Planiški praznik je žur po slovensko

Planica je praznik, ki ima med Slovenci že svoje lastno ime: Planiški praznik. Ta ni le zaključek sezone, ampak eno najbolj množičnih praznovanj Slovencev.

Razlog za evforijo ni v tako velikem zanimanju za smučarske skoke, 75.000 ljudi je tudi letos prišlo zaradi vzdušja, sprostitve, še vedno zavidljivih uspehov naših orlov in njihovega praznovanja – ali pa praznovanja kar tako.

In kadar Slovenci praznujemo, pa naj bo v Planici ali kje drugje, pijača navadno teče v potokih. Tokrat ni bilo nič drugače.

Organizacijsko je bil projekt izpeljan odlično, pogled na prizorišče po odhodu obiskovalcev pa vseeno grozljiv; povsod smeti, na kupe pločevink, steklenic, plastenk. Kot po zaključku kakšnega študentskega festivala.

Letošnja posebnost: Fenomen opitih mladih deklet

Z vidika treznosti je bil četrtek še najlepši, idiličen dan v čudoviti naravi pod Poncami. Navijanje otrok in mladih, nobenih kupov pločevink, nezavestnih in majajočih, ki smo jih spremljali naslednje dni. Tedaj je bil vnos večjih količin alkohola prepovedan, nakup pijače na prizorišču pa zato verjetno še toliko večji. Po besedah zdravstvenih ekip je bil letošnji fenomen še posebej veliko število opitih mladih deklet, ki so potrebovale zdravniško pomoč. Siceršnji trend je tokrat v Planici še posebej prišel do izraza.

Organizacijsko je bil projekt izpeljan odlično, pogled na prizorišče po odhodu obiskovalcev pa vseeno grozljiv; povsod smeti, na kupe pločevink, steklenic, plastenk. Kot po zaključku kakšnega študentskega festivala.

A o tem ostaja le malo medijskih poročil. Razumljivo, nihče ne želi, da bi splošni javnosti Planica v mislih ostala še kako drugače kot v lepem spominu, kot spektakel, veselje, ljudska radost in ponos.

V tujini je "veselih" še več

Vse to seveda je. A masovnost in praznovanje po Slovensko botrujeta temu, da je to tudi kraj prizorov omaganih zaradi alkohola, tavajočih po gozdovih, izgubljenih in najdenih v čudnih položajih in na nenavadnih krajih, pretepenih in drugače napadenih.

Pogled na ta čudovita človeška bitja v danem trenutku je precej grotesken. Kot s kakšnega znanstvenofantastičnega kanala, ki govori o kakšnih drugih bitjih, ki se ne glede na položaj, debelino denarnice, starost, spol ali kaj tretjega po nekaj decilitrih spremenijo do neprepoznavnosti. Pijejo, plešejo in pojejo od doma do Planice in vso pot nazaj domov. Kot da bi živeli le za trenutke praznovanja, četudi nekje vmes verjetno pozabijo, kaj natančno praznujejo in se po končanem praznovanju tako več ne spomnijo, kaj in kje so počeli. Kot bi morali utopiti kaj tretjega, ne pa proslaviti uspeh ...

Slovenci v tem nismo nobena posebnost. Kot so v Planici vedeli povedati strastni navdušenci nad skoki, je situacija na mnogih drugih tekmah skakalcev, na primer v Avstriji in Nemčiji, z vidika pijančevanja še mnogo hujša od Planice - pa o tem mediji molčijo.

A problem tam tudi rešujejo drugače. Vsem, ki so opiti toliko, da potrebujejo pomoč, zdravniške ekipe seveda pomagajo. A ta pomoč ni zastonj kot v Sloveniji; vse, ki so v kozarec pogledali pregloboko, po iztreznitvi za kazen čaka še položnica.

Pivci se tega dejstva zavedajo, a ima od tega koristi vsaj še država. Vedno se bodo namreč našli ti, ki bodo šli precej čez mero.

Čar Planice je tudi v tem, da tam tudi organizatorji in delavci delajo z veseljem. Pa ne le z veseljem, temveč z žarom, z navdušenjem, kot bi tudi delali zelo praznično.

Živijo za Planico

Pa seveda gostinci, ki so jim tovrstne prireditve pomemben vir dohodka. Znajdejo se vsak po svoje, a vsi se zavedajo, da je Planica zanje donosen projekt, tudi če točijo predvsem pivo in pečejo predvsem čevape in vroče pse.

In prav zato sem se nasmejala, ko sta mi letos dve mladi dami ob vstopu na prizorišče v roke potisnili letak, s katerim sta obiskovalce opominjali, da so gostinci tisti trpeči, ki v Planici delajo preveč in predolgo.

Kot da v tej deželi, kjer se cedita pivo in odmevajo zvoki harmonike, vse druge dni gostinci delajo osem urni delovnik. Ali pa redarji, policisti, zdravniki, novinarji, čistilci, hostese, tehniki … seznam je dolg. Ko sem letak pokazala enemu izmed kuharjev, se je samo smejal.

A čar Planice je tudi v tem, da tam tudi organizatorji in delavci delajo z veseljem. Pa ne le z veseljem, temveč z žarom, z navdušenjem, kot bi tudi delali zelo praznično.

Po štirih dneh spremljanja varnostnikov, hostes, kuharjev, tehničnih ekip, strežnega osebja in drugih, mi je bilo jasno, da so za uspeh Planice zaslužni predvsem ti ljudje, ki sicer živijo za Planico, četudi v skrbi za ljudi skoke komaj lahko spremljajo.