Rdeča zvezda na jakni

O satiri, sramotenju in sodišču, ki po štirih letih in pol ne ve niti tega, katerega dne je bil 21. januar.

V petek dopoldne je Svetlana Makarovič prišla na Okrajno sodišče v Ljubljani z rdečo zvezdo, pripeto na jakno. Zvezda je govorila, preden je spregovorila ona. Ko jo je novinarka Planet TV pred sodiščem vprašala, ali se svoboda izražanja ne konča pri pozivu »Jezik za zobe, Možina!«, ji je odvrnila, naj bo tiho, ker je neumna. V dvorani je nato tožniku povedala, da ga ne sovraži, da pa na »ultrajanšizem« odgovarja z rdečo zvezdo.

Sodišče, ki naj bi presodilo, ali je besedilo Utrip laži satira ali sramotenje, je tako v nekaj minutah dobilo dokaz, ki ga ni predlagala nobena stranka.

Moja teza je preprosta. Satira je ena najdragocenejših oblik svobode govora in prav zato je ne smemo zamenjevati s paskvilom (pasquillus, v Rimu anonimni sramotilni listek, pripet na kip). Kar je Makarovičeva 21. januarja 2022 prebrala na petkovem protestu, po mojem ni satira. In kar se od takrat dogaja pred sodiščem, ni več pravosodje, ampak simptom.

Kar je Makarovičeva 21. januarja 2022 prebrala na petkovem protestu, po mojem ni satira. In kar se od takrat dogaja pred sodiščem, ni več pravosodje, ampak simptom.

Kaj satira je – in kaj ni

Prvič, satira pretirava, da bi razkrila resnico. Evropsko sodišče za človekove pravice jo je v zadevi Vereinigung Bildender Künstler proti Avstriji (2007) opisalo kot obliko umetniškega izražanja in družbenega komentarja, ki s pretiravanjem in popačenjem resničnosti po naravi izziva in vznemirja. V zadevi Eon proti Franciji (2013) je zaščitilo protestnika, ki je predsedniku Sarkozyju na transparentu vrnil njegovo lastno vulgarno frazo. Satira sme biti groba. To ni sporno.

Drugič, satira meri na javno osebo zaradi njenega javnega delovanja. Možina je bil avtor komentarja na javni televiziji in kot tak mora prenesti več kot zasebnik. Tudi to ni sporno.

Tretjič – in tu je jedro – vrednostna sodba ne potrebuje dokaza, potrebuje pa zadostno dejansko podlago. To je strasbourška linija od Lingens proti Avstriji (1986) prek Jerusalem proti Avstriji (2001) do Feldek proti Slovaški (2001). Kdor nekoga označi za »poklicnega lažnivca«, ne izreka le mnenja. Zatrjuje dejstvo o poklicu in to dejstvo mora imeti oporo. Možina v svoji šesti pripravljalni vlogi trdi, da Makarovičeva ni navedla niti ene konkretne neresnične trditve iz Utripa, ki bi tako oznako upravičila. To je pravno vprašanje, ne literarno.

Pravniki za to razliko poznamo star izraz: animus iniuriandi, namen žaliti. Satira hoče, da se zasmeješ močnemu. Paskvil hoče, da se močni – ali kdorkoli že – sramuje. Prvo je kritika; drugo je žigosanje.

Satira hoče, da se zasmeješ močnemu. Paskvil hoče, da se močni – ali kdorkoli že – sramuje.

Ali ni Možina začel sam?

Pošteno je, da si ugovor postavim sam. Utrip o Dražgošah 15. januarja 2022 ni bil nedolžen. Varuhinja pravic gledalcev je prejela 339 odzivov; najprej val pritožb, da prispevek potvarja zgodovino, nato val pohval. Ugotovila je tudi kršitev novinarskih meril, ker arhivsko gradivo ni bilo jasno označeno. Dražgoše so rana, in kdor se je dotakne, mora vedeti, da bo bolelo.

Je torej Možina dobil, kar je iskal? Ne. Komentar, ki draži, si zasluži polemiko z argumenti. Ne zasluži si žigosanja pred ploskajočo množico in poziva k molku.

Makarovičeva je pred sodiščem trdila, da je Možina zamolčal dogovor dražgoških domačinov s partizani. Če je to argument, zakaj ga ni zapisala v besedilo Utrip laži? Zato, ker slednje ni bilo napisano, da bi prepričalo, ampak da bi ožigosalo. Končalo se je z ukazom: jezik za zobe. Satira, ki zahteva, da nasprotnik umolkne, ni satira. Je njen negativ.

In še nekaj. V isti 'pesmi' stoji ob partizanskem geslu »smrt fašizmu« tudi njegova predelava, »smrt janšizmu«. Ne trdim, da je to poziv k nasilju; trdim, da ga v javnem prostoru, kjer se je po Možinovih besedah po recitalu začelo pljuvanje predenj in odrivanje na ulici, ni mogoče odpraviti z besedo »satira«. Besede imajo posledice; to je razlog, zakaj jih pravo sploh obravnava.

Komentar, ki draži, si zasluži polemiko z argumenti. Ne zasluži si žigosanja in poziva k molku.

Vzorec, ne izpad

Kdor misli, da je bil Utrip laži trenuten izpad ogorčenja, naj pogleda vzorec. Ko je predsednica republike menila, da vročitev nagrade na proslavi ni primerna, ji je Makarovičeva odvrnila, da o pesništvu ve toliko kot njena čivava ali še manj, in ji napisala pesem, da ni predsednica nikogar. Ko jo je novinarka vprašala o mejah svobode govora, jo je razglasila za neumno. In ko so jo pred leti vprašali, ali je hudobna, je odgovorila sama: da, Luciferka je – češ da nosi luč.

Ne gre za temperament. Gre za metodo: nasprotnika ne ovreči, ampak ga ponižati. Temu se reče zloba. In tu je razlika: moja vrednostna sodba ima, za razliko od njenega »poklicnega lažnivca«, zadostno dejansko podlago. Strasbourški test, ki ga zahtevam od nje, prenese tudi moja trditev.

Osmi februar ali kako se ritual izprazni

Prizor, ki pojasni več kot katerikoli zapisnik, je iz Cankarjevega doma, 7. februarja 2023. Upravni odbor Prešernovega sklada je vnaprej sporočil, da scenarij državne proslave ne vključuje nastopa Svetlane Makarovič. Ona je odgovorila, da bo na oder prišla, »magari po vseh štirih«. In je prišla: po koncu uradnega dela, v spremstvu Jaše Jenulla in Borisa A. Novaka. Del upravnega odbora je zapustil dvorano, preostalo občinstvo je bučno ploskalo. Ministrica za kulturo je nato izjavila, da je pesnica s tem počastila tudi letošnje nagrajence. Po proslavi je na omrežju X večkrat krožil posnetek, na katerem ji igralka Polona Vetrih pade v objem.

Koliko je v vsem tem pesništva in koliko politike, je vprašanje, ki si ga velja zastaviti brez strahu. Slovenska kulturna javnost je Makarovičevi desetletja podeljevala status nedotakljive. Pozablja pa, da njena pesniška pot ni nastala v praznem prostoru. Leta 1963 je spoznala Gregorja Strnišo; ta ji je leta 1965 posvetil zbirko Zvezde, skupaj sta pisala dramo Samorog, v njegovih dramah je igrala. Literarna zgodovina ugotavlja, da je na zbirko Kresna noč (1968) vplivala lirika Strniše, s katerim je pesnica nekaj let živela. Sama je priznala, da je začela pisati besedila zaradi njega. Strniša je ostal pri metafiziki; Makarovičeva je zavila v politiko. Njen sloves so v zadnjih dvajsetih letih bolj kot verzi gradili nastopi. A niti to ni bistvo. Bistvo je, kaj je praznik.

Durkheim bi rekel, da so kolektivni rituali tisti trenutki, ko družba sama sebi potrdi, da ima skupne norme. Kulturni praznik je dan, ko se politika umakne in pusti prostor nečemu, kar je nad njo. Ko pa ritual postane oder za osebno zadoščenje in politični nastop, se ne izprazni le proslava. Izprazni se normativni okvir, ki ga je nosila – in to je anomalija v najbolj dobesednem pomenu.

Predstavljajte si izvedbo Bachove Tretje suite, med katero nekdo iz publike vstane in zaigra svojo melodijo. Dvorana ploska – ne melodiji, temveč predrznosti. Tisti večer orkester ni bil več uglašen in tisti, ki so ploskali, niso slišali, da so razglašeni tudi sami. To je (ne)kultura: aplavz, ki nagradi kršitev, ker je kršitelj »naš«.

Besede imajo posledice. Zato jih pravo obravnava.

Sodišče kot simptom

Zdaj pa anamneza. Pesem je bila prebrana 21. januarja 2022. Tožba je za 2.000 evrov, opravičilo in objavo sodbe. RTV Slovenija je od tožbe medtem odstopila, Možina pa vztraja. Naroki so bili preklicani zaradi novih vlog, zaradi bolezni toženke, zaradi težav s sluhom. Zdaj je postopek prekinjen za nedoločen čas, ker je v zapisniku pisalo 22. januar namesto 21. in ker naj bi sodnica pooblaščencu predlagala popravek. Odvetnik toženke je zato zahteval njeno izločitev.

Diagnoza: štiri leta in pol za spor, ki bi ga povprečen angleški sodnik odločil v popoldnevu. Justice delayed is justice denied. Sodba, ki pride po petih letih, ne sanira več časti nikogar; le še zapiše, kdo je zmagal.

Odvetnik Makarovičeve napoveduje zmago, če ne doma, pa v Strasbourgu. Morda. A tam ne bodo spraševali, ali je pesnica pomembna, temveč bodo tehtali 10. člen, svobodo izražanja, proti 8. členu, v katerega sodi tudi ugled (Pfeifer proti Avstriji, 2007). In spraševali bodo, ali je imela »poklicna laž« kakšno dejansko oporo. To je vprašanje, ki si ga domače sodišče še ni utegnilo zastaviti, ker se ukvarja z datumom.

V tujini ne bodo spraševali, ali je pesnica pomembna, temveč bodo tehtali 10. člen, svobodo izražanja, proti 8. členu, v katerega sodi tudi ugled.

Kaj zdaj?

Prognoza ni dobra, terapija pa je preprosta.

1. Sodišče naj odloči – o vsebini in hitro. Dokler odloča o datumih, pove javnosti, da se meje govora pri nas določajo z vzdržljivostjo strank, ne s pravom.
2. Kulturna srenja naj opusti avtomatizem nedotakljivosti. Prešernova nagrada ni imuniteta in rdeča zvezda ni licenca.
3. Polemika o Dražgošah naj se vrne tja, kamor sodi: k dokumentom, pričevanjem in zgodovinarjem. Ne v verze, ki se končajo z ukazom k molku, in ne v sodno dvorano.

Rdeča zvezda na jakni je simbol, simbol pa ni argument. Kdor na vprašanje novinarke, kje se konča svoboda izražanja, odgovori, da je neumna, je sodišču o satiri že povedal vse, kar mora vedeti.

(D272: 26-27)