Planiški praznik je žur po slovensko
Planica je praznik, ki ima med Slovenci že svoje lastno ime: Planiški praznik. Ta ni le zaključek sezone, ampak eno najbolj množičnih praznovanj Slovencev.
Razlog za evforijo ni v tako velikem zanimanju za smučarske skoke, 75.000 ljudi je tudi letos prišlo zaradi vzdušja, sprostitve, še vedno zavidljivih uspehov naših orlov in njihovega praznovanja – ali pa praznovanja kar tako.
In kadar Slovenci praznujemo, pa naj bo v Planici ali kje drugje, pijača navadno teče v potokih. Tokrat ni bilo nič drugače.
Organizacijsko je bil projekt izpeljan odlično, pogled na prizorišče po odhodu obiskovalcev pa vseeno grozljiv; povsod smeti, na kupe pločevink, steklenic, plastenk. Kot po zaključku kakšnega študentskega festivala.
Letošnja posebnost: Fenomen opitih mladih deklet
Z vidika treznosti je bil četrtek še najlepši, idiličen dan v čudoviti naravi pod Poncami. Navijanje otrok in mladih, nobenih kupov pločevink, nezavestnih in majajočih, ki smo jih spremljali naslednje dni. Tedaj je bil vnos večjih količin alkohola prepovedan, nakup pijače na prizorišču pa zato verjetno še toliko večji. Po besedah zdravstvenih ekip je bil letošnji fenomen še posebej veliko število opitih mladih deklet, ki so potrebovale zdravniško pomoč. Siceršnji trend je tokrat v Planici še posebej prišel do izraza.
Organizacijsko je bil projekt izpeljan odlično, pogled na prizorišče po odhodu obiskovalcev pa vseeno grozljiv; povsod smeti, na kupe pločevink, steklenic, plastenk. Kot po zaključku kakšnega študentskega festivala.
A o tem ostaja le malo medijskih poročil. Razumljivo, nihče ne želi, da bi splošni javnosti Planica v mislih ostala še kako drugače kot v lepem spominu, kot spektakel, veselje, ljudska radost in ponos.
V tujini je "veselih" še več
Vse to seveda je. A masovnost in praznovanje po Slovensko botrujeta temu, da je to tudi kraj prizorov omaganih zaradi alkohola, tavajočih po gozdovih, izgubljenih in najdenih v čudnih položajih in na nenavadnih krajih, pretepenih in drugače napadenih.
Pogled na ta čudovita človeška bitja v danem trenutku je precej grotesken. Kot s kakšnega znanstvenofantastičnega kanala, ki govori o kakšnih drugih bitjih, ki se ne glede na položaj, debelino denarnice, starost, spol ali kaj tretjega po nekaj decilitrih spremenijo do neprepoznavnosti. Pijejo, plešejo in pojejo od doma do Planice in vso pot nazaj domov. Kot da bi živeli le za trenutke praznovanja, četudi nekje vmes verjetno pozabijo, kaj natančno praznujejo in se po končanem praznovanju tako več ne spomnijo, kaj in kje so počeli. Kot bi morali utopiti kaj tretjega, ne pa proslaviti uspeh ...
Slovenci v tem nismo nobena posebnost. Kot so v Planici vedeli povedati strastni navdušenci nad skoki, je situacija na mnogih drugih tekmah skakalcev, na primer v Avstriji in Nemčiji, z vidika pijančevanja še mnogo hujša od Planice - pa o tem mediji molčijo.
A problem tam tudi rešujejo drugače. Vsem, ki so opiti toliko, da potrebujejo pomoč, zdravniške ekipe seveda pomagajo. A ta pomoč ni zastonj kot v Sloveniji; vse, ki so v kozarec pogledali pregloboko, po iztreznitvi za kazen čaka še položnica.
Pivci se tega dejstva zavedajo, a ima od tega koristi vsaj še država. Vedno se bodo namreč našli ti, ki bodo šli precej čez mero.
Čar Planice je tudi v tem, da tam tudi organizatorji in delavci delajo z veseljem. Pa ne le z veseljem, temveč z žarom, z navdušenjem, kot bi tudi delali zelo praznično.
Živijo za Planico
Pa seveda gostinci, ki so jim tovrstne prireditve pomemben vir dohodka. Znajdejo se vsak po svoje, a vsi se zavedajo, da je Planica zanje donosen projekt, tudi če točijo predvsem pivo in pečejo predvsem čevape in vroče pse.
In prav zato sem se nasmejala, ko sta mi letos dve mladi dami ob vstopu na prizorišče v roke potisnili letak, s katerim sta obiskovalce opominjali, da so gostinci tisti trpeči, ki v Planici delajo preveč in predolgo.
Kot da v tej deželi, kjer se cedita pivo in odmevajo zvoki harmonike, vse druge dni gostinci delajo osem urni delovnik. Ali pa redarji, policisti, zdravniki, novinarji, čistilci, hostese, tehniki … seznam je dolg. Ko sem letak pokazala enemu izmed kuharjev, se je samo smejal.
A čar Planice je tudi v tem, da tam tudi organizatorji in delavci delajo z veseljem. Pa ne le z veseljem, temveč z žarom, z navdušenjem, kot bi tudi delali zelo praznično.
Po štirih dneh spremljanja varnostnikov, hostes, kuharjev, tehničnih ekip, strežnega osebja in drugih, mi je bilo jasno, da so za uspeh Planice zaslužni predvsem ti ljudje, ki sicer živijo za Planico, četudi v skrbi za ljudi skoke komaj lahko spremljajo.
Zadnje objave
FIFA SP 2026 – amerikanizacija nogometa, logistični zapleti in prvenstvo za premožne
21. 7. 2026 ob 12:09
Občina in civilna iniciativa proti mali hidroelektrarni pri Hudičevi brvi
21. 7. 2026 ob 7:54
Princip skladiščenja ABC in določanje prioritet
21. 7. 2026 ob 6:00
Dizel dražji za več kot 13 centov, bencin za dobrih šest
20. 7. 2026 ob 18:08
Fajonova brez Sahela: zdaj jo čaka le še stara služba na RTV
20. 7. 2026 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Princip skladiščenja ABC in določanje prioritet
21. 7. 2026 ob 6:00
Vzpon Islamske države (2. DEL): Abu Musab al Zarkavi – iz ene skrajnosti v drugo
20. 7. 2026 ob 9:00
Kako smo zidali hiše (1/10): Zgodba o sadovnjaku s kvadrovci in sto kubikih peska
19. 7. 2026 ob 19:00
Prihajajoči dogodki
AVG
01
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
06:00 - 22:00
AVG
02
Večeri v atriju: »Harmonikarski trio«
19:00 - 20:00
SEP
11
61. študijski dnevi Draga
09:00 - 19:00
Izbor urednika
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
8. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.