Sahel potrebuje diplomata, ki se bo uspešno spopadel s terorizmom

V zadnjih tednih lahko poslušamo spor med nekdanjo zunanjo ministrico Tanjo Fajon in trenutnim zunanjim ministrom Tonetom Kajzerjem, ki je nastal zaradi imenovanja posebnega odposlanca Evropske unije (EU) za Sahel. Če pustimo ob strani njun prepir o tem, kdo je koga obveščal ali mu celo lagal, se je treba usmeriti v profil, ki ga potrebuje diplomatska funkcija v Sahelu. Ali je Tanja Fajon primerna za takšno funkcijo, naj ocenita slovensko zunanje ministrstvo pod vodstvom Kajzerja in visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas.

Sahel je največje teroristično središče Afrike

Sahel je danes najpomembnejše teroristično središče v Afriki, kjer sta aktivni Al-Kajda in Islamska država poleg tuareških milic, ki so prepredene z džihadisti. Praktično neoviran prostor za delovanje jima je dala Rusija, ki je med leti 2020 in 2023 pomagala izvesti vojaške udare v Maliju, Burkini Faso in Nigru. Takrat so odšle francoske sile, ki so dolga desetletja obvladovale prostrane puščave treh držav. Francoske sile so za seboj sicer pustile vojaške baze, vendar so z njimi odšli bogate izkušnje, obveščevalne informacije, stiki z lokalnimi skupnostmi in obvladovanje terena.

Ob prihodu ruskih sil v obliki organizacije Wagner, ki so se kasneje preimenovale v Afrika Korps, je sistem nadzora prostrane puščave propadel. Nove vojaške sile Malija, Burkine Faso in Nigra so skupaj z Wagnerjem začele s sistematičnim nasiljem nad lokalnim prebivalstvom, kar je vključevalo tudi poboje. Desetletja sodelovanja francoskih sil z lokalnim prebivalstvom je bilo tako uničeno v dobrem letu dni, nezadovoljni prebivalci vseh treh držav pa so se začeli vedno bolj obračati k džihadističnim organizacijam, ki so hitro ponudile pomoč. Z ruskim vplivom na Benin in atentatom na predsednika Idrissa Debya se je teroristična dejavnost razširila po celotni centralni Afriki.

Islamska država provinca Sahel (ISSP)

ISSP ima bogato zgodovino, saj njeni začetki segajo v Maroko, če smo natančni v Zahodno Saharo, kjer si tuareške skupnosti prizadevajo za osamosvojitev od Maroka. Še pred nastankom Islamske države so v Zahodni Sahari operirale razne podružnice Al-Kajde, na primer 'Al-Kajda v islamskem Magrebu' (AQIM) in 'Gibanje za složnost in džihad v zahodni Afriki' (MUJAO). Kasnejši vodja ISSP Abu Adnan Walid al-Sahrawi je bil še član Polisarija (sekularna milica za neodvisnost Zahodne Sahare) do okoli leta 2005, kasneje pa se je pridružil džihadistični milici al-Mourabitoune, vendar je bil z obema nezadovoljen. Al-Sahrawi je leta 2015 pod vtisom uspeha Islamske države v Iraku in Siriji prisegel zvestobo al-Bagdadiju, ki je dokončno potrdil novo organizacijo v Sahelu pod imenom Islamska država v Veliki Sahari (ISGS).

Islamska država vodi regije kot večje geografske enote, torej province, te pa so potem razdeljene na manjše geografske enote. Sprva so manjšo enoto ISGS priključili provinci zahodna Afrika (ISWAP), kasneje pa so ugotovili, da so vojaški udari ponudili izjemno priložnost za ustanovitev samostojne province. Tako je nastala Islamska država provinca Sahel (ISSP).

Razlogi za uspeh ISSP

Uspeh  ISSP gre na rovaš ruske nezmožnosti obvladovanja Sahela skupaj z lokalnimi vladami. Rusija je zaradi nasilne taktike odtujila lokalno prebivalstvo in sprožila val podpore džihadističnim organizacijam. Državne vlade v večini delujejo iz večjih mest in občasno pošljejo vojsko, ki odgovori nepremišljeno in celo bombardira civilne cilje. Zato ruske in vladne sile redko operirajo izven vojaških kampov in večjih mest, kar je džihadističnim organizacijam omogočilo obvladovanje preostalega terena in s tem dostop do logističnih poti in državnih meja, te pa so relativno lahko prehodne. Zato so prehodi džihadistov v Nigerijo, Mavretanijo, Čad in Libijo praktično neovirani.

Drugi razlog so prestopi nekdanjih članov sekularnih in džihadističnih milic v ISSP. Prestopi iz nekdanjih milic so ISSP omogočili hiter dostop do znanja, lokalnih stikov, skladišč orožja in hrane ter logistike. V tako prostranih puščavah, kot so centralnoafriške, so ceste redke, kajti mesta povezuje le nekaj glavnih poti. Gibanje izven glavnih cest je zelo nevarno in zahteva izjemno dobro poznavanje lokalne geografije. Poleg tega so potrebni dobri stiki z lokalnim prebivalstvom, ki varuje in oskrbuje skladišča hrane in orožja, brez katerega so vojaške operacije nemogoče. Ruske sile so z nasiljem nad prebivalstvom storile veliko napako, kar jih je stalo ravno omenjenih stikov in s tem ključne oskrbe izven velikih mest.

Tretji razlog so ilegalne trgovske in tihotapske poti, predvsem v Evropo. Obale Mavretanije in Zahodne Sahare so vhodna pot za kokain iz Južne Amerike ter izhodna pot za ilegalno migracijo na Tenerife. Poleg tega so tukaj še rudniki urana in predvsem zlata, zadnji pa je glavni motor zaslužka džihadističnih organizacij poleg migracije in drog.

Avtocesta številka 10

'Avtocesta št. 10' je trgovina z drogo, ki pluje po zemljepisni širini preko 10. vzporednika od Južne Amerike do obal zahodne Afrike. Kokain najprej večinoma potuje iz pristanišč Venezuele in Kolumbije ter potem še iz Brazilije do Zelenortskih otokov in otočja Bijagos in nato do pristanišč Gvineje Bissau, Mavretanije, Slonokoščene obale, Zahodne Sahare in Gambije. Z zahodnih obal se nato prepelje skozi Mali in Burkino Faso do Nigra s pomočjo vladnih sil, kjer sodelujeta vojska in ruski Afrika Korps.

Niger je pomemben, ker si deli tromejo s Čadom in Libijo, imenovano Salvadorska tromeja, od tam pa gre kokain skozi Libijo naprej v Evropo s pomočjo ruskih sil in začasne vzhodnolibijske vlade generala Haftarja. Ta pot se potem nadaljuje preko Balkana s pomočjo balkanskih klanov in naprej v Zahodno Evropo. Eden izmed največjih francoskih vojaških zasegov kokaina je bilo 6 ton pred obalami zahodne Afrike. Gvinejo Bissau so Združeni narodi oklicali celo za narkodržavo.

Wagnerjeva vpletenost v trgovino s tramadolom

Nekdanje sile ruskega Wagnerja, ki so danes v večini pod organizacijo Afrika Korps ali pa delujejo pod drugimi organizacijami, so začele izjemno donosno trgovino s tramadolom, ki je izjemno močan sintetični analgetik. Gre za eno najdonosnejših drog, ki je prišla ne le na ulice Evrope, ampak tudi Afrike in Bližnjega vzhoda. Po odhodu nekdanjega sirskega predsednika Asada je novi predsednik al-Šara zaprl tovarne s sintetično drogo, ki jo je proizvajal Asad za financiranje režima. Podobno je v zadnjih dveh letih preprodajo drog deloma zaustavil Izrael z napadi na cilje Hezbolaha v Libanonu. Za Rusijo se je tako pojavila izjemna priložnost.

Wall Street Journal poroča, da je tramadol proizveden v Indiji, ki ga legalno izvozi v Kongo. Iz Konga se potem preko reke Ubangi prepelje v Srednjeafriško republiko, kjer imajo Rusi pod nadzorom tihotapsko mrežo. Ta denar se potem porabi za financiranje orožja, nelegalne sečnje pragozda in izkopa zlata v Kongu. Ta trgovina ima okoli 170 milijonov evrov letnega prometa, nekdanji Wagnerjevci pa sodelujejo skupaj s predsedniško gardo CAR in mladinsko organizacijo, imenovano Morski psi. Moskva bi rada popolnoma prevzela trgovino z drogo iz Srednjeafriške republike, vendar ji še ni popolnoma uspelo centralizirati vseh ruskih sil v Afriki.

Ruski interes

Rusija bi rada povezala vzhodno in zahodno Afriko, torej od Rdečega morja, Arabskega morja in Indijskega oceana do Atlantskega oceana. Ruske sile so že v Mozambiku in imajo stik z Indijskim oceanom, zato si prizadevajo za večjo vojaško in pomorsko bazo v Džibutiju, s katero bi lahko nadzorovali Adenski zaliv in dostop do Arabskega morja. Po drugi strani so se s sudansko vlado že dogovorili za pomorsko oporišče v Port Sudanu, čeprav to sicer še ni potrjeno zaradi nasprotovanja Egipta. V Port Sudanu bi tako dobili še dostop do Rdečega morja. Na ta način bi dejansko lahko zaprli trgovske poti do Evrope. Zato je Rusija želela nadzor nad centralno Afriko, saj tako nadzira še pot na osi sever–jug s povezavo Sudan–Čad–Niger–Burkina Faso–Mali, medtem ko so ruske afriške milice v državah zahodne Afrike že prisotne.

Rusija v centralnoafriških državah že nadzira več rudnikov zlata in urana, vključno s tistimi v Sudanu. Ruski načrt je postavitev in dominacija nad nuklearno industrijo v Afriki, torej izgradnjo nuklearnih elektrarn in dobave urana oziroma rumene pogače. Evropska unija je naredila strateško napako ko je iz zelenega prehoda izrinila jedrsko energijo in začela zaostajati v gradnji in dobavah opreme. Rusija je izkoristila vakuum in začela ponujati jedrske rešitve v Afriki. Lani je na primer dokončala projekt nuklearnih reaktorjev v Egiptu. Podobne naj bi zgradili še v Nigeriji in Maliju.

Potem ko so vojaške hunte iz držav izrinile francoska in kanadska podjetja, je Rusija z Wagnerjem in Afrika Korps prevzela nadzor nad njimi. Rusija se torej z ilegalno sečnjo gozda, nadzorom nad rudniki zlata in urana, izgradnjo nuklearnih elektrarn, preprodajo drog in odprtja poti za ilegalne migracije postavlja kot nova velika sila v Afriki. Ruski interes ni le prevzem nekdanjih evropskih ekonomskih primatov, ampak tudi za preprečitev kitajske dominacije nad še edino celino, kjer lahko Rusija igra dominantno vlogo.

Al-Kajda in Islamska država prevzemata del ruskih interesov

Al-Kajda ima v regiji dve močni podružnici, Al-Kajda v islamskem Magrebu (AQIM) in Jama'at Nusrat al-Islam wal-Muslimin (JNIM). AQIM je nekoliko starejša in sega v severno Afriko, medtem ko je JNIM specializirana v Sahel. Ruske afriške enote ne morejo nadzirati prostranih puščav Sahela, zato AQIM, JNIM in ISSP prevzemajo velik del ilegalne trgovine z drogo, zlatom in ilegalnimi migranti. Lani so celo želeli prevzeti del tovora z rumeno pogačo; kaj natančno jim je uspelo, še danes ni jasno, obveščevalne agencije pa poskušajo ugotoviti, ali je bil del urana ukraden in preprodan.

Med obema narkopotema ali skozi Mali ali Niger je pot, imenovana Sahel ekspres, kjer nihče ne more tihotapiti niti droge niti drugih ilegalnih dobrin brez odobritve in plačila davka AQIM, JNIM in ISSP. To vedo tudi Afrika Korps in vladne sile, saj so sicer poti onemogočene. Zato je Rusija začela iz Malija transportirati ilegalne dobrine neposredno v rusko vojaško oporišče na jugu Libije Maatan al-Sara, ki je oddaljeno nekaj več kot 100 kilometrov od meje s Čadom. Toda teroristične organizacije prevzemajo vedno več ekonomskih dejavnosti, na primer trgovino z drogo, zlatom in z ilegalnimi migranti, kar je izjemnega pomena za financiranje omenjenih skupin.

Internacionalizacija vojn v Afriki – interes Evrope

Sahel, Sudan, Libija, Somalija, Somaliland, Mozambik, Kongo in obale zahodne Afrike so vedno bolj prepleteni z mednarodnimi akterji. V afriške vojne so danes vpleteni Rusija, Turčija, Egipt, Kitajska, Savdska Arabija, ZAE, Sirija, Libija, Maroko, ZDA, Etiopija, Somalija, Nigerija in več drugih, zato je poglavitno, da evropska diplomacija oriše varnostne in ekonomske interese ter postavi cilje in ukrepe za njihovo doseganje. Trgovina z drogo in migranti je iz leta v leto večja težava, ki se bo brez ukrepanja še razširila. Že danes po ulicah Hamburga, Berlina, Barcelone in drugih mest opazujemo razširitev problema z drogo, ki spominja na ulice ameriških mest. Brez ukrepanja se bo to samo širilo.

Poleg tega EU brez ukrepanja v Afriki ne bo mogla zmanjšati trgovine z ilegalno migracijo, ker ta predstavlja velik prihodek za teroristične organizacije in ruske milice. Napaka, ki jo je storil francoski predsednik Macron z umikom iz Sahela, je EU spravila v nevarnejšo situacijo. AQIM, JNIM in ISSP širijo svoj vpliv, preko migracije pa verjetno ustvarjajo speče celice v Evropi. S financiranjem iz zlata in droge ter obvladovanjem ilegalnih migrantskih poti se je za džihadistične organizacije pokazala izjemna priložnost za postavitev lastne mreže v Evropi.

Španija spravlja Evropo v nevarnost

Španija je v tem trenutku najbolj volatilna država, ker se je odločila za legalizacijo migracije, ki je ni varnostno pregledala. Po drugi strani je odprto povabilo Sanchezove vlade migrantom sprožilo izjemno priložnost za povečanje migrantskih poti v Evropo. Glede na to, da Španija ne nadzira varnostnega vidika migracije, legalizacija pa poteka na množični ravni, potem lahko pričakujemo, da se bo velik del te migracije selil po drugih evropskih državah. Ravno to je ključnega pomena vzpostavitev spečih celic Islamske države.

Historični Al-Andalus ima v glavah džihadistov velik romantični pomen in je eden izmed prvih in glavnih ciljev osvojitve evropskega ozemlja. Maroko je aretiral že več kot 100 pomembnih članov Islamske države, ki so med drugim potrdili odhode v Mali, Niger in Burkino Faso. Španska policija je marca 2026 razbila celico ISSP, ki je načrtovala napade na Majorki in rekrutirala borce za boj v ISSP. Ta ima tudi vedno več borcev iz severne in vzhodne Afrike, kar pomeni, da kasneje pričakujemo premik v Evropo. Maroko namreč opozarja, da se vedno več Maročanov pridružuje ISSP.

Posebni odposlanec EU

Posebni odposlanec ali odposlanka EU mora imeti relativno dobro poznavanje o dogajanju v regiji, kajti Evropa mora aktivneje delati na preprečevanju tihotapljenja droge, zlata, urana in ilegalnih migrantov. Po drugi strani se prav iz tega financirajo teroristične organizacije, ki so v Sahelu vedno močnejše. Zelo težko bi namreč oseba, ki je imela prizanesljiv odnos do terorističnih organizacij, kot sta Hamas in Hezbolah, uspešno operirala na 'divjem zahodu' Afrike, ki je zmes vojaških diktatur, nacionalističnih milic v stilu Mad Maxa, terorističnih organizacij, nekdanjih Wagnerjevih plačancev ter ruskih in turških državnih interesov.