Spokornost in spreobrnjenje ... kaj naj s tem?!

Danes nas božja beseda vabi k razmisleku, kako naj skozi vse cerkveno leto stojimo pred skrivnostjo odrešenja, to je, Kristusovega učlovečenja, trpljenja, smrti in vstajenja.

Prva taka celostna drža je spokornost. Ta asketski izraz vsebuje celosten razpon odnosov, ki se nanašajo tako na naše telo, kot na naše odnose do bližnjih in do Boga samega. Treba je takoj povedati, da je spokornost zelo konkreten pojem, ki nas spomni na vrsto dejanj, ki jih tako ali drugače storimo vsak dan. Vzemimo razne odvisnike. Tisti, ki so zasvojeni z alkoholom, se mu morajo odpovedati, če se želijo pozdraviti, sicer jih telesno in duhovno uniči. Podobno velja za mamilaše. Če želijo preživeti, se morajo v dolgotrajnem postopku odpovedati mamilom.

V obeh navedenih in podobni primerih pokora pomeni odpoved delovanju, ki vodi v telesno in duhovno propadanje, v smrt. Isto velja v primeru laži. Kdor laže zavestno v sebi in v bližnjem ubija eno najbolj odličnih sposobnosti našega uma, namreč spoznati resnico. In še bi lahko naštevali.

Spokornost je torej zavestno delovanje, ki ponovno vzpostavlja vse tisto, kar z napačnimi, zmotnimi in grešnimi dejanji v sebi porušimo.

Spokornost je torej zavestno delovanje, ki ponovno vzpostavlja vse tisto, kar z napačnimi, zmotnimi in grešnimi dejanji v sebi porušimo. Zato bi spokornost lahko imenovali zavestno skrb za dobro, ki smo ga že dosegli in je ogroženo ali celo uničeno.

Za nas kristjane pa spokornost, kot vračanje v predhodno doseženo dobro stanje ni dovolj. Mi smo poklicani k spreobrnjenju. In tu smo pred vprašanjem: h komu, v kaj naj se spreobrnemo, kam naj na novo usmerimo vse naše sposobnosti, celotno našo osebnost? In kako je to mogoče? Današnja božja beseda nam nudi največji okvir, obseg spreobrnjenja.

Minljivost zemeljskega

V prvem berilu smo slišali, kako je Bog poslal preroka Jona v veliko mesto Ninive, da prebivalce Niniv, ki so BILI očitno zadovoljni z grešnim življenjem v mestu, naj se preobrnejo. »Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!«. In Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino. Za spreobrnjenje je najprej potrebna vera v Boga. V tem primeru je to bilo spoznanje, da so zmožni spremeniti svoje življenje in sprejeti prerokovo oznanjevanje.

Apostol Pavel pa je kristjanom v Korintu postavil še globlji razlog za spreobrnjenje, namreč minljivost vsega, kar je na Zemlji, tudi najlepših doživetij, spoznanj, najbolj ogrožajočih ali osrečujočih stanj duše ko je zapisal: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva«.

Apostol kristjane v Korintu spomni, da Božje kraljestvo preprosto presega največje dosežke kristjanov v zemeljskem življenju, celo lepoto, ki jo mož odkriva v ženi in žena v možu, ko živita v milostnem stanju zakramenta zakona.

Spreobrnjenje pa najbolj jasno opredeli Jezus na začetku svojega javnega delovanja: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Spreobrnjenje je najprej smiselno, ker je cilj jasen – Božje kraljestvo je blizu. Jezus pa tudi pokaže kako naj kristjani živimo držo spreobrnjenja – da verujemo evangeliju, torej Kristusu osebno, ker je On vsebina Veselega oznanila, Evangelija

Spreobrniti se, pomeni v vsem posnemati Kristusa, sprejeti njegov nauk, torej poistovetiti se s Kristusom in ga v vsem posnemati v njegovem delovanju. Kristus je namreč hkrati vsebina in izvršitev Evangelija. Ni namreč naključje, da evangelist Marko nadaljuje svoj evangelij z opisom, kako je Jezus poklical po tem govoru svoje prve učence. Apostoli so torej prvi in najbolj pristni, seveda, poleg Jezusove Matere Marije, vzori, kako v vsem posnemati Učenika.