Veliki selektor, njegovi obrazi in zmagovalci

Te dni sta me med iskanjem miru na mističnem školju sv. Pavla na Vipavskem »zmotila« mladeniča, ljubljanska študenta z vprašanji o aktualnih stvareh v medijih in politiki. Sprva z malo nejevolje, kasneje pa z latentno strastjo do tvarine sem pojasnjeval svoje videnje, prisluhnil njima in na koncu smo bili vsi trije v elementu. 

Vprašanja so bila: Kako je mogoče, da imamo tako nevarno smešno oblast, kdaj bo tega konec in bo drugače, kakšna je vloga medijev? Preko doline na vipavskih Brjah sem jima s prstom pokazal zaselek, kjer so Gnatovi, predniki premierja Roberta Goloba. Res, tudi on je bil Kučanova izbira, kot vsi padli angeli – novi obrazi zadnjih desetletij. In veliki selektor zdaj kliče nov obraz – Aleksandra Čeferina.  

Veliki selektor zdaj kliče nov obraz – Aleksandra Čeferina. 

Zamrznjena zdrava pamet

Zakaj so ljudje tako naivni, sta spraševala. Saj nihče povsem ne ve – veliko odgovornost oz. negativne zasluge imajo mediji. Brez poglavitnih medijskih zvočnikov, ki bolj ali manj uniformirano delujejo v interesu nomenklature, Robert Golob nikoli ne bi postal niti kandidat za prevzem oblasti. A veliki selektor je odločil, in če se spomnite, Golobova plača v državnem podjetju po njegovi intervenciji naenkrat ni bila problem.  

Seveda je zdaj, ko se Robert Golob smeši na vseh koncih, ko namesto reševanja stavke na upravnih enotah, pa katastrofe v zdravstvu … potuje na košarkarske in nogometne tekme ter zamuja na vrh EU, postal moteč tudi za Kučanov režim. A ta ga je postavil. Kako to, da ljudem zamrzne zdrava pamet in ne znajo predvideti trikov oz. zajcev, ki jih vlečejo iz klobuka?  

Gotovo je to povezano s 50-letno diktaturo, ko so komunisti s terorjem na eni in privilegiji na drugi strani uspeli dokončno razdeliti, zlomiti, v nekem smislu celo zdresirati značaj slovenskega naroda na način, da ne razmišlja s svojo glavo in vedno znova naseda medijskemu toku. Seveda to ne velja za celotno nacijo, dovolj je zmanipulirati tisto tretjino volilnega telesa med obema blokoma opredeljenih, ki na koncu odloči o zmagovalcu.  

Zgodovinska slovesnost

A z zmagovalci imajo vitalni ostanki bivšega režima veliko težavo. In sicer s tistimi iz osamosvojitvene vojne. Pred nekaj dnevi je malo višje v Vipavski dolini, v Vrhpoljah, na »desnem« ovinku potekala zgodovinska slovesnost v organizaciji VSO v spomin na 26. junij 1991, ko so domačini, najprej z buldožerjem, potem pa tudi z lastnimi telesi in ob petju Zdravljice, zaustavili jugoslovanske tanke, ki so na tem koncu že dan prej hiteli zadušiti rojstvo slovenske države.  

Pogumni Vrhpoljci, ki so kot vsi zavedni prebivalci doline najprej trpeli pod fašizmom in pozneje pod komunizmom, so razumeli zgodovinski trenutek »zdaj ali nikoli« in pokazali poseben pogum za zaščito komaj rojenih tisočletnih sanj naših prednikov. Posebej občuteno in osebno je ob tem na slovesnosti spregovoril vipavski župan, domačin Anton Lavrenčič, pa predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle in takratni obrambni minister Janez Janša. Svoje sta pridala tudi duhovnika na zahvalni maši za domovino. 

Zgodovinski pogum sedaj na tem ovinku simbolizira obnovljen rumen buldožer, ki podira rdečo zvezdo, simbol režima, ki je hromil in napadel Slovenijo. Pri podvigu prestavitve, obnove in postavitve so odlično sodelovali mladi domačini, ki širijo zven domoljubja.  

A glej ga zlomka! Že pred proslavo, sploh pa po njej se vršijo pritiski, da naj se simbol poražene rdeče zvezde umakne, kar vrhpoljski domoljubi seveda ostro zavračajo. Privrženci bivšega režima se ob poraženi rdeči zvezdi očitno tudi sami počutijo užaloščene in poražene. Res je bilo tako, zmagali so osamosvojitelji, povezali so Slovence in vzpostavili trajen navdih za prihodnost naše nacije. Kdor tega ne razume, tudi takrat s srcem ni bil zraven. 

Že pred proslavo, sploh pa po njej se vršijo pritiski, da naj se simbol poražene rdeče zvezde umakne. 

Prelistaj Domovino 155 na spletu