet lastnih predstav in izmišljotin.

Pri opazovanju slovenskega post komunističnega emocionalnega vzdušja preseneča ugotovitev, kako malo je pri nas na delu tako imenovane »svete jeze«. To je čustven odziv, ki ne izhaja iz osebne prizadetosti ali iz želje po maščevanju, temveč iz občutka, da je bila kršena pravica, dostojanstvo ali temeljna etična norma. Sveta jeza se pojavi, ko človek začuti globoko in iskreno potrebo braniti dobro, resnico in pravičnost. Ne izvira iz sebičnih motivov, temveč iz etičnega impulza.

Za razliko od uničujoče, impulzivne jeze sveta jeza vodi k dejanjem, katerih cilj je sprememba, zaščita ali poprava napačnega. Sveta jeza velja za legitimni in nujni odziv, ko je pasivnost do zla nesprejemljiva. Sveta jeza je močna, moralno utemeljena jeza, ki človeka ne spodbuja k uničevanju, ampak k pravičnemu delovanju.

Sveta jeza se pojavi, ko človek začuti globoko in iskreno potrebo braniti dobro, resnico in pravičnost.

Sveta jeza daje človeku silno moč in energijo, potrebno za razvoj. Služi za vzpostavljanje vezi, za grajenje skupnosti, saj ne moremo razviti globokih vezi brez dobro doživetih močnih čustev. Sveta jeza je potrebna tudi za varovanje naših meja. Pomaga nam reči NE v trenutku, ko nas kdo želi izkoristiti, ponižati ali zlorabiti. Človek mora znati povedati: »Ne, ne bom.« Meje branimo tudi s svojim DA in tudi tu dobimo moč iz svete jeze, npr.: »Veren človek sem, imam svoje prepričanje o svetosti življenja in vso pravico, da ga branim, četudi se mi kdo posmehuje.«

V moči svete jeze bi morda poglobili pogled na našo preteklost in odkrili odrešujoče procese, da bi mrtve v spoštljivem spominu položili v sveto zemljo, žive pa pripravili k prevzemu odgovornosti in k etični obnovi. Morda nam lahko pomaga Karl Jaspers, ki je v delu Vprašanje krivde razvil eno najvplivnejših analiz krivde po drugi svetovni vojni. Njegov cilj je bil razčistiti, kako lahko posameznik in narod prevzameta odgovornost po zločinih nacizma.

Jaspers razlikuje štiri vrste krivde, ki jih je treba ločevati, da bi se izognili moralni zmedi.

1. Kazenska krivda se nanaša na konkretna kazniva dejanja, ki jih je mogoče dokazati pred sodiščem. Gre za krivdo tistih, ki so dejansko storili zločine. O tej krivdi sodijo sodišča v skladu z zakoni. Nezaslišano je, da je Slovenija še danes prekrita z neštetimi prikritimi morišči, sodišča niso obsodila niti enega krivca, sredi prestolnice pa hodimo mimo njihovih spomenikov. Kje si, slovenska sveta jeza?!

2. Politična krivda se po Jaspersu nanaša na dejanja državnikov v določeni državi. Vsak državljan je soodgovoren za to, kako se mu vlada, in za posledice delovanja države, ne glede na to, ali je osebno sodeloval pri zločinih. O politični krivdi lahko »sodita« zgodovina in mednarodna politika. Bogu hvala za nekaj naših mož in žena, ki v sveti jezi pišejo resnicoljubne zgodovinske knjige ali poskrbijo, da Evropski parlament sprejme Resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.

3. Moralna krivda se nanaša na osebno moralno odgovornost posameznika. Gre za vprašanje notranje vesti: ali je posameznik ravnal prav ali narobe, ali je podpiral zlo, molčal, sodeloval iz oportunizma ipd. O tej krivdi lahko sodi le lastna vest oziroma drugi ljudje na moralni ravni, ne pa pravni. Metafizična krivda je pomanjkanje absolutne solidarnosti z ljudmi kot ljudmi. To solidarnost prekršim, če ne preprečim zla, ki bi ga lahko. Gre za filozofsko ali »duhovno« raven, kjer sodi edino le Bog. V tem polju deluje pobuda vseposvojitev in dela ji nikoli ne bo zmanjkalo.

4. Metafizična krivda je pomanjkanje absolutne solidarnosti z ljudmi kot ljudmi. To solidarnost prekršim, če ne preprečim zla, ki bi ga lahko. Gre za filozofsko ali »duhovno« raven, kjer sodi edino le Bog. V tem polju deluje pobuda vseposvojitev in dela ji nikoli ne bo zmanjkalo.