Pitje alkohola, slovenska folklora

Slovenci radi in veliko pijemo. Ob vsaki priložnosti. Rojstvu ali smrti, veselju ali žalosti, uspehu ali neuspehu. Naša kultura je prežeta z alkoholnim pijačami.

Te so že davno vstopile kolektivno psiho našega naroda. Še državna himna opeva sladko vince, … ki utopi, vse skrbi, v potrtih prsih up budi … Pozabi pa povedati, da le za kratek čas in da tisti, ki ne zmorejo zveri obdržati na verigi, plačajo zelo visoko ceno.

Alkoholizem nosi veliko obrazov in vsi so grdi. Ima uničujoče posledice tako na fizično kot psihično zdravje alkoholika, njegovo družino in širše življenje. Številke so visoke. Med Slovenci (in Slovenkami) bi naj bilo 200 tisoč alkoholikov. S temi pa je povezanih še vsaj enkrat toliko soodvisnih partnerjev in otrok. Alkohol po tem takem uničuje vsaj tretjino Slovencev.

Visoka toleranca ali »kolko kapljic tolko let«

Tipično za našo družbo je, da je do pitja alkohola izjemno tolerantna. Alkoholizma v zgodnji fazi sploh ne prepoznavamo. Ne glede na to, da pravijo, da se v Ljubljani spije toliko alkohola kot se ga v Mariboru polije, je alkoholizem vseslovenski problem.

Ponujanje pijače je del naše folklore. Vse do točke, od koder se alkoholik nikakor ne zmore več vrniti sam. Potem se družbena plošča obrne in človek postane zaničevan ter prepuščen propadu. Tistim, ki še niso padli tako nizko daje dober občutek, da so boljši od njega. Očitno družba kot taka potrebuje grešnega kozla in alkoholiki so zelo priročni za to.

Če se alkoholik uspe izkopati iz tega in ozdraveti ter s tem doživljenjsko abstinirati, se mora še leta boriti z mnogimi, ki jim vzbuja slabo vest in ki jih njegovo »ne-pitje« tako moti, da ga ob vsaki priliki silijo s pijačo.

Posledice alkoholizma

Alkoholik počasi propada, najprej psihično, potem še psihično. Zaradi zasvojenosti postopoma zanemarja svoje družinske, delovne in družbene dolžnosti, postaja vedno bolj odtujen in otopel. Seveda do potankosti razvije obrambne sisteme. Najpogostejši so: zanikanje (prepričuje sebe in druge, da ni alkoholik), racionalizacija  (pije zaradi službe, stresa, sitne žene), projekcija (drugi pijejo še več)…

Še preden alkoholik propade zdravstveno, navadno uniči svojo družino. Podatek, da skoraj 80% alkoholikov, ki se odloči za zdravljenje, prihaja iz alkoholičnih družin je dovolj zgovoren.

Zdravljenje alkoholizma

V preteklosti so na alkoholizem gledali predvsem kot na moralni problem. Alkoholiki bi naj bili izprijeni, pokvarjeni ljudje. Tudi pregovor pravi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Vendar pa je stroka danes enotna: alkoholizem je bolezen.

Zdravljenje mora biti celostno (abstinenca je le predpogoj začetka zdravljenja) in rehabilitacija mora zajemati celotno življenje in spremembo življenjskega sloga.

V zdravljenje morajo biti dejavno vključeni družinski člani. Na vsakega alkoholika je praviloma pritrjen vsaj en odvisnik od odnosov (navadno partner), zdravljenje pa potrebujejo tudi otroci, saj so potencialni odvisniki oz. partnerji odvisnikov.

Morda se bodo izogibali alkohola, vendar bodo zaradi odraščanja ob alkoholiku velikokrat nezavedno razvili drugo vrsto odvisnosti.

To še spijemo, pa gremo, saj napiti se ne smemo…

Alkohola se ne da prepovedati. Tudi, če bi ga, bi ga nadomestile druge odvisnosti. Problem je treba zdraviti v korenini (reševanje notranje stiske) in istočasno ozaveščati, da je alkohol snov, ki lahko hitro vodi v odvisnost.

Nujna je vzgoja za kulturno pitje alkoholnih pijač. Ne samo preko raznih akcij in vinskih kraljic, ki so se v zadnjih letih zelo namnožile, ampak najprej v družini, potem pa tudi v splošni družbeni klimi.

Otrok vsrka razpoloženje in če vidi, da se znata ata in mama poveseliti, spiti kozarček in predvsem da poznata svojo mero, bo morda kdaj šel preko te mere, a se bo vrnil k temu kar je ponotranjil … Če pa otrok že v rani mladosti vidi pijanega očeta ali mamo, ki dela iz sebe bedaka, drugi dan pa se s tem še hvali … kaj bo ponotranjil in kdo mu bo pokazal, kako se alkohol pije, da te ne izpije?

Zahtevati spremembo, obsojati nikdar

Čeprav v tipičnem alkoholiku težko najdemo kaj pozitivnega (če nismo ravno njegovi pivski bratci), saj alkohol prej ali slej zmaliči človekovo osebnost, nismo poklicani, da bi sodili. Zadnji sodnik je Bog in On ve, da je bila steklenica morda edina ljubeča mati, ki jo je alkoholik poznal. Edina, ki mu je dala uteho in potolažila. Morda je bil alkohol edini oče, ki mu je dal samozavest, ga potrdil in opogumil…

Vsak je odgovoren za svoje življenje in dajanje potuhe ne koristi nikomur, vendar alkoholik (in njegova družina) potrebuje konkretno pomoč, ne zgražanja. Potrebujejo dober program zdravljenja, pred tem pa še veliko poguma in moči, da se vanj sploh vključijo in v njem vztrajajo. Podpora, tudi širše okolice, je izjemno pomembna.

Če mu uspe, snemite klobuk, ko ga srečate na cesti, čeprav morda še vedno izgleda precej klavrno. Ker to je človek, ki je sprejel svojo krhkost ter premagal Goljata, Kiklopa, Bedanca, Sarumana in desetglavega zmaja hkrati.